Jedro

Odločilno dejstvo, ki je podlaga izpodbijani sodbi, je nepravilna uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev. O v sodbi predstavljeni vsebini programa in programom samim obstaja nasprotje, saj toženka v programu ni določila le, da bo uporabila kriterije po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu KPND, ampak je v programu izrecno določeno, da se uporabijo kriteriji iz 39. člena KPVIZ.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2006, zaradi česar le-ta ni prenehala veljati 24. 10. 2006, ampak traja še naprej, in sicer od 25. 10. 2006 do 31. 3. 2007 za krajši delovni čas 6 ur na teden in od 1. 9. 2009 dalje za poln delovni čas. Toženki je naložilo, da tožnico vrne na delo, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo oziroma jo od 1. 9. 2009 prijavi v matično evidenco ZPIZ, ji izplača pripadajoče nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in poravna od bruto zneskov davke in prispevke. Presodilo je, da toženka primerljivih delavcev ni točkovala v skladu z 41. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja Slovenije (KPVIZ, Ur. l. RS št. 52/94 in naslednji), ker ni določila dneva, ko je ugotovila presežke. Nadalje je ugotovilo, da ocenjevanje ni bilo objektivno, ker je toženka favorizirala B. M. na ta način, da ji je sporočila, katere podatke za ocenjevanje naj dopolni, medtem ko je drugim delavcem sporočila le datum, do katerega imajo možnost dopolniti svoje podatke, ker je neutemeljeno štela zdravstvene težave (pogoste angine) B. M. za kronično in ponavljajoče se obolenje in ker je štela, da je njen partner brezposeln, čeprav so vsi vedeli, da se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, ki jo je registriral en da po podani sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neobjektivno je bil po stališču sodišča prve stopnje ocenjen tudi M. Š., katerega zdravstvene težave je toženka prav tako neutemeljeno štela kot kronično oziroma ponavljajoče se obolenje. Nepravilno pa naj bi toženka uporabila tudi kriterij delovne uspešnosti, saj po tem kriteriju niso mogli vsi delavci dobiti maksimalnega števila točk; po mnenju sodišča prve stopnje je nemogoče, da so vsi delavci nadpovprečno uspešni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov, in sicer je zaključilo, da je toženka kriterije iz „Splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo“ - pravilno: Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji) uporabila v nasprotju s predpisano metodo izločevanja. Izhajalo je iz ugotovitve, da je tožena stranka v programu presežnih delavcev določila uporabo kriterijev po vrstnem redu, ki je določen v 31. členu KPND. Do ostalih pritožbenih navedb, ki napadajo presojo sodišča prve stopnje, se zato ni opredeljevalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja „vse revizijske razloge“. Navaja, da sicer ni bila dolžna izpeljati postopka po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev, vendar pa ga je dejansko vodila v skladu z njimi. V programu, izdelanem na podlagi 96. člena ZDR, je določila kriterije za določitev presežnih delavcev iz 39. člena KPVIZ. Po teh kriterijih je delavce točkovala, medtem ko so kriteriji iz 31. člena KPND prišli v poštev le v primeru, če bi po osnovnih kriterijih nekateri delavci prejeli enako število točk. Ti kriteriji so bili torej le korekcijski. Sodišče druge stopnje pa je nepravilno in protispisno zaključilo, da je toženka v programu določila uporabo kriterijev iz KPND. S tem je povzročilo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, torej določbo 39. člena KPVIZ, zaradi česar se do točkovanja primerljivih delavcev ni opredelilo. S tem je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentka predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) sodb sodišč prve in druge stopnje ter zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Odločilno dejstvo, ki je podlaga izpodbijani sodbi, je nepravilna uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je sodišče druge stopnje navedlo, da je toženka v programu določila, da se pri določitvi presežnih delavcev upoštevajo kriteriji po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu KPND; ker točkovanja po teh kriterijih ni izvedla pravilno, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. O tako povzeti vsebini programa in programom samim obstaja nasprotje, saj toženka v programu ni določila le, da bo uporabila kriterije po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu KPND, ampak je v programu izrecno določeno, da se uporabijo kriteriji iz 39. člena KPVIZ (2. stran programa), ki so nato (3. stran programa) tudi razdelani, na njihovi podlagi so bili primerljivi delavci ocenjeni (priloga B 31) in tako sestavljen program, vključno z načinom točkovanja je bil tudi potrjen s strani sindikata (10. stran programa). To med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Tožena stranka je uporabila kumulativno metodo točkovanja, kar je nenazadnje v skladu z 38. členom KPVIZ, izločitveno (kot je določena v 31. členu KPND) pa le podrejeno. Iz programa izrecno sicer ne izhaja, da so kriteriji iz 31. člena KPND korekcijski (ki se uporabijo za primer, če posamezni primerljivi delavci po uporabi kumulativne metode prejmejo enako število točk), je pa že glede na razmerje uporabljenih kolektivnih pogodb – panožna, ki toženko neposredno zavezuje in predpisuje kumulativno metodo in splošna – ter sam način uporabe kriterijev to jasno.

7. Ker obstoji med razlogi sodbe o vsebini programa in samo vsebino programa nasprotje, je podana očitana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se revizijsko sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

8. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje (kršitev je nastala pred sodiščem druge stopnje) v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do pritožbenih navedb z upoštevanjem zgoraj opisanega izhodišča. 9. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).