Jedro

Tudi mandatarjeva pravica do plačila je lahko vezana na njegov uspeh. Če nima pravice do plačila, na more obdržati predujma, danega vnaprej, še predno je lahko pridobil pravico do plačila.

Izrek

I. Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) je s tožbo zahtevala plačilo 62.593,89 EUR, ker sta se s tožencem (po nasprotni tožbi tožnik, v nadaljevanju toženec) dogovorila za poslovno sodelovanje z namenom zamenjave delnic, plačilo pa dogovorila le za primer uspeha, do katerega ni prišlo in zato zahteva vračilo vnaprej plačanega predujma. Toženec je vložil nasprotno tožbo, s katero je od tožnice zahteval plačilo še 156.484,73 EUR za svoje storitve, saj meni, da do uspeha ni prišlo zaradi razlogov na tožničini strani.

2. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2009 dalje, njegov tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Toženec zoper celotno odločitev sodišča druge stopnje, tudi zoper izrek o stroških, vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da bo tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen, njegovemu po nasprotni tožbi pa ugodeno, ter podrejeno njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov postopka. Sodiščema nižjih stopenj očita, da nista izvedli predlaganih dokazov, in sicer nista prebrali elektronskega sporočila pok. finančnega ministra Andreja Bajuka, ker predlagano zaslišanje zaradi njegove smrti ni bilo mogoče. Meni, da je v pritožbi pojasnil, zakaj je šele tedaj predlagal njegovo branje, ki bi pripeljalo do drugačne odločitve. Poudarja, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali njegove navedbe o sporni višini terjatev, saj je že v odgovoru na tožbo trdil, da je moral od prejetega zneska odvesti davek na dodano vrednost in prejel ustrezno manj, tožnica pa bo z vračilom ta znesek dvakrat prejela. Opozarja na napačno materialnopravno kvalifikacijo spornih pogodb, saj pogodbi nista bili posredniški, pri katerih bi toženec prevzel celoten riziko neuspeha in storitve opravljal brez plačila, pač pa mandatni. To potrjujejo tožničino delno plačilo za opravljene storitve in druga plačila odvetniku A. A., ki so bila opravljena na podlagi istih pogodb. Meni, da naknadne tožničine trditve, da so bila plačila znak njene dobre volje, ne morejo spremeniti prvotne pogodbene volje pravdnih strank. Opozarja še, da je v dokaz, da je do prenehanja pogodb kljub izrecni pogodbeni prepovedi prišlo zgolj po tožničini volji, z njenim enostranskim odstopom, ker se kljub pobudam ni želela vključiti v postopke, potrebne za izpolnitev pogodbenega namena, in v dokaz njihove narave ponudil zaslišanja več prič, od katerih je sodišče zaslišalo le eno, in zgoraj navedeno elektronsko sporočilo. Pa tudi, da pogodb, ki bi bile podvržene tožničini dobri volji, ne bi nikoli sklenil, saj bi tako tožnica za več let najela brezplačne odvetniške storitve. Meni, da tožničine trditve priznavajo plačilo po pogodbi, izpoved zakonitega zastopnika pa prikazuje, da so želeli tožencu pomagati na njegovo prošnjo, kar vse sta sodišči zanemarili in napačno ugotovili, da je do prenehanja pogodb prišlo sporazumno. Poudarja, da je tožnica plačala, čeprav je že ob plačilu vedela, da tega ni dolžna, zato tega ne more terjati nazaj. Opozarja tudi, da sta sodišči nižjih stopenj zanemarili njegov tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, saj sta ga zavrnili zgolj zaradi posredniške narave pogodb, ki to nista bili.

5. Tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

7. Po petem odstavku 128. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se odločba o stroških, čeprav zapisana v sodbi, šteje za sklep. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, kadar je z njim postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP), kamor sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4) in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje še, da revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker revizijsko sodišče niti na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), pa mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - tožnica, toženec kot odvetnik in odvetnik A. A. so se dogovorili o poslovnem sodelovanju ter 15. 8. 2005 in 10. 5. 2006 sklenili Dogovora; - z njima so želeli uresničiti tožničino namero zamenjati delnice, ki jih je pravna prednica tožnice oziroma z njo povezana družba imela v B., d. d., za delnice C., d. d., ki jih je imela D., d. d. (prvi dogovor), ali za poslovno vplivno višino delnic v E., d. d., E., d. d., ali G., d. d. (drugi dogovor); - odvetnika sta se z Dogovoroma v skladu z Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) ter v dogovoru s tožnico zavezala opraviti vse storitve, za katere ocenita, da so potrebne in koristne za uresničitev tožničinega namena; - njuno plačilo je bilo dogovorjeno v primeru uspeha, in sicer v višini 0,5 % vrednosti zamenjanih delnic oziroma poslovnih deležev, če bo posel uspešno izpeljan s tožničinim doplačilom za pridobljene deleže, oziroma 0,75 % vrednosti, če ob zamenjavi tožnica ne bo dolžna ničesar doplačati; - pogodbeniki so vrednost zamenjanih deležev ocenili na 20 milijard SIT in rok za plačilo dogovorili 30 dni po podpisu pogodb o prenosu poslovnih deležev; - tožnica in odvetništvo A. (1) sta 15. 8. 2005 za čas šestih mesecev sklenila še Pogodbo o zagotavljanju pravne pomoči za plačilo v višini 500.000,00 SIT mesečno; - tožnica je 29. 11. 2006 na račun toženca nakazala predujem po sklenjenih Dogovorih v višini 15.000.000,00 SIT (62.593,89 EUR); - delnice oziroma poslovni deleži niso bili zamenjani; - pravdni stranki sta se 28. 1. 2008 sestali in sporazumno dogovorili o koncu poslovnega sodelovanja; - naknadnega, drugačnega dogovora o toženčevem plačilu pravdni stranki nista dosegli.

10. Toženec sodiščema nižjih stopenj pri ugotavljanju zgoraj navedenega očita procesne napake. V prvi vrsti zato, ker nista prebrali elektronskega sporočila pokojnega finančnega ministra Andreja Bajuka. Branje sporočila je toženec predlagal šele v pritožbi, čeprav je za potrditev s strani toženca organiziranega sestanka in njegove vsebine predlagana priča Andrej Bajuk umrl že avgusta 2011, to je še preden je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan (iz tega razloga sodišče priče ni zaslišalo). Toženec bi lahko dokaz z branjem pričinega elektronskega sporočila namesto njenega zaslišanja predlagal (in ga tudi priložil) vsaj na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 12. 2011. V pritožbi je sicer pojasnil, da predlaga branje elektronskega sporočila, ker priča zaradi smrti ne more biti več zaslišana, ne pa tudi, zakaj njegovega branja ni predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi glede na čas pričine smrti lahko storil. Pritožbeno sodišče je predlagan dokaz pravilno ocenilo kot prepozen, saj brez ustreznega opravičila ni moglo zaključiti, da je šele v pritožbi ponujen brez toženčeve krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Sodiščema nižjih stopenj toženec očita tudi, da nista zaslišali preostalih predlaganih prič. Toženec je njihovo zaslišanje predlagal v pripravljalnih vlogah z dne 6. 10. 2009 in 19. 1. 2010. Kot je moč razbrati, so bile nekatere prisotne pri sestankih, na katerih sta se o sodelovanju pravdni stranki dogovarjali že pred podpisom Dogovorov, nekatere pa pri aktivnostih, ki jih je za tožnico opravil ali pripravil toženec. Na naroku 16. 9. 2011 je toženec pojasnil, da bi njihovo zaslišanje dokazalo „ustvarjanje poslovnega okolja in toženčeve aktivnosti v zvezi s tem, od česar je imela tožnica veliko korist“. Stranka, ki predlaga zaslišanje priče, prevzame tudi breme, da pove, o čem bo priča (vsaka posebej) izpovedovala (236. člen ZPP). To mora povedati določno in natančno, saj v pravdnem postopku informativni dokazi, s katerimi bi pravdna stranka šele ugotovila, kaj priča ve, praviloma niso dovoljeni.(2) Predlagano zaslišanje prič tako v nasprotju s toženčevim revizijskim mnenjem ne bi moglo dokazati, da je tožnica od poslovnega razmerja enostransko odstopila, ker ni želela pristopiti k nakupu delnic, in njene odgovornosti za neuspeh,(3) pa tudi ne dogovorov glede toženčeve pravice do plačila, saj toženec zaslišanj ni predlagal za potrditev teh dejstev. To je tožencu ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Izven zatrjevanih, a ne izkazanih procesnih kršitev, katerih odprava bi lahko v ponovljenem postopku morebiti pripeljala do drugačnega dejanskega stanja, njegove spremembe toženec ne more doseči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni presojalo vsebine prvotno in naknadno sklenjenih dogovorov, predvsem toženčeve pravice do plačila, odgovornosti za njihov konec, namena tožničinega plačila ter podobnega. V okviru zgoraj opisanega dejanskega stanja in v reviziji obrazloženih očitkov napačne uporabe materialnega prava pa je opravilo še njihov preizkus.

