Jedro

Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi ji je bila izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. ZUstS v 44. členu določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 2.775,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.671,02 EUR od 1. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 104,40 EUR za čas od 1. 4. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 411,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 252,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo zneska 2.775,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.671,02 EUR od 1. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 104,40 EUR za čas od 1. 4. 2011 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 412,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbe. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo s plačilom tožene stranke v letu 2009 razmerje med strankama dokončno urejeno. Pravna podlaga je pogodba o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, je obligacijsko pravno razmerje, za katerega se uporabljata Zakon o delovnih razmerjih in Obligacijski zakonik. Ko je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ji je bila dolžna plačati odpravnino. S plačilom odpravnine pa ni mogoče postaviti trditve, da je bilo med pravdnima strankama dokončno rešeno razmerje. Sodišče je v obrazložitvi samo zapisalo, da predstavlja pravica do odpravnine s strani delavca, v tem primeru tožnice, denarni zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok. Tožena stranka je prostovoljno izpolnila svojo pogodbeno in zakonsko obveznost. Ali je izpolnila zahtevek v celoti, pa ostaja odprto vprašanje. Trdi, da tožena stranka ni v celoti izpolnila obveznosti in je tožnica upravičena še do zneska 2.775,42 EUR, ki vključuje tudi obresti. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je delodajalec dokončno odločil o pravici tožnice v zvezi z višino odpravnine pred sprejemom ustavne odločbe. Primer, na katerega se sklicuje sodišče, torej odločitev VSRS VIII Ips 2/2011 sploh ni primerljiv, ker obravnava primer pravnomočne odločitve. V primeru, ko izda ustavno sodišče ugotovitveno odločbo iz 48. člena Zakona o ustavnem sodišču, ima ugotovitvena odločba enake učinke kot razveljavitev zakona ali dela zakona, zato pride v poštev uporaba 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. V tej določbi se pravni učinki razveljavitve zakona ali dela zakona vežejo na pravnomočnost odločitve. Ustavno sodišče RS je glede tretjega odstavka 3. člena ZPSV ugotovilo neskladnost z ustavo z odločbo U-I-214/2009, Up 2988/08, ki je pričela učinkovati 31. 7. 2010 in naložilo državnemu zboru, da neskladnost odpravi v roku 6 mesecev in izdalo tudi napotila v zvezi s predhodnim obdobjem. Pravica tožnice do plačila razlike odpravnine sodi v obdobje pred 31. 7. 2010, vendar pa do 31. 7. 2010 o zahtevku tožnice sploh še ni bilo odločeno in tudi ni moglo biti odločeno ne dokončno in ne pravnomočno. V takem primeru pa datum odločanja ustavnega sodišča sploh ni pomemben. Pomemben je le v odnosu na datum vložitve zahtevka tožnice. Tožba je bila vložena potem, ko je Ustavno sodišče RS s prej citirano odločbo ugotovilo neskladnost določbe tretjega odstavka 3. člena ZPSV in bi torej sodišče ob pravilni razlagi 44. člena Ustave RS (pravilno: Zakona o ustavnem sodišču), ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da o zahtevku tožeče stranke sploh še ni bilo odločeno, šteti, da ima odločba Ustavnega sodišča RS pravni učinek na zahtevek tožnice. Stališče sodišča prve stopnje, da bi takšna odločitev pomenila „obuditev“ obveznosti delodajalca pa nasprotuje določbi 206. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa rok za zastaranje denarnih terjatev delodajalca do delavca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da v konkretnem primeru glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUsTS, Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji), ni možno uporabiti odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-214/02, Up-2988/08, ki je začela učinkovati 31. 7. 2010, češ da je bilo razmerje med strankama, v zvezi s plačilom odpravnine dokončno urejeno s popolnim izplačilom odpravnine v skladu z zakonodajo, ki je veljala v letu 2009. Tožnici je bila 3. 7. 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena takrat veljavnega Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPVS, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/2009, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Šele dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in z dejansko izplačanim neto zneskom.

