Jedro

V primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela (25. člen KPTD). Pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni, je sodba na podlagi pripoznave, s katero je bilo ugotovljeno, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z določenim datumom, ampak še traja, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati na delo in ji priznati vse pravice do dneva vrnitve na delo (vključno s plačilom nadomestila plače). Zato je tožnica upravičena do plačila pogodbene kazni, čeprav gre za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v povezavi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.784,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (to je od 18. 3. 2011) do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 281,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od (prvega) dne po poteku osemdnevnega roka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bila v postopku Pd 10/2011 izdana delna sodba na podlagi pripoznave in da na njeni podlagi tožeča stranka vtožuje pogodbeno kazen. Že iz obrazložitve sodbe na podlagi pripoznave Pd 10/2011 izhaja, da naj bi tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem 23. 12. 2010, da je bila tožba v tej zadevi vložena 10. 1. 2011 in da je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 21. 1. 2011 pripoznala tožbeni zahtevek, zato tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki sploh ni prenehalo. Zgolj ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sodbo na podlagi pripoznave v skladu s sodno prakso ni dovolj, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni, zlasti če delavcu delovno razmerja ni prenehalo (sodba VDSS opr. št. Pdp 746/2010 z dne 4. 11. 2010). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo takojšnje pripoznave tožene stranke in dejstva, da delovno razmerje sploh ni prenehalo. Tega odločilnega dejstva ni ugotovilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na nepravilno materialno podlago, to je na 25. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine - KPDT) in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka izpostavlja, da je dikcija pogodbene kazni v sedaj veljavnem 25. členu KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006) drugačna od dikcije prejšnje KPDT iz leta 1998, v kateri je bila pogodbena kazen določena za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, sedaj pa je določena za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za krčenje prejšnje ureditve, pogodbena kazen je sedaj določena le za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, ne pa za ostale načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določene v 75. členu ZDR. Kljub ugovoru jezikovne razlage, ki ga je tožena stranka podala na naroku, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pogodbena kazen po 25. členu KŠDT določena tudi za primer, ko je pravnomočno razsojeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je bilo že tako odločeno v sodbi in sklepu VDSS opr. št. Pdp 603/2008, ki pa se do tega bistvenega vprašanja ne opredeljuje in ni relevantno materialno pravo za predmetno zadevo, ker se nanaša na obdobje veljavnosti SKPgd, ki je bila v uporabi le do 30. 6. 2006. Prvostopenjsko sodišče je določbi 25. člena KPDT dalo vsebino, ki je ta člen nima in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče navedlo, da ima drugačna zakonska terminologija po uveljavitvi ZDR za posledico drugačno dikcijo pogodbene kazni v KP in da je zato pogodbena kazen po veljavni KPDT določena tudi za primer, ko je pravnomočno ugotovljena transformacija pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, pri tem pa sploh ni pojasnilo, za katero spremenjeno terminologijo naj bi šlo in v čem se razlikuje od prejšnje ureditve glede pogodbene kazni. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je tožeči stranki delovno razmerje nedvomno prenehalo 23. 12. 2010, tožnica je bila odjavljena iz vseh zavarovanj in ji je tožena stranka šele kasneje, na njen poziv in po prijavi inšpekcijskih služb, ponovno vzpostavila delovno razmerje in jo prijavila v socialno in zdravstveno zavarovanje, sicer pa meni, da je trditev tožene stranke, da tožnici delovno razmerje sploh ni prenehalo, pritožbena novota, s katero je tožena stranka prekludirana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi očitek, da naj bi bila ta kršitev storjena s tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pavšalno navajalo spremembe v terminologiji po uveljavitvi ZDR, ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje v mislih razliko med prenehanjem delovnega razmerja po prejšnjih predpisih in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi po sedaj veljavnih predpisih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ta del obrazložitve pa se nanaša zlasti na določbe o pogodbeni kazni v prej veljavni KPDT iz leta 1998 oz. SKPgd (iz leta 1997) in uporabo SKPgd ter kolektivnih pogodb po uveljavitvi ZDR iz leta 2002, v povezavi z judikatom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 603/2008. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni, sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 10/2011 z dne 14. 2. 2011. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki sploh ni prenehala, saj iz izreka navedene sodbe (priloga A 4) izhaja nasprotno – tožnici je pogodba o zaposlitvi (in s tem delovno razmerje) prenehala dne 23. 12. 2010, s sodbo na podlagi pripoznave pa je bilo ugotovljeno, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23. 12. 2010, ampak še traja, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati na delo in ji priznati vse pravice od 23. 12. 2010 do dneva vrnitve na delo (vključno s plačilom nadomestila plače). S tem v zvezi se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2010 z dne 4. 11. 2010. V tej sodbi ni bilo zavzeto stališče, da delavec ni upravičen do pogodbene kazni zgolj na podlagi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sodbo na podlagi pripoznave – iz sodbe opr. št. Pdp 746/2010 namreč izhaja, da v tem primeru očitno še ni prišlo do (nezakonitega) prenehanja delovnega razmerja, ker je bil tožbeni zahtevek takoj po vložitvi tožbe (očitno še pred iztekom odpovednega roka) s strani delodajalca pripoznan. Bistveni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni v tem primeru pa je bil v tem, da je tožeča stranka (delavec) zahtevala plačilo pogodbene kazni na podlagi SKPgd, čeprav ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v času, ko ta kolektivna pogodba ni več veljala (v letu 2009).

Pri razlagi določbe 25. člena KPDT sodišče prve stopnje pravilno ni pritrdilo toženi stranki in njeni jezikovni razlagi te določbe, oz. stališču, da ureditev v 25. členu KPDT v primerjavi z določbo o pogodbeni kazni v KPDT iz leta 1998 pomeni krčenje pravic glede na prejšnjo ureditev. To določbo je razlagalo širše, upoštevajoč namen določb o pogodbeni kazni v kolektivnih pogodbah po uveljavitvi ZDR, ki je v varstvu položaja delavca pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pred drugimi nezakonitimi ravnanji delodajalca, ki imajo za delavca enake posledice kot nezakonita odpoved, to je (nezakonito) prenehanje zaposlitve pri delodajalcu, med katerimi je tudi prenehanje nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi katerega delavec uveljavlja sodno varstvo in transformacijo pogodbe za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje in meni, da s takšno razlago materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se je – med drugim – oprlo na odločitev v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 603/2008, čeprav je res, da se ta odločitev nanaša na obdobje po uveljavitvi ZDR iz leta 2002, ko se je še uporabljala SKPgd.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tožnici prisodilo pogodbeno kazen v vtoževani višini, ki ji tožena stranka ni oporekala, pravilno pa je odločilo tudi o zamudnih obrestih in o stroških postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.