Jedro

Kot izhaja iz 768. člena OZ, mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih, kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2017 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.194,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je le tožnik imel interes kupiti nepremičnino v stečaju in ne tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Izvedeni dokazi so pokazali, da je bilo obema strankama v interesu, da se kupi premoženje, ki je bilo predmet prodaje v stečajnem postopku. Ker toženec ni imel dovolj sredstev za plačilo varščine in stroškov prodaje, mu je tožnik posodil 56.000,00 EUR, ki bi se nato upoštevali kot del kupnine pri prodaji nepremičnine tožniku. Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo pravnih razmerij med pravdnima strankama. Po mnenju sodišča naj bi nastalo le eno, in sicer pogodba o naročilu, kar ni pravilno, saj sta med pravdnima strankama nastali dve pravni razmerji, in sicer pogodba o naročilu in posojilna pogodba, ki ju je potrebno obravnavati ločeno. Nobenega dvoma ni, da je tožnik tožencu izročil 56.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da se v primeru neuspešnega nakupa nepremičnine posojilo vrne nemudoma, ko bo znano, da do realizacije pravnega posla ni prišlo. Sodišče prve stopnje ni pravilno odgovorilo na drugo vprašanje, ali je toženec pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ravnal s potrebno skrbnostjo. Nesporno je, da se je toženec na podlagi pogodbe o naročilu zavezal pridobiti kredit za nakup nepremičnine, česar ni izpolnil ter posledično odškodninsko odgovarja tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve pogodbe. Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da bo toženec najel kredit, ki bo potreben za nakup nepremičnine. Toženec se je zavezal, da si bo prizadeval k odobritvi kredita na način, da bo banki predložil vso potrebno dokumentacijo in naredil vse, kar bi bilo potrebno za pridobitev kredita. Ne drži, da naj bi med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženec ne bo imel nobenih finančnih obveznosti. Vsebina zvočnih posnetkov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi, ne more biti relevantna, saj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženec zagotovil boniteto in pridobil kredit za nakup nepremičnine, tožnik pa bo nato, po nakupu nepremičnine, uredil prenos plačila kreditnih obveznosti nase oziroma na tretjo osebo. Toženec kredita ni pridobil, ker je banki predložil nepopolne oziroma lažne podatke o sklenjenih leasing pogodbah, prav tako se ni udeležil sestanka z banko, kjer naj bi se dogovorila sklenitev kreditne pogodbe, ki je bila že predhodno dogovorjena in bi moral toženec zgolj predložiti bilance in se udeležiti sestanka, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče A. P. Nobena banka ni postavila pogoja, da bi bilo potrebno za pridobitev kredita izbrisati stvarno breme, ki je bilo vpisano v korist tožnikovih staršev. Toženec naročila ni izpolnil po prejetih navodilih tožnika, zaradi česar je podana njegova poslovna odškodninska odgovornost. Upoštevaje načelo o prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), bi moral toženec ravnati izključno v interesu naročnika in skrbeti, da mu ne povzroči škode. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče N. P. in dokazni predlog z izvedencem finančne stroke, s čemer je storilo bistveno kršitev določb postopka ter kršilo tožnikovo ustavno pravico, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba vsebuje pritožbene novote, ki jih glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo ter se do njih ni opredeljevalo, saj tožnik ni izkazal, niti zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že tekom postopka na prvi stopnji.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka ter kršilo tožnikovo ustavno pravico, ki jo zagotavlja 22. člen URS, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče N. P. in dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Kot izhaja iz postopka na prvi stopnji in v odgovoru na pritožbo opozarja toženec, je zaslišanje priče N. P. predlagal toženec in ne tožnik. V skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje trditveno in dokazno breme.1 Po ustaljenem stališču sodne prakse dokazni predlog tožene stranke ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke, kar pomeni, da se pritožnik ne more sklicevati na bistveno kršitev določb postopka ter kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu toženca.2 Pravdna stranka ne more (pritožbeno) uveljavljati dokaznega predloga, ki ga je podala zgolj nasprotna pravdna stranka, pa ta kasneje iz kakršnegakoli razloga ni bil izveden3. 8. Tožnik ne more biti uspešen niti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca finančne stroke. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih, odloča sodišče. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom iz 22. člena URS4, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja relativne bistvene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.5 Navedeno ustavno jamstvo stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala, saj lahko sodišče oceni, da nekateri dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni oziroma se z njimi ne more ugotavljati določenih dejstev, ali je neko dejstvo že bilo dokazano oziroma izvedba dokaznega predloga ne bi mogla vplivati na odločitev iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke, ko je ugotovilo, da izvedba tega dokaza ni več potrebna za ugotavljanje odločilnih dejstev, saj je bil dokaz predlagan zaradi ugotavljanja kreditne sposobnosti toženčevega podjetja, dokazni postopek pa je pokazal, da tožencu kredit ni bil odobren iz drugih razlogov, ne zaradi vprašanja njegove kreditne sposobnosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Posledično to pomeni, da zavrnitev dokaza z izvedencem finančne stroke ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 7. 4. 2017 sklenili pogodbo o naročilu6, s katero je tožnik, kot naročnik, naročil tožencu, kot prevzemniku naročila, da v svojem imenu, vendar za račun in riziko naročnika, izpelje nakup premoženja iz stečaja družbe I. Nakup premoženja iz stečajne mase ni bil uspešen, saj toženec ni pridobil kredita, s katerim bi se plačala kupnina. Med strankama ni sporno, da je tožnik izročil tožencu znesek 56.000,00 EUR, da je z njim plačal varščino v stečajnem postopku in stroške prodaje.

