Jedro

Toženo stranko je šteti kot aktivnega družbenika, ki odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, saj je imela kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo možnost bodisi preprečiti uradni izbris družbe iz sodnega registra na način, da bi zagotovila pravočasno uskladitev z določbami ZGD, bodisi predlagati uvedbo postopka likvidacije ali stečaja kot oblike prenehanja gospodarske družbe. Četudi tožena stranka ni bila edina s takšnim položajem, to ne vpliva na pravilnost odločitve, da je odgovorna za vtoževane terjatve iz delovnega razmerja, ki zoper izbrisano družbo nastale pred izbrisom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki 1.a izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki prisojeni znesek pogodbene kazni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti, do 1.1.2002, v presežku pa se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne; - v točki 2.a izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki prisojeni znesek iz naslova jubilejne nagrade, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti, do plačila, oziroma, dokler vsota zakonskih zamudnih obresti ne doseže glavnice, v presežku pa se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne; - v točki 3.a izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, od zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo, navedenih v 1. do vključno 30. alinei, zakonske zamudne obresti, od zapadlosti, do 1.1.2002, glede ostalih zneskov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti dalje, do plačila, oziroma, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, ne doseže glavnice; v presežku se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo višjega tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti se dopusti, revizija glede jubilejne nagrade in pogodbene kazni pa se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo najprej dovolilo spremembo tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zaradi plačila dodatka za delovno dobo in na izplačilo jubilejne nagrade (točka I izreka). S sodbo je tožeči stranki prisodilo znesek 392.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1998 dalje, do plačila, iz naslova pogodbene kazni, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo, znesek 60.518,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2001 dalje do plačila, iz naslova jubilejne nagrade, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, medtem ko je iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo od 1.4.1996, do 7.1.2004 prisodilo tožeči stranki od skupnega bruto zneska 1.860.387,00 SIT, po obračunu in odvodu predpisanih prispevkov in davkov izračunane mesečne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za zneske, ki se nanašajo na obdobje april 1996, do vključno marec 1998, od 4.5.1998 dalje, do plačila, za mesečne zneske od aprila 1998 dalje, do plačila, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva v plačilo zapadlega posameznega mesečnega neto zneska dodatka za delovno dobo, to je od 15. dne v mesecu, za pretekli mesec dalje, do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo in glede zakonskih zamudnih obresti nad prisojenimi, zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izplačilo pogodbene kazni, jubilejne nagrade in dodatka za delovno dobo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (preč. besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 – ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. V pritožbi uveljavlja, da je za sojenje v tem sporu stvarno pristojno redno sodišče, saj je bila prvotna tožena stranka, to je X., izbrisana iz sodnega registra in je sedaj tožena stranka singularni pravni naslednik, skupaj s tožnikom in preostalimi družbeniki. Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/2000, z dne 9.10.2002, ki se nanaša na prenos obveznosti gospodarske družbe po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/1993 in nasl., v veljavi do 3.5.2006, od 4.5.2006 ZGD-1, Ur. l. RS št. 42/2006), na družbenike. Ugotavljati bi bilo potrebno, kakšen vpliv je imel posamezni družbenik na to, da ni prišlo do uskladitve gospodarske družbe z ZGD. Pri tem bi se pokazalo, da je bil ravno tožnik tisti, ki je vplival na to, da do uskladitve ni prišlo. V sodni register namreč ni bila vpisana sprememba kapitala, ravno zaradi ravnanja tožnika, ki je 31.8.1994 vložil tožbo, s predlogom vpisa prepovedi spremembe v sodni register. Družba je bila tako iz sodnega registra izbrisana 23.11.2003. Pritožba nadalje uveljavlja ugovor zastaranja zahtevka pod točko II/1-a sodbe. Tožnik je namreč v postopku spremenil pravno podlago tožbenega zahtevka, saj je prvotno uveljavljal odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, šele kasneje pa kot pogodbeno kazen. Pritožba ugovarja tudi prisojeni višini iz naslova jubilejne nagrade in dodatka za delovno dobo. Tožniku je bila namreč plača določena po sklepu skupščine družbe, v tolarski protivrednosti določenega zneska v DEM, enako kot direktorju družbe. Tožnik je bil eden od petih družbenikov in kot tak je imel bistveno drugačen položaj, kot ostali zaposleni, ki so prejemali plačo v skladu z določbami kolektivne pogodbe. Tožnik je prejemal bistveno večjo plačo, kot bi mu pripadala po tipski zaposlitveni pogodbi. Zaradi tega mu vtoževani dodatek za delovno dobo ne pripada. Navsezadnje pa je tožnik kot soodločajoči na skupščini družbe sokreiral tako plačo sedaj tožene stranke in tudi svojo plačo, ki je bila določena v neto znesku, pri čemer je vključevala vse morebitne dodatke, torej tudi dodatek za delovno dobo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo in da je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo in sicer v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče se, razen glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, strinja z ugotovljenimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato jih ne ponavlja. Glede bistvenih navedb v pritožbi pa dodaja: Po določbi 1. odst., točka „b“, 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Po tej določbi je bilo delovno sodišče pristojno za odločanje v tem sporu tudi potem, ko je namesto prvotno tožene stranke X, ki je bila 11.11.2003 izbrisana iz sodnega registra, vstopil v spor toženec, kot pasivno legitimirana stranka in kot aktivni družbenik - univerzalni pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe. Iz teh razlogov ugovor stvarne nepristojnosti delovnega sodišča ni utemeljen.

Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki naložilo plačilo s tožbo uveljavljanih zneskov iz naslova pogodbene kazni, jubilejne nagrade in dodatka na delovno dobo. S tem ga je opredelilo kot aktivnega, pravega družbenika, ki je v smislu že citirane odločbe Ustavnega sodišča tudi odgovoren za obveznosti izbrisane gospodarske družbe. Odločba (opr. št. U-I-135/2000-77 z dne 9.10.2002, Ur. l. RS št. 93/2002) namreč velja tudi za ta individualni delovni spor. Iz izpiska iz sodnega registra je razbrati, da je bila družba X izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu, po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS št. 54/1999 in nasl.), dne 11.11.2003. Ustavno sodišče je s citirano odločbo med drugim razveljavilo 6. odst. 580. čl. ZGD ter 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe.

Do izbrisa X iz sodnega registra je prišlo zaradi tega, ker se družba ni uskladila po 1. in 2. odst. 580. čl. ZGD, to pa je po 1. odst. 37. čl. ZFPPod pomenilo razlog za izbris iz sodnega registra, brez likvidacije.

Iz obrazložitve navedene ustavne odločbe izhaja, da je potrebno pri presoji odgovornosti družbenikov, ki jo opredeljuje 6. odst. 580. čl. ZGD in 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, ugotavljati, kolikšen vpliv so imeli posamezni družbeniki, ki zatrjujejo svojo pasivno vlogo pri poslovanju družbe, na to, da se družba ni uskladila z ZGD. Družbeniki, ki takega vpliva niso imeli, se štejejo za pasivne družbenike, za razliko od družbenikov, ki so vpliv na poslovanje družbe imeli in jih je torej šteti za aktivne, prave družbenike, odgovorne za obveznosti izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje je toženo stranko v tem smislu pravilno štelo kot družbenika, ki odgovarja za obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe, s tem, ko mu je naložilo v plačilo v točki 2 izreka sodbe navedene zneske iz naslova pogodbene kazni, jubilejne nagrade in dodatka na delovno dobo.

Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnilo, da mora družbenik, ki se hoče rešiti plačevanja obveznosti izbrisane gospodarske družbe, dokazati, da ga je šteti za pasivnega družbenika. Dokazno breme je na njem in ne na upniku, ki proti njemu uveljavlja svojo terjatev, ki jo je prvotno imel proti gospodarski družbi. Svojo pasivno vlogo mora tak družbenik dokazovati za obdobje, ko je s tožbo uveljavljena terjatev nastala. V zvezi s tem je že Ustavno sodišče RS opozorilo na različen položaj družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo in delničarji v delniški družbi, kjer se volja delničarjev manifestira na skupščini delniške družbe s tem, da skupščina na more prevzeti vodenja poslov. Pri družbi z omejeno odgovornostjo je položaj družbenikov drugačen. Posamezni družbeniki imajo namreč lahko večji, ali pa manjši vpliv na vodenje poslov družbe. Razlika je očitna zlasti med družbeniki, ki opravljajo poslovodno funkcijo in družbeniki, ki te funkcije ne opravljajo.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil toženec v spornem obdobju direktor kasneje izbrisane gospodarske družbe X. Istočasno je imel položaj družbenika, skupaj s tožnikom in drugimi fizičnimi osebami, kot ustanovitelji družbe. Kot zakonitega zastopnika in istočasno družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo ga je vsekakor šteti za aktivnega družbenika, ki odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, saj je kot tak imel možnost bodisi preprečiti uradni izbris družbe iz sodnega registra na ta način, da bi zagotovil pravočasno uskladitev z določbami ZGD, bodisi, v primeru neuspešnih prizadevanj za uskladitev, predlagati uvedbo postopka likvidacije ali stečaja, kot oblike prenehanja gospodarske družbe. Seveda pa opisani toženčev položaj še ne pomeni, da je hkrati tudi edini, ki je v opisanem smislu lahko odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Vendar pa za obravnavani spor ugotavljanje okoliščin v tej smeri ni pomembno.

Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na ugovor zastaranja zahtevka iz točke II/1-a izreka sodbe sodišča prve stopnje. Obveznost plačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je namreč nastala z datumom, ko je bila toženi stranki vročena sodba VDSS, opr. št. Pdp 1390/96, z dne 6.6.1997, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 149/95, z dne 15.10.1996, pooblaščencu tožeče stranke, dne 29.7.1997. Glede na to, da je bila vložena tožba v obravnavanem delovnem sporu 4.4.2001 in z upoštevanjem 5-letnega zastaralnega roka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ugovor tožene stranke, da je nastopilo zastaranje zahtevka iz tega naslova, neutemeljen.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino prisojenih zneskov. Sodišče prve stopnje je v tem delu podrobno in natančno opredelilo razloge in utemeljilo svojo odločitev glede vprašanja, ali je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, za katero ne veljajo določbe kolektivne pogodbe, ali ne. Bistvena je ugotovitev, da tožena stranka obstoja take pogodbe ni dokazala, da je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki se med ostalim sklicuje tudi na določbe kolektivne pogodbe, da sicer tožnik v podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in da je po reintegraciji v delovno razmerje opravljal dela in naloge na delovnem mestu strokovnega sodelavca s carinskim pooblastilom za izvajanje posebnih postopkov. Tako delovno mesto pa ne pogojuje sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je utemeljeno prisodilo tožeči stranki izplačilo dodatka za delovno dobo, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Glede višine posameznih zneskov je utemeljeno upoštevalo izračun, ki ga je izdelala tožena stranka sama, medtem ko je glede višine jubilejne nagrade upoštevalo v skladu s kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti podatek o višini izhodiščne plače za I. tarifni razred, ki je znašala v juniju 2001 60.518,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je potrebno ugodilni del izpodbijane sodbe delno spremeniti glede teka zakonskih zamudnih obresti. V času nastanka terjatve iz naslova plačila pogodbene kazni, za čas od 4.4.1998, do vključno septembra 1998 ter iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od 1.4.1996, do vključno septembra 1998, so namreč še veljale določbe ZOR, ki pa ni vseboval prepovedi, ki jo je v 376. čl. uzakonil od 1.1.2002 dalje veljavni Obligacijski zakonik v tem, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. V skladu s prehodno določbo 1060. čl. OZ, se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 citirano prehodno določbo OZ razveljavilo, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice iz naslova pogodbene kazni in dodatka za delovno dobo za zgoraj navedeno obdobje že pred 1.1.2002 presegle glavnico, zato je na podlagi 4. točke 1. odst. 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe v odločitvi o teku zamudnih obresti spremenilo tako, da te obresti tečejo le od zapadlosti, do 1.1.2002, medtem ko glede ostalih prisojenih zneskov zakonske zamudne obresti tečejo, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. tč. 31. čl., v zvezi z določbo 32. čl. ZDSS-1, odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v obravnavanem sporu glede odločitve o glavni stvari v delu, kjer glavnična terjatev ne dosega minimalnega zneska za dovoljenost revizije, ne gre za nobenega od teh primerov. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu odločilo, da se revizija ne dopusti. V zvezi s spremenjenim delom sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti, za čas po 1.1.2002, oziroma nad višino glavnice posamične prisojene terjatve) pa je pritožbeno sodišče na podlagi 5. tč. 31. čl. ZDSS-1, v zvezi s 1. alineo 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 odločilo, da se revizija dopusti, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.