Jedro

Imetnik viličarja je objektivno odgovoren za škodo, povzročeno z viličarjem čeprav izven delovnega časa, ker je hranil stroj na kraju, ki je bil dostopen njegovim delavcem tudi po končanem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da morata v roku petnajstih dni solidarno plačati tožniku 9.600.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od posamično navedenih zneskov obresti od določenih datumov ter od 01.01.1998 dalje tudi mesečno rento po 11.880,00 SIT do vsakega desetega dne v mesecu za pretekli mesec, v primerih zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega toženca potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil revizijo, s katero je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita. V reviziji opozarja, da je do tožnikove nezgode prišlo izven delovnega časa pred novoletnimi prazniki. Skladišče, kjer je bil shranjen viličar, sta z delavcem Ž., zaklenila in ključ oddala pri vratarju na Gospodarskem razstavišču. Po 15. uri dne 28.12.1989 pa je nekdo od delavcev prišel na idejo, da bi se vozili z viličarjem. Kako so prišli do ključa skladišča pri vratarju, bodo povedale predlagane priče. Ker je bil viličar zaklenjen in v skladišču, ni mogel pričakovati, da bo drugi toženec na protipraven način prišel do ključa skladišča in se zato ni mogel izogniti posledicam. Ob takem stanju ni mogel ravnati malomarno pri shranjevanju viličarja. Vse to pa se ni ugotovilo, ker sodišče ni upoštevalo pritožbenega predloga o dopolnitvi dokaznega postopka (z zaslišanjem prič in ogledom kraja). Z dokazili bi se pojasnile vse okolnosti v zvezi z dogodkom, popivanjem delavcev po zaključku dela in podobno. Soodgovoren za nezgodo pa je tudi tožnik, ki je sodeloval pri popivanju, pri odpiranju skladišča in pri odvozu viličarja iz skladišča. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na sodiščih prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje o škodnem dogodku: tožnik in drugi toženec sta bila delavca prvega toženca, obrtnika, ki je med delovnimi stroji posedoval na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani tudi viličar. Tega je drugi toženec 28.12.1989 okoli 15. ure (na izplačilni dan pred novim letom, ko so delo zaključili okoli 14. ure), samovoljno vzel iz improviziranega nadstreška, dostopnega velikemu številu delavcev, ga zapeljal po cca. 5 metrov širokem betonskem useku na Gospodarskem razstavišču, kjer je na levi strani v smeri svoje vožnje trčil v tožnika, ki mu je prihajal nasproti, in ki se je umaknil na rob navedenega vozišča ter ga tam hudo poškodoval. Viličar se je lahko spravil v pogon brez ključa (z žebljem, izvijačem). Drugi toženec, ki ni imel dovoljenja za vožnjo, je že pred tem nekajkrat samovoljno vozil viličar kljub obljubi, da tega ne bo več počenjal. Tožnik je bil sicer vinjen, viličarju se je umaknil vse do roba betonskega useka na levi strani, kjer ga je drugi toženec z vožnjo po levi strani useka, zadel. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je podana odškodninska odgovornost obeh tožencev: drugega toženca, ki je bil v zvezi s škodnim dogodkom v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po tretjem odstavku 247. člena v zvezi s prvim do četrtim odstavkom 240. člena KZ RS, je podana krivdna odgovornost: odgovornost prvega toženca kot imetnika nevarne stvari pa je objektivna po 173. in 174. členih ZOR. Ta toženec se po presoji sodišč nižjih stopenj ni uspel razbremeniti odgovornosti, ker viličar ni hranil tako, da bi nepooblaščene osebe ne imele dostopa do njega. Tudi se ne bi smel zanesti zgolj na obljube drugega toženca, da z viličarjem ne bo več vozil. Vedel je tudi, kako enostavno je lahko spraviti viličar v pogon in da ga dejansko občasno upravljajo nepooblaščeni delavci ter je moral in mogel vedeti, da zaradi takšnega nedopustnega ravnanja lahko nastane škoda za zdravje in življenje ljudi. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi take presoje zaključili, da je podana solidarna odgovornost obeh tožencev za tožniku nastalo škodo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvi toženec v pritožbi izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje in predlagal več dokazov, ki pa jih je sodišče druge stopnje zavrnilo. Dokaz z zaslišanjem izvedenca o tem, kakšno hitrost lahko doseže viličar, je zavrnilo kot nepotreben, ker glede na okolnosti dogodka ni bistveno, kakšne so bile lastnosti viličarja. Okolnost o tem, da se je viličar lahko spravil v pogon brez ključa, pa je bila tako nesporna. Ker prvi toženec v pritožbi ni navedel, kam bi se lahko tožnik umaknil pred viličarjem v ugotovljeni situaciji, da bi preprečil trčenje, je zavrnilo tudi dokazni predlog, da naj se zaslišita kot priči I. A. ter njegov brat E. (ki naj bi še potrdil, da prvi navedeni tega dne ni delal). Sodišče druge stopnje je nadalje obrazložilo, da ni potrebna dopolnitev postopka z dokazi o tožnikovi vinjenosti, ker ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da eventualna tožnikova vinjenost ni v zvezi z nastalo nezgodo, ker se v dani situaciji tudi povsem trezna oseba z enakimi lastnostmi, kot jih ima tožnik, ne bi mogla izogniti nasproti vozečemu viličarju in s tem preprečiti nezgodo.