10. Sporno je, kakšno vrsto pogodbe sta pravdni stranki sklenili – ali posojilno, ali pogodbo o naročilu (pritožbene navedbe o hkratni veljavnosti obeh pogodb predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto), ali gre za obligacijo uspeha ali prizadevanja, ali tožencu izročen znesek predstavlja posojilo in ga je zato dolžan toženec tožniku vrniti, ali je toženec odškodninsko odgovoren zaradi neizpolnitve pogodbe, ker je opustil dolžno, pogodbeno dogovorjeno ravnanje ter ali je toženec storil vse, da bi prišlo do izpolnitve pogodbe.

11. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi z vrsto pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je zaključilo, da gre za pogodbo o naročilu, kot tudi izhaja iz samega naslova pogodbe. Iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi naj tožnik tožencu sporni znesek posodil ter bi ga bil dolžan toženec tožniku vrniti. Kot izhaja iz 2. člena pogodbe, je "naročnik prevzemniku naročila preko tretje osebe že zagotovil in plačal v stečajno maso, kot varščino in stroške, finančna sredstva v višini 56.000,00 EUR". Nadalje iz 2. člena pogodbe izhaja, da bo "naročnik zagotavljal sredstva za servisiranje kredita poslovne banke, ki se bo uporabil za izvedbo aranžmaja iz 1. člena te pogodbe, do dokončne poravnave tega kredita...". Priča R. S. je potrdil, da je tožniku posodil denar, a je nato izpovedal, da mu je bil posojen denar dolžan vrniti tožnik, ne toženec. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ni "nobenega dvoma, da je tožnik tožencu izročil 56.000,00 EUR", ni pa uspel tožnik izkazati, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da "mora toženec v primeru neuspešnega nakupa nepremičnine navedeno posojilo nemudoma vrniti". Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati, kakor tudi ne, da "sta med pravdnima strankama nastali dve pravni razmerji, in sicer pogodba o naročilu in posojilna pogodba".

12. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz namena posla izhaja, da ni šlo za posojilo tožencu, kot bi neuspešno rad prikazal tožnik v pritožbi, ampak je tožnik v skladu s pogodbo o naročilu tožencu zagotovil finančna sredstva za plačilo varščine in stroškov prodaje za nakup nepremičnine, ki se je vršil v tožnikovo in ne toženčevo korist. To potrjuje določba 1. člena pogodbe, da "naročnik naroča prevzemniku naročila, da le-ta v svojem imenu, vendar za račun in riziko naročnika, izpelje nakup premoženja iz stečaja družbe I.". Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presodilo, da je tožnik tisti, ki je imel interes kupiti nepremičnino v stečaju, ne toženec, ki je zgolj prevzel naročilo, in sicer da bo za tožnika, ker razpolaga z ustrezno osebno ali kapitalsko družbo, ki ima boniteto za najem namenskega bančnega kredita, opravil nakup nepremičnine, ker tožnik uradno ni mogel biti kupec.7 Ker toženec denarja ni porabil zase, ampak za plačilo varščine in stroškov prodaje, kot je bilo med strankama dogovorjeno, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne gre za posojilo8 ter da toženec tožniku spornega zneska ni dolžan vrniti, saj ga ni porabil v nasprotju z namenom, s katerim mu je bil izročen v prisotnosti priče R. S. Ob tem ni bistveno, kako in v kakšnih zneskih si je tožnik denar sposodil od R. S., saj ni sporno, da je tožencu izročil 56.000,00 EUR.

13. Ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o naročilu, in ne posojilne pogodbe, je presojalo, kaj je bil predmet pogodbe oziroma predmet toženčevega izpolnitvenega ravnanja, ki je bistvena sestavina pogodbe o naročilu, da bi lahko na podlagi tega presodilo, ali je toženec, kot prevzemnik naročila, izpolnil dano naročilo po prejetih navodilih tožnika, kot naročnika. Odločilo je, da bo upoštevalo merilo skrbnosti dobrega gospodarja, določeno v prvem odstavku 6. člena OZ9 (in ne dobrega strokovnjaka), saj toženca ni šteti za strokovnjaka, ker posla, ki se ga je zavezal opraviti s pogodbo, ne opravlja kot poklic (kar pritožbeno ni sporno).

14. Sodišče prve stopnje je nato upoštevalo tako določbe pogodbe o naročilu10, kot tudi podjemne pogodbe11 ter presojalo, ali se je toženec zavezal, da bo pridobil kredit (obligacija uspeha), ali se je zavezal, da si bo prizadeval in poskušal pridobiti kredit (obligacija prizadevanja). Od te presoje je namreč odvisno, ali toženec, po tem, ko ni uspel pridobiti kredita in posledično nakup nepremičnine iz stečajne mase ni bil uspešen, tožniku odgovarja za škodo.

15. Dokazni postopek je pokazal, da je mogoče z gotovostjo ugotoviti le, da "je bila toženčeva obveznost prizadevati si pridobiti kredit pri poslovni banki, pri čemer so bile vse finančne obveznosti v breme in riziko tožnika, vključno s pripravo projektne dokumentacije, ki jo je izdelala družba T. d.o.o.", kot izhaja iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje (točka 15 obrazložitve sodbe), da je iz ravnanja pravdnih strank razvidno, da je vse posle, potrebne za nakup nepremičnine – to je zlasti pridobitev zadostnih finančnih sredstev – usmerjal tožnik, toženec pa je le ravnal po njegovih navodilih.12 Iz 2. člena pogodbe o naročilu jasno izhaja, da bo tožnik posredoval tožencu usmeritve, navodila, informacije, po potrebi zagotovil tudi kapital (zagotovil je denar za varščino in stroške, bo pa tudi zagotavljal sredstva za servisiranje kredita), medtem ko toženec ni bil zadolžen narediti ničesar drugega, kot razpolagati z ustrezno osebno ali kapitalsko družbo, ki ima boniteto za najem namenskega bančnega kredita (1. člen pogodbe) ter po prejemu navodil tožnika z eno izmed bank skleniti kreditno pogodbo. V 2. členu pogodbe je določeno, da "bo prevzemnik naročila prejel detajlnejše usmeritve in informacije, ki so potrebne za nakup premoženja, ureditev kreditnega aranžmaja z eno izmed poslovnih bank (odobritev kredita prevzemniku naročila)", medtem ko bo "naročnik zagotavljal sredstva za servisiranje kredita poslovne banke, ki se bo uporabil za izvedbo aranžmaja".