Med strankama je sporno le vprašanje, ali je potrebno šteti, da je bilo do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS v spornem razmerju med strankama že pravnomočno odločeno. Glede na to, da ZUsTS ne določa, kakšne so pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS je potrebno smiselno uporabiti določbi 43. in 44. člena ZUsTS, ki se sicer nanašajo na razveljavitev zakonskega predpisa. Tako 44. člen ZUsTS določa, da se zakona ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka se zavzema za tolmačenje, da je bilo o pravici pravnomočno odločeno, s tem, da je bila tožnici v celoti izplačana odpravnina, kakršna je bila odmerjena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina je bila tožnici obračunana in izplačana v skladu s takrat veljavno zakonodajo, torej z obračunom in odvodom prispevkov za socialno varnost. Tožnica pa se zavzema za tolmačenje, da v razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je tožbo vložila šele 20. 6. 2012 in bo o spornem razmerju glede plačila razlike v odpravnini pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih že odločalo s sodbami Pdp 434/2011 z dne 29. 11. 2011, Pdp 524/2011 z dne 17. 10. 2011, Pdp 525/2011 z dne 29. 9. 2011, Pdp 526/2011 z dne 21. 10. 2011 in Pdp 435/2011 z dne 7. 10. 2011. V vseh teh sporih je bila pogodba o zaposlitvi delavcem odpovedana iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je tožnikom odpravnino obračunala in izplačala tako, da je od priznanih bruto zneskov v skladu s 3. členom ZPSV obračunala in odvedla prispevke za socialno varnost. V skladu s 3. členom ZPSV se prispevki za socialno varnost plačujejo iz vseh prejemkov iz delovnega razmerja in sicer od celotnega zneska bruto prejemkov. Izjeme so taksativno naštete. Tako je bilo med izjemami v tretjem odstavku 3. člena ZPSV določeno, da se prispevki ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-214/02, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 postavilo na stališče, da niso izkazani razumni razlogi za različno ureditev obveznosti plačevanja prispevkov odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato je ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z ustavo in odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. V že navedenih zadevah so delavci po objavi odločbe ustavnega sodišča vložili tožbe za plačilo razlike med že plačano odpravnino in odpravnino, ki bi jo prejeli, če tožena stranka ne bi odpravila obračuna in odvoda prispevka za socialno varnost. V vseh teh zadevah se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je zaradi zakonodajalčeve neaktivnosti po izdaji ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS nastopila neustavna zakonska praznina. Ocenilo je, da je to praznino sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo z upoštevanjem vsebine 3. točke citirane ustavne odločbe. V njej je Ustavno sodišče RS odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Do enakega zaključka pa je pritožbeno sodišče prišlo v navedenih zadevah, obravnavanih v letu 2011 tudi ob smiselni uporabi določbe 44. člena ZUsTS, ki se sicer nanaša na pravne posledice razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča RS. To določbo je smiselno uporabilo glede na to, da ZUsTS ne določa pravnih posledic ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča RS. Tako 44. člen določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da zakon predvideva izjemo od prepovedi retroaktivne veljave odločb Ustavnega sodišča RS. Te odločbe se uporabljajo za razmerja, o katerih do dneva učinka razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh navedenih sodbah se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je pri vprašanju, ali je bilo v spornih razmerjih pravnomočno odločeno potrebno upoštevati, da so bili sodni spori sproženi po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče v vseh teh sporih štelo, da so v navedenih sporih tožniki upravičeni do razlike v odpravnini, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 8. 7. 2010. Konkretni spor se glede pravnih vprašanj v ničemer ne razlikuje od sporov, po katerih je bilo pravnomočno odločeno z zgoraj navedenimi sodbami drugostopenjskega sodišča iz leta 2011. Pritožbeno sodišče sicer lahko odstopi od svoje prejšnje prakse, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in če razloge za takšen odstop obrazloži. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšni razlogi niso podani.

Obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici, ni možno šteti za pravnomočno odločitev v razmerju. Tožena stranka je pri tem res ravnala v skladu s takrat veljavno določbo tretjega odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Da dejanskega obračuna odpravnine odvoda prispevka in izplačila neto zneska, odpravnine ni mogoče šteti za pravnomočno odločitev o spornem razmerju, izhaja tudi iz tega, da je ustavno sodišče v citirani odločbi U-I-214/09, Up-2988/08 razveljavilo sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, ki sta temeljili na sporni določbi ZPSV in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Takšna odločitev bi bila nepotrebna, če bi šteli, da je bilo v zadevi pravnomočno odločeno že z obračunom prispevkov v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Enako kot v tem sporu je bilo tudi v sporu, glede katerega je bila vložena ustavna pritožba, odpravnina delavki obračunana in izplačana v skladu s takrat veljavno določbo tretjega odstavka 3. člena ZPSV in je delavka tožbo vložila šele po tem, ko so bili prispevki že obračunani in odvedeni, kar po zmotnem stališču tožene stranke pomeni, da je bilo o razmerju pravnomočno odločeno že s takšnim obračunom in izplačilom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino. Od te razlike je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Upravičena pa je tudi do plačila stroškov predsodnega postopka v višini 104,40 EUR. Odpravnina zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je že v citiranih sodbah iz leta 2011 zavzelo stališče, da vprašanje krivde ni pravnoodločilno pri odločanju zamudi z izplačilom vtoževanega zneska. Na tek zakonskih zamudnih obresti ne more vplivati okoliščina, da je tožena stranka prispevke obračunala v skladu s takrat veljavno določbo tretjega odstavka 3. člena ZPSV. Uveljavljena sodna praksa je, da zakonske zamudne obresti od neizplačanih oziroma premalo izplačanih odpravnin tečejo od prenehanja delovnega razmerja.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 160,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT), 148,00 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT) in pavšalni izdatki za stranko po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV ter potni stroški v višini 11,80 EUR. Skupaj znašajo stroški 411,96 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti znašajo 196,80 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT), materialni strošek 10,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj znašajo stroški 252,29 EUR.