Po presoji revizijskega sodišča so navedene ugotovitve sodišč nižjih stopenj utemeljevale pravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da je podana odgovornost obeh tožencev za škodni dogodek, da je prvi toženec kot imetnik viličarja objektivno odgovoren in da se ni uspel razbremeniti svoje odgovornosti, ker ni dokazal, da je do škode prišlo bodisi zaradi ravnanja tožnika, ravnanja tretjega ali zaradi višje sile (prvi do tretji odstavek 177. člena ZOR). Nadalje ocenjuje, da niso bile zagrešene niti procesne kršitve, ki jih je prvi toženec uveljavljal z revizijo.

Zaradi kakšnih razlogov naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (revizijsko sodišče pri tem opozarja, da revident neutemeljeno uporablja določbe novega ZPP, ker je bilo potrebno uporabiti še določbe ZPP iz leta 1977, kot je navedeno spredaj), revident v reviziji ni pojasnil. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj v razlogih svojih odločb ugotovili vse pravno relevantne okolnosti in jih dokazno obrazložili ter jih pravno pravilno presodili, zaradi česar niso mogle biti zagrešene uveljavljene procesne kršitve. Prav tako po njegovi presoji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe navedlo razloge, zakaj ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka. Revizijsko sodišče je že spredaj navedlo, kakšne dokaze je prvi toženec predlagal in h kakšnim trditvam, in ocenjuje, da očitana kršitev ni mogla biti zagrešena, ker revident ni izkazal vzročne zveze med kritiziranim ravnanjem sodišča druge stopnje in pravno odločitvijo navedenega sodišča. Kar zadeva revizijska izvajanja o ključu skladišča, pa je ugotoviti, da je prvi toženec v pritožbi res omenjal ključ skladišča (in ne ključ viličarja, ki je bil irelevanten glede na ugotovljeno možnost vžiga brez ključa), vendar k trditvi, da je imel skladišče zaklenjeno (po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je šlo le za improvizirani nadstrešek), pa ni predlagal nobenih dokazov. V pritožbi postavljene trditve, ki niso podprte z dokazi, ne predstavljajo pravno relevantnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 352. člena ZPP).

Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

V tej odločbi povzete ugotovitve o odločilnih okoliščinah škodnega dogodka, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča take pravne zaključke o odgovornosti tožencev za tožniku nastalo škodo, kot sta jih sprejeli sodišči nižjih stopenj. Revizijsko sodišče v celoti sprejema pravne zaključke o odgovornosti prvega toženca, ki so že navedeni spredaj ter tudi samo ocenjuje, da je podana objektivna odgovornost prvega toženca za škodni dogodek tožnika in da se prvi toženec ni uspel otresti odgovornosti na podlagi določb prvega do tretjega odstavka 177. člena ZOR. Pri tem je le ponoviti, da so bile za sprejetje navedenega pravnega zaključka odločilnega pomena ugotovitve, da je bil prvi toženec imetnik viličarja, da za njegovo hrambo ni učinkovito poskrbel, ker ga je shranjeval pod improviziranim nadstreškom, dostopnim večjemu številu nepooblaščenih delavcev, in da je tako ravnal, čeprav je vedel, da delavci vozijo viličar nepooblaščeno in kljub njegovim prepovedim. Zaključek, da ni podana tožnikova soodgovornost, pa je v skladu z ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, da v ugotovljenih razmerah tudi povsem trezen človek, s takimi lastnostmi, kot jih je imel tožnik, ne bi mogel preprečiti nezgode oziroma ne bi ravnal drugače, kot je on.

Revident se v reviziji o višini prisojene odškodnine ni izjavil in torej o tem delu odločitve revizija nima nobenih razlogov. Revizijsko sodišče je zato ta del odločitve preizkusilo le v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo kakšnih kršitev materialnega prava, kar pomeni, da je tudi po njegovi presoji glede na ugotovljeno dejansko stanje, odločitev o oblikah škode in višini odškodnin v skladu z 200. in 203. členom ZOR (kolikor zadeva nepremoženjsko škodo) oziroma 185. in naslednjih členov ZOR (kolikor to zadeva premoženjsko škodo).

Revizijsko sodišče je v skladu z razlogi, ki jih je navedlo v svoji odločbi, ocenilo, da niso podane v reviziji prvega toženca uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve. Zato je neutemeljeno revizijo prvega toženca zavrnilo (393. člen ZPP).