16. Neutemeljena je pritožba v delu, ko nasprotuje tem ugotovitvam sodišča prve stopnje. Toženec se je zavezal, da si bo prizadeval opraviti dogovorjen posel in bo pri tem sledil navodilom tožnika ter podpisal kreditno pogodbo, medtem ko mu bo tožnik posredoval podrobnejše usmeritve in navodila za to. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati, da se je toženec zavezal pridobiti kredit, saj to iz pogodbe ne izhaja. Hkrati je tudi iz telefonskega pogovora med pravdnima strankama razvidno, da je tožnik zatrjeval tožencu, da je njegova vloga le pomagati pridobiti kredit pri banki, ki ga bo nato plačeval tožnik ali nekdo drug po tožnikovih navodilih. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku, da ima toženčevo izpolnitveno ravnanje pravno naravo obligacije prizadevanja. Tožnik v pritožbi navaja, da "je bila sklenitev kreditne pogodbe že vnaprej dogovorjena in naj bi se toženec bil dolžan le udeležiti sestanka in dostaviti bilance", s čemer potrjuje zaključek sodišče prve stopnje, da je vse potrebno za sklenitev kredita pri bankah urejal tožnik13, toženec pa bi naj le podpisal kreditno pogodbo in dostavil bilance svojega podjetja.

17. Kot izhaja iz 768. člena OZ, mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih, kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Tožnik tožencu očita, da je s tem, ko se ni udeležil sestankov na bankah in ko je predložil lažne oziroma nepopolne podatke o sklenjenih leasing pogodbah, pri bankah povzročil nezaupanje, zaradi česar kredit ni bil odobren.

18. Dokazni postopek je pokazal drugače. Iz izpovedbe priče B. B. iz banke izhaja, da je banka imela vse potrebno dokumentacijo, ki jo je potrebovala, da je negativno mnenje dala iz več razlogov, pri čemer nobeden ni posebej izstopal14 in da do faze, ko so zavrnili odobritev kredita, toženčeva prisotnost na banki ni bila potrebna. Priča D. D. je potrdila, da je banka po tem, ko se je toženec opravičil, da se ne more udeležiti sestanka, kljub temu nadaljevala z aktivnostmi za odobritev kredita, ni pa vedel, zakaj banka nato kredita ni odobrila. Pri tem se je za neresnično pokazala izpoved A. P., da je banka že odobrila kredit in ga je nato zaradi toženčevega nesodelovanja zavrnila. Da je banka imela na voljo vso potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz izpovedbe priče E. E. iz NLB, ki je nadalje izpovedal, da je toženec pooblastil A. P., da bo on v njegovem imenu komuniciral z banko in da je bil ključni razlog za neodobritev kredita neizbrisano stvarno breme na nepremičnini, ki je bila predmet nakupa, kar negira pritožbene navedbe v zvezi s tem.

19. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da toženec, kot prevzemnik naročila, v skladu z njegovimi dolžnostmi, ni ravnal s potrebno skrbnostjo (skrbnostjo dobrega gospodarja) oziroma da si ni prizadeval pridobiti kredita. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec sodeloval z bankami (neposredno ali preko tožnika, D. D., A. P., F. F. in N. P., ki sta prav tako pripravljali dokumentacijo za banke) in predložil vse potrebne podatke, da pa kredit kljub temu ni bil odobren. Ključni razlog za neodobritev kredita torej ni bilo toženčevo nesodelovanje ali predložitev lažnih podatkov, kot neuspešno skuša prikazati pritožba. Toženec si je prizadeval pridobiti kredit pri eni od bank, v skladu z navodili tožnika ter je v ta namen storil vse, kar mu je naročil tožnik, kot naročnik. Posledično tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, da kredit ni bil odobren zaradi toženčevega nesodelovanja.

20. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve pojasnilo, da iz pogodbe o naročilu ne izhaja, da toženec zaradi izpolnjevanja tožnikovih interesov ne bi smel ravnati v korist svojih interesov, kar konkretno pomeni, da ne bi smel najeti leasing pogodb, s katerimi je zagotavljal nadaljnje poslovanje svoje družbe. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni uspel izkazati, da sta ti dve leasing pogodbi razlog za zavrnitev kreditiranja, prav tako pa se pri tem interesi pravdnih strank ne izključujejo, saj je toženec s tem le želel ohraniti svoje poslovanje, kar je v skladu s sklenjeno pogodbo o naročilu, ko se je toženec zavezal, da si bo prizadeval za najetje kredita, kar predpostavlja delujoče podjetje. To pomeni, da četudi tožnik ni vedel za sklenitev spornih leasing pogodb, takšno toženčevo ravnanje ne predstavlja kršitve mandatarjeve pojasnilne dolžnosti.

21. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan tožencu povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, v katerem je obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam tožnika. Sodišče druge stopnje mu je priznalo: 1.125 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21, 22,5 točk za materialne stroške po tar. št. 12, kar je skupaj 1.147,5 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 688,50 EUR, k temu je prišteti še 22% DDV v znesku 151,47 EUR, kar je skupaj 839,97 EUR.

1 Glej tudi Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, komentar k 212. členu ZPP, stran 351 – 352. 2 Kot tudi VSL v sodbi II Cp 199/2015 z dne 18. 3. 2015. 3 Kot izhaja iz sodbe VSL I Cp 2121/2016 z dne 10. 11. 2016. 4 22. člen URS določa: Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 5 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 252/2008 z dne 22. 6. 2010. 6 Kot izhaja iz 1. člena pogodbe, imata naročnik in prevzemnik naročila skupen interes pri nakupu premoženja iz stečaja družbe I. Naročnik ima vzpostavljene poslovne povezave za zagon novih programov, prevzemnik naročila pa razpolaga z ustrezno osebno ali kapitalsko družbo, ki ima boniteto za najem namenskega bančnega kredita, ki se bo koristil za nakup premoženja iz tega člena pogodbe. Naročnik naroča prevzemniku naročila, da le-ta v svojem imenu, vendar za račun in riziko naročnika, izpelje nakup (tega) premoženja. 7 Kot izhaja iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnik, kot zakoniti zastopnik družbe I. d.o.o. v stečaju, zaradi pravil stečajnega postopka, ni smel sam kupiti nepremičnine "svoje družbe", ampak se je za nakup dogovoril s tožencem, ki bi naj nato, po pridobitvi lastninske pravice na napremičnini, le-to prenesel na tožnika, kot izhaja iz 3. člena pogodbe. 8 Tožnik ni uspel dokazati, da sta s tožencem sklenila ustno posojilno pogodbo. 9 Prvi odstavek 6. člena OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). 10 Ki je urejena v XVII. poglavju OZ v členih od 767 do 787. 11 Ki je urejena v VIII. poglavju OZ v členih od 569 do 578. 12 Tožnik je naročil bonitetno oceno pri T. d.o.o., angažiral je A. P. in D. D., sposodil si je denar pri R. S., čeprav je navzven toženec nastopal kot kreditojemalec, ker se je tako zavezal s pogodbo o naročilu, kar pomeni, da je obstajala razlika med zunanjim in notranjim razmerjem med pravdnima strankama. 13 Kot je pokazal dokazni postopek, sta tožniku pri tem pomagala A. P. in D. D. 14 Kot izhaja iz točke 20 obrazložitve je bilo na prvi pogled s predloženo dokumentacijo vse dobro, banka je dala negativno mnenje iz več razlogov, pri čemer nobeden ni posebej izstopal – po vpogledu v SISBIZ je bilo ugotovljeno, da je toženec zamujal s plačilom dveh leasing obrokov, v preteklosti pa je tudi že imel blokiran račun, čeprav je bilo v letu 2017 vse v redu; nepremičnina, ki je bila predmet nakupa, je bila namenjena za skladiščni prostor in po oceni banke učinki nakupa niso bili takšni, kot bi naj bili, saj ni bilo dodane vrednosti za nakup, ker se nepremičnine, kjer sodeluje Slovenski podjetniški sklad, ne sme oddati v najem.