Jedro

Tega, kar ima možnost terjati delavec sam pri pristojnem delovnem sodišču, inšpektor delodajalcu z odločbo ne nalaga (2. točka 4. člena ZDSS ter 1. in 15. člen ZDI), pač pa inšpektor odredi uskladitev konkretne pogodbe o zaposlitvi s kolektivno pogodbo, s katero ni v skladu, saj se s kolektivno pogodbo v skladu z ZDR, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev ter pravice in obveznosti delodajalcev (1. odstavek 122. člena ZDR).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 08.06.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti 3. in 4. točki odločbe Inšpektorata za delo z dne 27.01.1995. V navedenih točkah je organ prve stopnje tožeči stranki odredil, da mora za K.M. in T.R. uskladiti pogodbo o zaposlitvi s Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Uradni list RS št. 43/94) v roku 8 dni po vročitvi odločbe (3. točka 1. odstavka in 2. odstavek izreka) in zaposlenim izplačevati plačo v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi (4. točka 1. odstavka izreka) in jo izvršiti ob prvem izplačilu plače po odpravi pomanjkljivosti (2.odstavek izreka). Izpodbijane ukrepe je organ prve stopnje utemeljil z ugotovitvijo, da ima tožeča stranka kot delodajalec z delavkama sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas in da sta pogodbi usklajeni s KPDT, razen 6. točke, kjer je navedeno, da se osnovna plača oblikuje na podlagi polnega delovnega časa in ob doseganju predvidenih delovnih rezultatov ter ob normalnih delovnih pogojih. Kot pričakovan rezultat pa delodajalec upošteva planirano realizirano razliko v ceni, ki v primeru slabše prodaje pomeni manjšo delovno uspešnost delojemalca, vendar pa plača ne sme biti manjša od zakonsko določenega osebnega dohodka. Iz izplačilne liste za K.M. je razvidno, da je bila delavki izplačana plača za december 1994 v znesku 39.000,00 SIT bruto. V 2. odstavku 36. člena KPDT je določeno, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate (po vnaprej določenih kriterijih) in normalne delovne pogoje, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi pogodbe. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača pritožbene ugovore in navaja, da Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 49. členu določa, da delavcu pripada za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. Prav tako tudi določba 1. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG) zahteva, da se delovna mesta razvrščajo v 9 tarifnih razredov glede na zahtevano strokovno izobrazbo, določeno v aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. S pogodbo o zaposlitvi se na podlagi 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) v povezavi s 17. členom ZTPDR ter po izrecni določbi 6. člena SKPG opredeli delovno mesto, za katerega se sklepa delovno razmerje, naziv delovnega mesta ter tarifni in plačilni razred, v katerega je delovno mesto razvrščeno. Iz pisne dokumentacije v spisu ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi ni usklajena z navedenimi zakonskimi določbami ter določbami splošne kolektivne pogodbe. V splošnem aktu morajo biti predpisane metode in postopki za ocenjevanje delovnega prispevka delavca v skladu z 39. členom SKPG. Tudi določbe 36., 37., 38. in 40. člena te pogodbe izrecno določajo pogoje, po katerih mora delodajalec delavcu zagotoviti osnovno plačo za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate (po vnaprej določenih kriterijih) in normalne delovne pogoje, pri čemer le-ta ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi kolektivne pogodbe.

V tožbi tožnik navaja, da iz obeh pogodb o zaposlitvi (6. člen) izhaja, da so opredeljeni popolnoma vsi elementi, ki jih terjata 10. alinea 1. odstavka 6. člena in 39. člena SKPG, saj določata bruto plačo in merila za oblikovanje plače. Merila za ocenjevanje delovne uspešnosti so bila delavkama predstavljena pred nastopom dela in so tudi sestavni del pogodbe o zaposlitvi, določeni zneski osnovnih plač pa so tudi v skladu z zneski izhodiščnih plač, ki so določeni v tarifnih prilogah kolektivnih pogodb. Opozarja, da se prvostopna in izpodbijana odločba sklicujeta na različne pravne temelje, prvostopna na 36. člen KPDT, izpodbijana odločba tožene stranke pa na SKPG.

