Jedro

Ker so sporna zemljišča po PUP zazidljiva, je gradnja zakonita. Presoja pravnih vprašanj ne zahteva razpisa glavne obravnave v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 4. 6. 2003, s katero je organ prve stopnje A.A. na parcelah št.... k.o. ... dovolil gradnjo senika, hleva za krave molznice in mlado živino, ob tam navedenih pogojih.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 36. in 33a. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) ter na določbe drugega odstavka 54. člena in prvega odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila gradnja dovoljena v skladu s prostorsko ureditvenimi pogoji. Zavrača ugovore, da gradnja ni mogoča, ker da gre za 1. območje kmetijskih zemljišč ter da bi bilo treba izvesti postopek presoje vplivov na okolje v skladu z uredbo. Ker tožniki niso navedli nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba opraviti glavno obravnavo, je odločilo na seji.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS. Vztrajajo pri svojih ugovorih, da gre povsem za novogradnjo na kmetijskih zemljiščih prve kategorije in pri ugovoru, da bi morala biti upoštevana Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje. Zatrjujejo, da se bodo njihove bivalne razmere bistveno poslabšale. Oddaljenost hleva od hiš tožnikov je manjša kot je zatrjeval investitor. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati in opraviti glavno obravnavo ter ogled na kraju samem. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Investitor spornih objektov A.A, (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), v odgovoru na pritožbo predlaga da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po tem zakonu, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe obravnavajo kot dovoljene in pravočasne revizije po ZUS-1. V obravnavanem primeru se pritožba tožnikov obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost sodbe pogoj za začetek gradnje na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Zato se sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi oba upravna organa, pravilno sklicujejo na citirane določbe ZGO in ZUN ter poudarjajo omejitve, ki jih določajo prostorsko ureditveni pogoji.

Skladna s podatki iz spisa je ugotovitev, da je gradnja spornega hleva in senika predvidena na zemljiščih, ki ležijo v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Škocjan - PUP (Uradni list RS, št. 15/98, 13/99, 34/00, 119/02 in 10/03). Glede na tekstualni del prostorskega plana in PUP je tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo pravilno presojeno, da se je zazidljivost območja, kjer naj bi se sporni objekti gradili, razširila s spremembo prostorskih aktov, dopolnitve slednjih pa so bile objavljene pred izdajo dovoljenja za gradnjo z dne 4. 6. 2003. V dopolnitvi prostorskega plana, ki je bila izvedena z odlokom, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 119/2002 z dne 30. 12. 2002, uveljavljena pa naslednji dan po objavi, so taksativno naštete parcele, na katere se širi zazidljivo območje. Kot je bilo pravilno ugotovljeno, so med njimi naštete tudi parcele, ki so predmet izpodbijanega upravnega dovoljenja. Prav glede istih parcel je bil dopolnjen tudi PUP (dopolnitve v Uradnem list RS, št. 10/03 z dne 30. 1. 2003, uveljavljen osmi dan po objavi). Pravilna je ugotovitev, da so v njem - prav tako kot v prostorskem planu - taksativno naštete parcele, na katere se širi zazidljivost. Zato je pravilna presoja obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, da gre za dovoljeno gradnjo, ne pa za nezakonito gradnjo na 1. območju kmetijskih zemljišč. Sporna zemljišča so tako po PUP zazidljiva, na teh zemljiščih pa je mogoča tako novogradnja kot tudi nadomestna gradnja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se tožniki v zvezi z velikostjo hleva neutemeljeno sklicujejo na Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96). V zadevi ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno, da bo šlo za vzrejo 120 ali več goveje družine. Glede na ugotovljene okoliščine ni podlage za zaključek, da bi bila obvezna presoja takšnih vplivov na okolje.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je sprejemanje posegov v bližnji soseščini odvisno od stopnje tolerantnosti, kar pa je odvisno od vsakega posameznika. Toda pri posegih v prostor je odločilno, ali so pred dovolitvijo posegov v prostor izpolnjeni zakonski pogoji, ne pa ostale okoliščine, ki pomenijo zatrjevano poslabšanje bivalnih razmer, v obravnavanem primeru tožnikov.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (prvi odstavek 51. in prvi odstavek 59. člena ZUS-1), brez glavne obravnave. Tožniki so res predlagali glavno obravnavo, vendar, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso navedli nobenih okoliščin, zaradi razjasnitve katerih bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Sodišče namreč lahko odloči tudi brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pri izdaji upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno. Glavna obravnava tudi ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam predloženi dokazi ne kažejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavanem postopku sta bili v bistvu sporni zlasti pravni vprašanji: ali spremenjeni PUP dopušča predvideno zazidavo in ali je treba v postopku izvesti presojo vplivov na okolje, odločanje o teh vprašanjih pa je v domeni sodišča, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo treba razpisovati glavne obravnave, pa tudi odločitev ne bi mogla biti drugačna. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato pritožbeni ugovori, v katerih tožniki ponavljajo ugovore, ki so jih uveljavljali že v postopku na prvi stopnji, pa jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.