Jedro

Sodni postopki za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog, ki so bili začeti do uveljavitve ZNISESČP in o njih še ni bilo odločeno, se prekinejo z dnem uveljavitve tega zakona (torej z 4. 7. 2015), postopki, začeti po uveljavitvi tega zakona, pa se prekinejo z dnem, ko je tožba vročena nasprotni stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se taka ureditev ne nanaša na izvršilne postopke, saj zajema vse sodne postopke in torej izvršilnih postopkov, ki se vodijo na podlagi že pridobljenih izvršilnih naslovov, ne izključuje.

S tem, ko je zakon določil splošno prekinitev vseh postopkov, ki so že v teku, in napotitev upravičencev v verifikacijski mehanizem, je le sledil zavezujočim napotkom ESČP in v pravico do pravnega varstva ni posegel. V primeru vstopa v verifikacijski postopek je namreč sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, če pa varčevalec v verifikacijski mehanizem ne vstopi, lahko v roku 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena tega zakona predlaga nadaljevanje prekinjenega sodnega postopka, o čemer je bila upnica tudi izrecno poučena v izpodbijanem sklepu.

Do nadaljevanja izvršbe bo v primeru, da se upnica ne posluži verifikacijskega postopka, prišlo najkasneje v marcu 2018, kar po mnenju višjega sodišča ob upoštevanju dejstva, da izvršba neuspešno teče že več kot pet let, in dejstva, da je upnici na voljo verifikacijski postopek, v katerem lahko hitreje, predvsem pa učinkovito pride do poplačila svoje terjatve, ne pomeni nerazumno oziroma nesorazmerno dolgega odloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnica mora dolžniku v roku 15 dni povrniti 60,61 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se izvršilni postopek prekine z dnem 4. 7. 2015. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 33. člena URS ter kršitve 6. in 13. člena EKČP. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se določbe Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) nanašajo tudi na vtoževano terjatev, nepravilna in neobrazložena, po ustavno sodni praksi pa tudi arbitrarna (upnica je v pravdi že uspela z ustavno pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka). Upnica ima terjatev zoper dolžnika na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, pravnomočen je tudi že sklep o izvršbi, zato sodišče nima nobene pravice presojati, ali taka obveznost dolžnika izhaja iz temelja neizplačane stare devizne vloge po ZNISESČP ali iz kakega drugega temelja. Meni, da v izvršilnem postopku ni dopustno razlagati ali intepretirati izrekov pravnomočnih določb, temveč mora izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete sodbo brez ponovne interpretacije le izvršiti tako, kot se glasi. Poseg izvršilnega sodišča v sodbo na način, da je ne izvrši, in odločanje v nasprotju s tem, kar izhaja iz sodbe, predstavlja nedopusten poseg v pravnomočnost. Končne odločitve sodišč zaradi pravne varnosti ne smejo biti predmet ponovnega preizkušanja. Ustava in EKČP sta namenjeni konkretnemu in efektivnemu varovanju pravic, pomemben del pravice do sodnega varstva pa je tudi izvrševanje sodnih odločb. S posegom v pravnomočno in izvršljivo odločbo je prišlo tudi do posega v pravico do zasebne lastnine. Upnica je po pravnomočnosti sodbe utemeljeno pričakovala, da bo izvršena tako, kot se glasi, z odklanjanjem njene izvršitve z nezakonito prekinitvijo postopka pa je upnici pravica do zasebne lastnine kršena. Kršena ji je bila tudi pravica do izjave v postopku, saj je sodišče ni pozvalo k izjasnitvi o prekinitvi. Tudi sicer je 20. člen ZNISESČP v nasprotju s 23. členom Ustave, saj preprečuje meritorno obravnavo v razumnem času. Zakonodajalec je postopke uveljavljanja starih deviznih vlog že nekajkrat prekinil, pri čemer je upnica prekinitev po ZSSuk že uspešno izpodbila z ustavno pritožbo, 23. člen ZSNVPN pa je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča o pritožbi hrvaških varčevalcev. Predlaga razveljavitev sklepa oziroma postopanje po 23. členu ZUstS, če sodišče meni, da ZNISESČP nalaga prekinitev postopka.

3. Dolžnik v obširnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica je 11. 6. 2010 zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 107/1994 z dne 15. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1334/2010 z dne 6. 5. 2010, na podlagi katerih je dolžnik upnici dolžan v roku 15 dni iz hranilne knjižice št. 00000 na roke izplačati 1.430,00 USD z obrestmi v višini obrestne mere za bančne vloge v USD, vezane nad eno leto, kot jih je obračunavala Ljubljanska banka d.d. do prenosa dejavnosti na Novo Ljubljansko banko d.d., do tedaj dalje pa kot jih obračunava Nova Ljubljanska banka d.d., in sicer za obdobje od 29. 1. 1993 dalje do plačila. Dolžnik je dolžan upnici plačati tudi stroške pravdnega postopka v zneskih 1.105,93 EUR in 189,87 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 21. 9. 2010, ki je postal pravnomočen 20. 10. 2010. 6. Z razsodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi št. 60642/08 Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 16. 7. 2014 je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da mora „v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Emina Ališić, Aziz Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank“ (11. točka izreka odločitve).