Glede na navedeno drugostopna odločba sploh ni ustrezno obrazložena in iz nje ne izhaja, v čem so bile v konkretnem primeru kršitve predpisov, iz ugotovljenih dejanskih okoliščin pa je bil napravljen nepravilen sklep o dejanskem stanju. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Organ prve stopnje je odločbo oprl na 15. člen Zakona o inšpekciji dela (ZID, Uradni list RS, št. 38/94) in 2. člen ZTPDR ter KPDT, tožena stranka pa tudi na 17. in 49. člen ZTPDR, 36. do 40. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Uradni list RS, št. 39/93 in 23/94) in 11. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, popravek 2/94). Po določbi 1. odstavka 15. člena ZID ima inšpektor za delo po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. To pristojnost je treba razlagati v povezavi s 1. členom ZDI, po katerem inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovno razmerje, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu opravlja inšpektorat za delo, če s predpisi ni drugače določeno; to pomeni, da je v ZDI določena pristojnost inšpekcijskega nadzorstva lahko omejena ali izključena z drugimi predpisi iz navedenih področij. Zato tega, kar ima možnost terjati delavec sam pri pristojnem delovnem sodišču, inšpektor delodajalcu z odločbo ne nalaga, kar izhaja iz 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94). Pač pa inšpektor odredi uskladitev konkretne pogodbe o zaposlitvi s kolektivno pogodbo, s katero ni v skladu, saj se s kolektivno pogodbo v skladu z ZDR, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in drugimi predpisi podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev (1.odstavek 112. člena ZDR). Kolektivna pogodba se lahko neposredno uporablja (3. odstavek 112. člena ZDR). Po 11. členu ZDR namreč delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje.

Tožeča stranka je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navajala, da ni jasno, v čem obstaja nezakonitost pogodb o zaposlitvi in kaj je potrebno konkretno storiti za njuno uskladitev s KPDT. Tožena stranka je ugovore zavrnila s splošnim nekonkretnim sklicevanjem na pisno dokumentacijo v spisu, povzemanjem določb predpisov in SKPG; s tem ni presodila pritožbenih navedb v skladu z 245. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ni odpravila pomanjkljivosti prvostopne odločbe (242. člen ZUP). Ker v 3. točki izreka 1. odstavka prvostopne odločbe ni določeno, v čem in kako mora tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi za posamezno delavko uskladiti s KPDT, izrek (najpomembnejši sestavni del odločbe) ni določen (2. odstavek 208. člena ZUP), na kar bi bila morala tožena stranka paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 242. člena ZUP). Tudi iz obrazložitve odločbe mora jasno izhajati, zakaj in kako bi bilo potrebno pogodbi o zaposlitvi uskladiti s kolektivno pogodbo. Kadar upravni organ stranki nalaga kakšno obveznost, mora namreč v obrazložitvi odločbe poleg predpisov navesti tudi ugotovljeno dejansko stanje, izvedene dokaze in presojo teh dokazov ter razloge, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo (2. odstavek 209. člena ZUP). Tožena stranka pomanjkljivosti obrazložitve prvostopne odločbe ni odpravila, niti ni obrazložila, zakaj se sklicuje na SKPG, ko je bila v izpodbijanem delu podlaga odločitvi organa prve stopnje KPDT. Zato tožbenih navedb o skladnosti pogodb o zaposlitvi s kolektivnima pogodbama ni mogoče preizkusiti.

Tudi glede 4. točke 1. odstavka izreka odločbe organa prve stopnje, s katero je odločeno, da mora tožeča stranka "zaposlenim izplačevati plačo v višini določeni v pogodbi o zaposlitvi" in dela 2. odstavka izreka odločbe, v katerem je odločeno, da mora to 4. točko izvršiti "ob prvem izplačilu plače po odpravi pomanjkljivosti", čeprav nista niti dovolj določna, bi morala tožena stranka presoditi po uradni dolžnosti, če sploh gre za obveznost, ki jo delodajalcu odredi inšpektor z upravno odločbo (1. odstavek 241. člena ZUP v zvezi s 1. točko 267. člena ZUP), saj je za odločanje o individualnih premoženjskih pravicah (in obveznostih) iz delovnega razmerja pristojno delovno sodišče in ne delovni inšpektor (2. točka 4. člena ZDSS). Zato je izpodbijana odločba nezakonita in bo morala tožena stranka ponovno odločiti o pritožbi v skladu s pripombami sodišča v tej sodbi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZTPDR, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).