Jedro

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga potrditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici odmeril davek od premoženja na posest stanovanjske stavbe na naslovu ... v izmeri 272 m2 v znesku 501,55 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi 157. člena Zakona o davkih občanov (ZDO) zavezanec za davek od premoženja lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. Pri tem pa se lahko davčna osnova zniža, kolikor lastnik ali njegov ožji družinski član stalno biva v stanovanju.

Tožena stranka je pritožbo tožnice zavrnila.

Tožnica v tožbi izpodbija odločitev davčnega urada glede nepremičnine na naslovu ..., ki v naravi predstavlja denacionalizirano hišo, ki jo zasedajo zaščiteni najemniki. Tožnica ne oporeka ugotovljeni davčni osnovi, poudarja pa, da je bilo to premoženje obdavčeno dvakrat. Tožnica je namreč 22. 6. 2014 prejela odločbo o odmeri davka na premoženje večje vrednosti, izpodbijano odločbo je prejela 2. 10. 2014, tako da ni mogla ugovarjati dvojni obdavčitvi v času izdaje odločbe o obdavčitvi premoženja večje vrednosti. S tem, ko je bilo isto premoženje obdavčeno dvakrat, je tožena stranka ravnala v nasprotju z ustavnim načelom enakopravnosti in zakonitosti. Omenjeno premoženje je bilo obdavčeno po dveh zakonskih osnovah, ne da bi se upoštevalo načelo, da poznejši zakon spreminja prejšnjega, kar prav tako predstavlja kršitev ustavnosti. Sodišču predlaga, da tožbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztrajajoč pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat, kot to navaja tožnica. Temeljna pravila za plačilo davka na premoženje so določena v Ustavi, splošna v zakonih, podrobnosti pa v podzakonskih aktih. Ustava v 147. členu določa, da lahko država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalna skupnost pa predpisuje davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Država je torej popolnoma fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlati kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. ZDO v 1. in 2. točki 156. člena določa, da plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže ter prostore za počitek oziroma rekreacijo. Prvi odstavek 157. člena pa določa, da je zavezanec za davek od premoženja po 1. točki 156. člena tega zakona lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Tožnici je bil torej z izpodbijano odločbo odmerjen davek od premoženja kot lastnici stanovanjske stavbe na naslovu ..., in sicer na podlagi ZDO ter 384. in 387. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Omenjeni davek je bil tožnici odmerjen na podlagi podatkov uradne evidence od vrednosti 148.608,42 EUR v znesku 501,55 EUR, kot to določa 159. člen ZDO.

Glede na že prej omenjeno fiskalno suverenost je država Slovenija sprejela tudi Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2013 in 2014, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR, kar pa kot že zgoraj obrazloženo ni v nasprotju z ustavo. Sodišče zavrača tožničin ugovor, da je bila za isto premoženje obdavčena dvakrat, saj je sodišče v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja (izpodbijana odločba). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po tožničinih trditvah plačujejo najemniki v njeni hiši, predstavlja davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) ter 56. in 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.

Sodišče zato meni, da je obdavčitev nepremičnine na naslovu ..., z davkom od premoženja, glede na zgoraj obrazloženo, pravilna, zakonita in skladna z Ustavo.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so dejanska vprašanja med strankama nesporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).