7. Navedeno obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP, ki je začel veljati 4. 7. 2015. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo, in Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb, na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi.

8. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zapisalo, da po pregledu izvršilnega naslova in ob upoštevanju definicije neizplačane stare devizne vloge po citirani določbi ugotavlja, da se ZNISESČP nanaša tudi na v tem postopku uveljavljano terjatev. Pritožbeni očitki, da sodišče ni obrazložilo, zakaj in kako je ugotovilo, da vtoževana terjatev predstavlja neizplačano staro devizno vlogo, so glede na navedeno neutemeljeni, očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa ni podana. Višje sodišče ob tem še poudarja, da upnica v pritožbi niti ne trdi, da ne bi šlo za tako vlogo, temveč ji naravo neizplačane stare devizne vloge s svojimi navedbami smiselno celo priznava.

9. Ker je sodišče prve stopnje vtoževano terjatev pravilno prepoznalo kot terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog, je predmetni postopek na podlagi prvega odstavka 20. člena ZNISESČP pravilno prekinilo. Po tej določbi se namreč sodni postopki za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog, ki so bili začeti do uveljavitve tega zakona in o njih še ni bilo odločeno, prekinejo z dnem uveljavitve tega zakona (torej z 4. 7. 2015), postopki, začeti po uveljavitvi tega zakona, pa se prekinejo z dnem, ko je tožba vročena nasprotni stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se taka ureditev ne nanaša na izvršilne postopke, saj zajema vse sodne postopke in torej izvršilnih postopkov, ki se vodijo na podlagi že pridobljenih izvršilnih naslovov, ne izključuje (navedeno posredno izhaja tudi iz 21. člena zakona, ki sicer ureja odlog odločanja v verifikacijskem postopku za vloge pri Glavni podružnici Sarajevo, vendar pa v tretjem odstavku kot izjemo omogoča izpeljavo verifikacijskega postopka za varčevalce Glavne podružnice Sarajevo, ki že razpolagajo s pravnomočno sodno odločbo).

10. Slediti tudi ni mogoče očitkom, da je sodišče s svojim postopanjem ponovno presojalo naravo terjatve in na tak način nedopustno razlagalo izrek pravnomočne sodne odločbe, ki bi jo moralo po načelu stroge formalne legalitete brez ponovne interpretacije le še izvršiti tako, kot se glasi. Sklep o prekinitvi postopka namreč ne pomeni ponovne meritorne presoje terjatve, temveč gre za sklep procesnega vodstva (6. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki v izvršilni naslov in s tem tudi v pravnomočnost v ničemer ne posega.

11. Pomemben del pravice do sodnega varstva je, kot pravilno navaja pritožba, res tudi izvrševanje sodnih odločb, vendar pa upnica neutemeljeno meni, da ji je sodišče s prekinitvijo postopka odreklo tako pravno varstvo. Že ESČP je v 148. točki obrazložitve zgoraj navedene odločbe zapisalo, da morajo vsi upniki izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, s tem pa je državi dopustilo, da omeji uveljavljanje pravic z zakonom, s katerim predpiše vrsto in način izpeljave tega postopka.(1) ZNISESČP je za vse varčevalce in za vse neizplačane stare devizne vloge določil poseben verifikacijski postopek (prvi odstavek 7. člena), za odločanje v katerem je pristojen Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad; drugi odstavek 7. člena). S tem, ko je zakon določil splošno prekinitev vseh postopkov, ki so že v teku, in napotitev upravičencev v verifikacijski mehanizem, je le sledil zavezujočim napotkom ESČP in v pravico do pravnega varstva ni posegel. V primeru vstopa v verifikacijski postopek je namreč sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu (prim. tretji odstavek 15. člena ZNISESČP), če pa varčevalec v verifikacijski mehanizem ne vstopi, lahko v roku 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena tega zakona predlaga nadaljevanje prekinjenega sodnega postopka, o čemer je bila upnica tudi izrecno poučena v izpodbijanem sklepu (prim. tretji odstavek 20. člena ZNISESČP).(2)

