Jedro

Strošek izdelave izvedeniškega mnenja je neposredno povezan z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka. Zato je zmotno pritožnikovo pravno naziranje, da gre za refleksno škodo, kot je opredeljena v tretjem odstavku 468. člena OZ. Ne gre namreč za škodo, ki bi zaradi napake stvari nastala na drugih tožničinih dobrinah, pač pa za škodo, ki je nastala zaradi uveljavljanja jamčevalnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni v stroškovnem delu (točka 3.) tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu (točka 1.), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo preostalemu spornemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo še 268,00 EUR, zakonske zamudne obresti od 84,00 EUR od vložitve tožbe in 184,00 EUR od 15.9.2010 (točka 1. Izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 833,00 EUR v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe tako, da se tožba zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče neutemeljeno priznalo strošek demontaže vrat. Tožnica jo je opravila sama, račun pa je izstavilo mizarstvo B. Stroški izvedenca so bili nepotrebni, neopravičeni in neutemeljeni. Izvedenec ni bil sporazumno izbran, tožena stranka ni sodelovala pri njegovem delu. Izvedeniško mnenje je nestrokovno in nespremenljivo in ni bilo upoštevano v pravdnem postopku. Tožeča stranka je bila z obema zahtevkoma prekludirana glede na določilo 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Gre za jamčevalne zahtevke. Ne gre za refleksno škodo. Rok za uveljavljanje zahtevka je enoletni. Tožnica je izgubila pravico do sodnega varstva, ker je tožbo vložila šele 9.3.2010. Škoda ji je bila znana najkasneje ob sami reklamaciji oziroma v oktobru 2008 ali ob predračunu 10.2.2009. Nepravilno so obračunani stroški postopki glede na uspeh v pravdi. Po višini tožeča stranka ni uspela s precejšnjim delom tožbenega zahtevka. Toženi stranki je treba priznati ustrezen del stroškov in jih medsebojno pobotati.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Odločitev o glavni stvari je pravilna. V ponovljenem postopku je sodišče po odstopu tožeče stranke od pogodbe o dobavi in montaži vrat in pravnomočnosti odločitve o kondikcijskem zahtevku odločalo le še o zatrjevani škodi tožeče stranke. Zahtevku za povračilo škode zaradi demontaže vrat in za predpravdno izvedeniško mnenje je ugodilo, zahtevek za plačilo škode zaradi odsotnosti z dela pa zavrnilo. Sporen je bil le še skupni znesek 500,00 EUR, pri čemer je tožeča stranka že v prvem sojenju na prvi stopnji zmanjšala tožbeni zahtevek tako, da ni presegel 2.000,00 EUR. Po določilih drugega odstavka 449. člena ZPP bi se postopek moral nadaljevati po pravilih za postopek v sporu majhne vrednosti. V njem ugotovljenega dejanskega stanja na pritožbeni ravni ni mogoče več izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker stranki na to nista bili opozorjeni, bo pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na pritožbeno grajo o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je sicer neutemeljena.

6. Navedbe v zvezi z demontažo vrat so nedovoljene pritožbene novote. Pritožnik se na neizvedena dela na prvi stopnji ni skliceval in v pritožbi tega ne opraviči. Zato jih ni mogoče upoštevati niti ni treba nanje odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene navedbe o izvedeniškem mnenju pa so same s seboj v nasprotju. Po eni strani naj bi bilo nepotrebno, neupravičeno in neutemeljeno, po drugi strani pritožba trdi, da dejansko ni bilo upoštevano v pravdnem postopku. Slednje ne drži. Tožeča stranka ga je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobila in se nanj opirala pri dokazovanju obstoja stvarnih napak. V tem okviru ga je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo kot del trditvene podlage tožeče stranke.

7. Strošek demontaže vrat je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo kot škodo zaradi zaupanja (in ne kot refleksno škodo, kot zmotno trdi pritožba). Gre za škodo, kot jo opredeljuje drugi odstavek 468. člena OZ, in ki nastane kupcu neposredno v zvezi z jamčevalnimi zahtevki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje (točka 6. sodbe) je tudi strošek izdelave izvedeniškega mnenja neposredno povezan z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka. Zato je zmotno njegovo pravno naziranje, da gre za refleksno škodo, kot je opredeljena v tretjem odstavku 468. člena OZ. Ne gre namreč za škodo, ki bi zaradi napake stvari nastala na drugih tožničinih dobrinah, pač pa za škodo, ki je nastala zaradi uveljavljanja jamčevalnega zahtevka (primerjaj III Ips 88/2006). Vendar to, sicer zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Pravilno je namreč pojasnilo, da je za presojo pravočasnosti zahtevka za povračilo škode zaradi zaupanja treba upoštevati enoletni rok od dneva, ko je škoda nastala in ne od dneva, ko je kupec prodajalca obvestil o napaki, za kar se zmotno zavzema pritožba. Enoletni rok, po katerem kupec izgubi uveljavljanje pravice za jamčevalne zahtevke (prvi odstavek 480. člena ZPP), je bil pomemben pri ugotovitvi, ali je bil sam jamčevalni zahtevek uveljavljen pravočasno. To dejstvo v ponovljenem postopku ni bilo več sporno. Pravno odločilne so bile le še okoliščine o tem, kdaj je po pravočasno uveljavljenih jamčevalnih zahtevkih tožnici nastala vtoževana škoda. Sodišče prve stopnje jih je ugotovilo na podlagi izdanih računov za demontažo vrat in za izvedeniško mnenje ter podatkov o njunem plačilu. Drugačno naziranje pritožbe je zmotno. Pritožbene navedbe o tem, kdaj naj bi tožnica izvedela za škodo, pa so protispisne in tudi premalo pojasnjene, da bi terjale natančnejši odgovor.

8. Pritožba o glavni stvari je torej neutemeljena. Sodišče prve stopnje je po pravilno ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih o nastanku škode tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Ker sodba tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

9. Pritožbi je treba ugoditi le v stroškovnem delu. Drži namreč pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo 154. člen ZPP pri presoji uspeha strank v pravdi. Prezrlo je, da je tožeča stranka sprva vtoževala 2.476,80 EUR, nato tožbo delno umaknila in vtoževala le še 1.624,38 EUR. Uspela je do višine 1.260,78 EUR. V razmerju do prvotno vtoževanega zneska gre le za 50 % uspeh, v ostalem je uspela tožena stranka. Tudi stroški obeh strank so bili primerljivi (odvetniški stroški in sodne takse). Te okoliščine narekujejo presojo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je torej pritožbeno sodišče v tej smeri spremenilo prvotno odločitev o pravdnih stroških.

10. O pritožbenih stroških je odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe – za stroške, ki so stranska terjatev. S pritožbo o glavni stvari je propadla, zato naj sama trpi svoje pritožbene stroške.