Jedro

Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo v skladu z ZASP-UPB1 potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP-UPB1 in zato ni veljaven.

V 11. členu Pravilnika 1998 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar to še ne pomeni, da bi do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 70,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60332/2008 z dne 22.8.2008, razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 268,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da zahteva plačilo avtorskega honorarja na podlagi tarifnih določb Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98 – v nadaljevanju Pravilnik 1998), in sicer v revalorizirani višini, upoštevajoč 11. člen tega Pravilnika. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z novim Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006 – v nadaljevanju Pravilnik 2006) enostransko spremenila tarifni del Pravilnika 1998, ni pravilen. Pravilnik 2006 je bil namreč objavljen le zaradi uvedbe nove valute in objave revaloriziranih zneskov tarife, sicer pa tarifa ni bila spremenjena. Pravilnik 2006 tako predstavlja le objavo revaloriziranega Pravilnika 1998. Sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo 11. člena Pravilnika 1998, v skladu s katerim se vrednost tarife usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Zato zahteva od pritožbenega sodišča, da uporabi Pravilnik iz leta 1998, vključno z določbo o revalorizaciji. Meni, da predstavlja neuporaba 11. člena Pravilnika 1998 kršitev določb Ustave.

Toženec je po svojih pooblaščencih odgovoril na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da ni podlage za uporabo tarif iz Pravilnika 2006, v skladu s katerim je tožeča stranka zaračunala tožencu avtorski honorar (toženec je tožeči stranki plačeval honorar v skladu s Pravilnikom 1998, zato tožeča stranka v tej pravdi zahteva še plačilo razlike). V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP; Ur. l. RS, št. 94/2004 – UPB1), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinu uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo (1. odstavek 156. člena ZASP-UPB1). V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/04 – 4. odstavek 26. člena) pa je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 1998 (skupaj z njegovim tarifnim delom), ki se je štel za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP-UPB1 in zato ni veljaven. Pritožbeno sodišče opozarja še na določilo 125. člena Ustave RS, v skladu s katerim so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da v primeru, da ugotovijo, da je nek podzakonski predpis v nasprotju z ustavo ali zakonom, ga ne uporabijo in nanj ne oprejo svoje odločitve, ampak uporabijo neposredno ustavo ali zakon.

V 11. členu Pravilnika 1998, na katerega se sklicuje pritožba, je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar to še ne pomeni, da bi do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave. To bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (objavljen) predpis. V prvotno sprejetem besedilu ZASP (Ur. l. RS, št. 21/95 – 1. in 2. odstavek 153. člena) je bilo določeno, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del, ki jih predloži v odobritev uradu, odobrene splošne tarife pa se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da se objava Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom lahko šteje za objavo uskladitve tarife iz Pravilnika 1998 z indeksom rasti cen (oziroma z inflacijo). V Pravilniku 2006 je namreč določeno, da z dnem 1.1.2007 preneha veljati Pravilnik 1998, kar jasno kaže na to, da gre za nadomestitev prejšnjega pravilnika z novim in se torej Pravilnik 2006 ne more šteti zgolj za uskladitev višine nadomestil z inflacijo. Poleg tega pa tarifa iz Pravilnika 2006 vsebuje tudi nekatere nove postavke v primerjavi s Pravilnikom 1998, kar še dodatno kaže, da gre v resnici za nov pravilnik. Vendar tudi če teh novih postavk ne bi bilo, bi bil Pravilnik 2006 neveljaven. Ni v skladu z načelom pravne varnosti, da bi se neveljaven pravilnik štel za veljavno objavo uskladitve stare tarife z inflacijo.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 125 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% za materialne stroške in 20% DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 70,01 EUR, ki mu jih je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.