12. Prekinitev izvršilnega postopka zaradi izpeljave zakonsko določenega verifikacijskega postopka tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, na katero se v pritožbi sklicuje upnica. Izvršba oziroma poplačilo terjatve je s prekinitvijo sicer res odloženo, vendar pa ne za nerazumno dolg čas. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se zahteva za verifikacijo lahko vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017.(3) Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se varčevalec lahko odloči, da v ta mehanizem ne vstopi, kar pomeni, da lahko v 60 dneh od poteka roka za vložitev zahteve za verifikacijo predlaga nadaljevanje prekinjenega postopka. Do nadaljevanja bo torej v primeru, da se upnica ne posluži verifikacijskega postopka, prišlo najkasneje v marcu 2018, kar po mnenju višjega sodišča ob upoštevanju dejstva, da izvršba neuspešno teče že več kot pet let, in dejstva, da je upnici na voljo verifikacijski postopek, v katerem lahko hitreje, predvsem pa učinkovito pride do poplačila svoje terjatve(4), ne pomeni nerazumno oziroma nesorazmerno dolgega odloga. Ravno obratno. Z enotnim verifikacijskim postopkom je zakonodajalec tudi poskrbel za enako obravnavo vseh varčevalcev, zlasti pa upniku (sploh) zagotovil možnost poplačila obveznosti od nekoga, ki ni stranka izvršilnega naslova. Zato višje sodišče pojasnjuje, da ni prišlo do kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ob povedanem tudi ni mogoče slediti navedbam, da je bila upnici z odklanjanjem izvršitve sodbe zaradi nezakonito prekinjenega postopka kršena pravica do zasebne lastnine. Sodišče ni ustavilo izvršbe, le prekinilo jo je, ker so se upniki dolžni podrediti verifikacijskemu postopku, ki je končno njim v korist. 13. Pritožba nadalje neutemeljeno meni, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko upnici pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka ni dalo možnosti izjave (8. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prekinitev postopka je namreč nastopila že po samem zakonu neodvisno od volje strank in je sklep sodišče le ugotovitvene narave. Sklicevanje upnice na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, s katero je zaradi kršitve načela kontradiktornosti uspela izpodbiti odločitev o prekinitvi pravdnega postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov, v konkretni zadevi ni pravno odločilno. Pravdni postopek je bil namreč prekinjen po določbah Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju ZSSuk), po katerih je sodišče pred odločitvijo o prekinitvi postopka moralo pridobiti mnenje Sklada, ki ga je upoštevalo pri odločitvi, zato je bilo treba pred odločitvijo zaradi kontradiktornosti stranke s tem mnenjem seznaniti in jim dati možnost opredelitve. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pravico do predhodne izjave priznalo le izjemoma in ob tem kot bistveno izpostavilo dejstvo, da so se postopki po ZSSuk prekinjali za nepredvidljivo dolgo obdobje (10. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Gre torej za popolnoma drugačno situacijo kot pri prekinitvi po ZNISESČP, ki jasno in natančno določa časovne okvire prekinitve zaradi izpeljave verifikacijskega postopka ter tudi roke za morebitno nadaljevanje prekinjenih postopkov.

14. Neupoštevno je tudi sklicevanje na ugotovljeno neustavnost 23. člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju ZSNVPN), ki je ravno tako določal prekinitev postopka. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 navedeni člen razveljavilo, ker je ocenilo, da ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov na rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost, ki povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva (19. točka obrazložitve). Spet je šlo torej za drugačen položaj kot pri ZNISESČP, saj je, kot že pojasnjeno, časovni okvir za nadaljevanje postopka v konkretnem primeru jasno določen in po oceni višjega sodišča tudi časovno primeren, sprejeta ureditev pa je namenjena ravno uresničitvi pravice varčevalcev do poplačila.

15. V zvezi s pritožbeno podano zahtevo za presojo ustavnosti 20. člena ZNISESČP višje sodišče pojasnjuje, da je taka presoja v pristojnosti Ustavnega sodišča RS (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ob tem na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru višje sodišče predlogu upnice, v katerem zatrjuje kršitve določb Ustave RS, ni sledilo, saj po presoji višjega sodišča zatrjevana neustavnost zgoraj pojasnjene ureditve ni podana. Vsekakor pa ima sedaj upnica možnost, da to sama stori, če je argumenti te odločbe niso prepričali.

16. Glede na vse pojasnjeno je pritožba upnice neutemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Upnica mora dolžniku v roku 15 dni na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo v znesku 60,61 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), Poročevalec DZ RS, EPA 557-VII z dne 2. 6. 2015, pojasnila k 20. členu zakona.

Op. št. (2): Prav tam.

Op. št. (3): Glej tudi http://www.vlada.si/teme_in_projekti/implementacija_sodbe_alisic_in_drugi_proti_drzavam_naslednicam_sfrj/.

Op. št. (4): Šteje se namreč, da je terjatev že ugotovljena in je ni treba ponovno dokazovati, zato se postopek nadaljuje le še z določitvijo višine obveznosti, do katere Republika Slovenija prevzame izpolnitev po prvem odstavku 5. člena 9. ZNISESČP; glej Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), Poročevalec DZ RS, EPA 557-VII z dne 2. 6. 2015, pojasnila k 21. členu zakona.