Jedro

Osnova za izračun odpravnine po 36f. členu ZDR je delavčeva bruto plača.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 1.576.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2002 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 107.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 101.300,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo 1.576.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2002 do plačila in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 81.750,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker svoje odločitve ni oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR) ter Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97...38/2003 - v nadaljevanju: SKPGd), temveč na "dvanajstletno enotno sodno prakso", ki je v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS (npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 147/2001 z dne 14.5.2002). ZDR nikjer ne določa, da se za obračun odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka upošteva neto plača, SKPGd pa vsebuje izrecno določbo, po kateri so vsi denarni zneski v njej opredeljeni kot bruto zneski. Ker je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS takšno, da pripada delavcu, kateremu je kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje, odpravnina po 36. f členu ZDR v bruto višini, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo zaključek, da ZDR v 36. f členu, ki opredeljuje pravico do odpravnine, sicer ne določa, ali se za obračun odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka upošteva neto ali bruto plača, vendar pa je bila sodna praksa od uveljavitve novele ZDR v letu 1991 enotna in je kot osnovo za obračun odpravnine, ki pripada delavcem, ki so izgubili zaposlitev zaradi trajnega prenehanja potreb po njihovem delu, štela neto plačo. Upoštevajoč tako sodno prakso je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini med neto in bruto odpravnino zavrnilo.

Ta praksa se je izoblikovala na stališču, da se mora kot osnova za izračun odpravnine po 36. f členu ZDR upoštevati neto znesek plače, saj se od odpravnine ne plačujejo prispevki, niti ni odpravnina obdavčena po Zakonu o dohodnini (Ur. l. RS št. 71/93...36/99 - v nadaljevanju: ZDoh). Tako stališče je bilo splošno uveljavljeno, ne glede na kasnejše opredelitve pojma plače v kolektivnih pogodbah.

V zvezi z drugimi vrstami odpravnin (odpravnine ob upokojitvi) je v preteklih letih res prišlo do oblikovanja stališč, da je osnova za izračun višine tovrstnih odpravnin delavčeva bruto plača. Vendar se sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14.5.1996 (Odločbe delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Ljubljana 1998, str. 173) ne nanaša na odpravnine po 36. f členu ZDR, ampak na odpravnino ob upokojitvi, ki je pripadala delavcem po 70. členu Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS št. 15/90 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju: ZDDO). Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 147/2001 z dne 14.5.2002, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, se ne nanaša na odpravnino po 36. f členu ZDR, ampak na odpravnino ob upokojitvi vodilnega delavca. Glede odpravnine po 36. f členu je bila vse do leta 2003 enotna sodna praksa, da se kot osnova za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem na podlagi 36. f člena ZDR upošteva neto plača delavca.

V letu 2003 pa se je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 12/2003 z dne 21.10.2003 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1134/2002 in s sodbo opr. št. VIII Ips 133/2003 z dne 16.12.2003 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1538/2001 v zvezi z osnovo za izračun odpravnine po 36. f členu ZDR izrecno opredelilo in zavzelo stališče, da je potrebno tudi pri odpravninah po 36. f členu ZDR kot osnovo upoštevati bruto in ne neto plačo. Pri tem je navedlo naslednje: "Kaj je treba upoštevati pri določanju pojma plače, je bilo možno ugotoviti že od leta 1990 dalje. Sprva je bilo predvsem pomembno vprašanje, kdaj se je štela plača za izplačano. Zakon o davkih na izplačane osebne dohodke je določal v 3. členu, da se davek obračunava in izplačuje od bruto osebnega dohodka. V 5. členu Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje je bila določba, da zavezanci (tudi delodajalci) plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto osebnega dohodka (plače). Poleg tega je bila v 3. členu Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS št. 13/93) še določba, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka na plače, kar je smiselno pomenilo, da so izplačani povprečni osebni dohodki pomenili bruto, ne pa neto zneskov. Izplačana plača je lahko samo bruto plača, saj bi bile drugače nesmiselne in same s seboj v nasprotju določbe prej citiranih zakonov, da od nje delavec (ne morda delodajalec) plača akontacijo dohodnine in prispevke za svojo socialno varnost. Zato ni pravne podlage za tolmačenje, da pojem plače, če predpis določa pravice iz izplačanih povprečnih osebnih dohodkov (plač) v podjetju, pomeni pojem neto zneskov plače".

Pritožbeno sodišče še vedno meni, da je bilo stališče, kot izhaja iz dolgoletne enotne sodne prakse delovnih sodišč (med drugim je bilo takšno stališče zastopano v sodbah VDSS opr. št. Pdp 597/2002 z dne 24.3.2003, Pdp 220/2001 z dne 28.2.2003, Pdp 295/2002 z dne 12.9.2002, Pdp 107/99 z dne 22.2.2001, Pdp 554/98 z dne 2.4.1999, Pdp 1262/97 z dne 8.4.1999, Pdp 1165/98 z dne 20.10.2000, itd.), pravilno. Vendar pa je glede na spremenjeno sodno prakso revizijskega sodišča glede opredelitve osnove za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem na podlagi 36. f člena ZDR pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP spremenilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, saj sama višina (kot izhaja iz podatkov v spisu) zahtevka med strankama ni bila sporna.

Pritožbeno sodišče je priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 1.576.630,00 SIT od 6.5.2002 dalje in ne od 5.5.2002 dalje, kot je to zahteval tožnik, saj iz obvestila o prenehanju delovnega razmerja (priloga A3) izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 5.5.2002 in šele z naslednjim dnem (torej 6.5.2002) je v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, na podlagi katere sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari, zato je bilo potrebno znova odločiti o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 7/95 - 78/01 - v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS št. 1/90, RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/2000 in 93/2001 - v nadaljevanju: ZST) odmerilo tožnikove stroške in mu za sestavo tožbe priznalo 400 točk, za zastopanje na naroku dne 27.2.2003 200 točk ter za materialne stroške 2% od vrednosti storitev, to je 12 točk. Pooblaščenec tožnika pa ni upravičen do povrnitve stroškov za obvestilo stranki, saj je nagrada za to opravilo zajeta že v nagradi za zastopanje. Celotni utemeljeno priglašeni tožnikovi stroški tako znašajo 612 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v času izdaje izpodbijane sodbe (100,00 SIT), 20% DDV ter takse za tožbo in sodbo, skupaj v višini priglašenih 34.200,00 SIT, znaša 107.400,00 SIT. Ta znesek je skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, dolžna povrniti tožena stranka tožniku upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 1. odstavek 154. člena ZPP.

Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 1. odstavek 154. člena ZPP, upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta in glede na določbo 4. točke tar. št. 10 OT pripada pooblaščencu tožnika za sestavo pritožbe 500 točk ter za materialne stroške 2% od te vrednosti, to je 10 točk. Celotni utemeljeno priglašeni tožnikovi stroški tako znašajo 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja o pravnem sredstvu (110,00 SIT), 20% DDV ter takse za pritožbo v višini priglašenih 34.200,00 SIT, znaša 101.300,00 SIT, katere mu je dolžna plačati tožena stranka.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.