13. Toženec ima prav, da sklenjena Dogovora ne ustrezata pravni kvalifikaciji posredniške pogodbe po 837. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), s katero se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. S strani sodišč nižjih stopenj ugotovljena vsebina volje pravdnih strank, po kateri smeta in morata toženec in odvetnik A. A. po ZOdv v dogovoru s tožnico opraviti vse storitve, za katere ocenita, da so potrebne in koristne za tožničino pridobitev želenih poslovnih deležev, je širša od iskanja morebitne osebe, s katero bi se tožnica pogajala za sklenitev določene pogodbe, in po mnenju revizijskega sodišča ustreza pravni kvalifikaciji pogodbe o naročilu oziroma mandatne pogodbe.

14. Po oceni revizijskega sodišča pa drugačna pravna kvalifikacija sklenjenih dogovorov še ne narekuje drugačne odločitve. S pogodbo o naročilu, katere vsebino določa 766. člen OZ, se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle in hkrati dobi pravico, da te posle opravi. Po izrecni določbi njegovega tretjega odstavka je pravica prevzemnika naročila do plačila lahko vezana na njegov uspeh.(4) Ob takšnem dogovoru ima prevzemnik naročila pravico do plačila le, če posel uspešno opravi.

15. Ugotovljeno je, da je bilo toženčevo plačilo odvisno od tega, ali bo do želene menjave tožničinih poslovnih deležev prišlo, da je bilo torej vezano na njegov uspeh. Pa tudi, da do zamenjave ali tožničine drugačne pridobitve teh deležev ni prišlo, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama z dogovorom z dne 28. 1. 2008 sporazumno, ne da bi katerakoli stran od dogovorjenega odstopila, prenehalo ter da pravdni stranki ob tem nista uspeli doseči dokončnega soglasja o drugačnem načinu toženčevega plačila. To pa izključuje toženčevo plačilo za njegov trud - za do tedaj opravljene storitve.

16. Če toženec nima pravice do plačila, tudi nima pravice obdržati tistega, kar je bilo dano vnaprej, še preden bi v primeru toženčevega uspeha nastopila tožničina obveznost plačila.(5) Drugačne odločitve ne narekuje niti določba 191. člena OZ, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice do vračila. Tožnica ni plačala dela svojega (morebiti neobstoječega) dolga, vezanega na toženčev uspeh, obstoja katerega še niti ni bilo mogoče ugotoviti, pač pa tožencu le vnaprej dala določen znesek kot predujem, ki ga mora ta, ker pozneje ni dosegel uspeha, vrniti.

17. Vrniti ga mora v celoti. Če je od prejetega plačal del na račun davka na dodano vrednost, mu sprejeti predpisi omogočajo, da ga dobi nazaj, toženki pa nalagajo njegovo vračilo, če ga je že dobila.(6) To izključuje kakršnokoli prikrajšanje in obogatitev v njegovi višini. Vse navedeno pa narekuje zaključek, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili v reviziji izpostavljena materialnopravna pravila, ko sta tožencu naložili vračilo prejetega in ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku ter mu odrekli pravico do dodatnega plačila in njegov nasprotni tožbeni zahtevek zavrnili.

18. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Odvetništvo A. ni pravna oseba, pogodbo so na njegovi strani podpisali odvetniki: toženec, A. A. in E. E. Op. št. (2): Izjeme so dopustne, kadar stranka določenega dejstva niti ne more poznati, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014. Op. št. (3): Revizijsko sodišče opozarja, da je bil tožničin cilj, za uresničitev katerega sta bila sklenjena dogovora, zamenjava in ne nakup delnic.

Op. št. (4): Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če iz narave medsebojnega razmerja ne sledi kaj drugega.

Op. št. (5): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar velja tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).

Op. št. (6): Pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega davka, če pisno obvesti kupca o znesku davka, za katerega kupec nima pravice do odbitka (drugi odstavek 39. člena sedaj veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost-1, vsebinsko enako deseti odstavek 21. člena prej veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost).