Jedro

Četudi je izvedenec govoril o najbolj verjetnem razlogu, pa vsa ta ugotovljena dejstva dajejo ustrezno podlago za prepričanje, da je vzrok za požar v električni napeljavi hladilnika, in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem velja opozoriti, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov, ki pa jih mora sodišče presoditi vsakega posebej in vse skupaj (8. člen ZPP) ter na ta način priti do dokazne ocene.

Odgovor na vprašanje, ali je dobil tožnik škodo, ki je nastala zaradi požara, že povrnjeno, ni pomembno le za odločanje o višini tožbenega zahtevka, ampak tudi za odločitev o temelju. Če bi se ugotovilo, da je bila povrnjena že celotna nastala škoda, potem kljub gornjim ugotovitvam o vzroku za nastanek požara, zahtevek po temelju ne bi bil utemeljen, saj ne bi mogli govoriti o škodi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba ustrezno spremeni, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka opozarja, da pravega in edinega vzroka požara ni mogoče določiti. Izvedenec je kot najverjetnejši vzrok ugotovil poškodovani priključni kabel hladilnika, a je to le predvidevanje. Tega ni mogel potrditi s prepričanjem, zato sodišče njegovega predvidevanja ne more spremeniti v prepričanje. Sodišče ni argumentiralo, zakaj je pri ugotavljanju temelja tožbenega zahtevka uporabilo nižji dokazni standard. Dokazno breme za dokazovanje požara je na strani tožnika, saj 7. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov2 (v nadaljevanju: ZVPot) določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima. Ta določba sodišču odreka možnost odločiti na podlagi znižanega standarda verjetnosti.

Nadalje tožena stranka opozarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in dokazovala, da je oškodovanec dobil v tej pravdi uveljavljano škodo povrnjeno že po dveh zavarovalnih policah (pri Zavarovalnici A. in Zavarovalnici B.), a se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo in o njem v vmesni sodbi ni odločeno. Tožena stranka je tako ugovarjala, da je tožnik od obeh zavarovalnic prejel za povrnitev materialne škode preko 10.000 EUR. Tudi izvedenec je potrdil, da je pravno relevantna škoda, nastala s požarom, že v celoti pokrita iz naslova požarnih zavarovanj.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno sklicevalo na določbi 155. člena Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju: OZ) in prvega odstavka 4. člena ZVPot.

6.Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vzroka požara odločalo na podlagi nižjega dokaznega standarda. Izvedeni dokazi namreč v zadostni meri izkazujejo, da je vzrok požara treba iskati v električni napeljavi hladilnika, ki pa je (neprerekano) proizvod tožene stranke, ki je poskrbela tudi za njegovo montažo. Takšen zaključek potrjuje več dokazov. Iz poročila PP C. izhaja, da je prišlo do napake na električni napeljavi na kombiniranem vgradnem hladilniku v bližini kompresorja. Policist D. D., ki je sodeloval pri ogledu, je izpovedal, da je moralo priti do napake v napeljavi hladilnika, ker je bilo na delu, kjer je povezava s kompresorjem, vse staljeno, stikala za luč, vtičnica in vtikač pa niso bili staljeni, zato meni, da požar ni izviral od tam. Drugi policist je prav tako izpovedal, da zanj ni bilo dvoma, da požar izvira iz hladilnika. Čeprav je izvedenec zapisal, da pravega in edinega vzroka požara ni mogoče določiti, pa v nadaljevanju izvedenskega mnenja ugotavlja, da je izvor požara zagotovo nastal za hladilnikom, med steno in hladilnikom, kjer je prišlo do napake v napeljavi hladilnika, ni pa mu bilo povsem jasno, na katerem mestu je prišlo do te napake. Upoštevaje dejstvo, da vtikač in vtičnica, kamor je bil priključen hladilnik, nista bila staljena in da hladilnik ni bil priključen v električni podaljšek, to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti vzrok za požar. Prav tako vzroka požara ne gre iskati v eksploziji - to je izvedenec izključil. Glede vzroka, ki ga omenja priča E. E., da bi lahko bili vzrok glodalci, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre zgolj za hipotetično možnost, ki bi jo morala dokazati tožena stranka. Četudi je izvedenec govoril o najbolj verjetnem razlogu, pa vsa ta ugotovljena dejstva dajejo ustrezno podlago za prepričanje, da je vzrok za požar v električni napeljavi hladilnika, in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem velja opozoriti, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov, ki pa jih mora sodišče presoditi vsakega posebej in vse skupaj (8. člen ZPP) ter na ta način priti do dokazne ocene.

7.Kljub temu pa je pritožba utemeljena. Sodišče navaja določbo prvega odstavka 4. člena ZVPot, ki med drugim določa, da je v skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako dolžan proizvajalec izdelka, kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Pogoj je torej (tudi) obstoj škode - če je ta že odpravljena oz. povrnjena, o škodi ne moremo več govoriti. In ravno v tem je razlog za ugoditev pritožbi. Kot pravilno opozarja pritožba, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da je tožnik škodo že dobil povrnjeno od dveh zavarovalnic. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvedlo več dokazov (pridobilo je škodna spisa zavarovalnic, zaslišalo stranke in o tem, ali je bila škoda povrnjena, povprašalo tudi izvedenca), a o ugovoru ni odločilo. Odgovor na vprašanje, ali je dobil tožnik škodo, ki je nastala zaradi požara, že povrnjeno, ni pomembno le za odločanje o višini tožbenega zahtevka, ampak tudi za odločitev o temelju. Če bi se ugotovilo, da je bila povrnjena že celotna nastala škoda, potem kljub gornjim ugotovitvam o vzroku za nastanek požara, zahtevek po temelju ne bi bil utemeljen, saj ne bi mogli govoriti o škodi.

8.Opisane pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj gre v zvezi z opisanim ugovorom za samostojen sklop dejanskega stanja, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, in bi se tako do ugovora,da je škoda že povrnjena, kot prvo opredeljevalo šele pritožbeno sodišče. V izpodbijani vmesni sodbi tako glede tega ugovora ni razlogov o odločilnih dejstvih, zato sta v tem delu podani absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se pokriva tudi s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja podanega ugovora pred sodiščem. Takšne kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo to moralo odločiti tudi o ugovoru, da je tožnik dobil celotno škodo že povrnjeno iz naslova zavarovanja.

9.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 20/98, s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 155 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 4, 4/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.