Jedro

Glede na to, da je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost ladijski inženir in da je tudi dejansko opravljal dela in naloge ladijskega inženirja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Uredba namreč ne določa plačnega razreda za formacijsko dolžnost ladijski inženir niti ne za ladijski inženir specialist, vtoževani dodatek iz drugega odstavka 59. člena ZSSloV pa je skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZSSloV mogoče priznati le delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oziroma dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do takšnega dodatka. Ker Vlada RS v sklepu med formacijskimi dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijske dolžnosti tožnika (ladijski inženir) ni določila, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz tega naslova.

Zgolj primerljivost delovnih mest ne more utemeljevati plačila dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in višjega plačnega razreda po Uredbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 687,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnik od 7. 9. 2015 dalje pri toženki opravlja specialistično delo na delovnem mestu ladijski inženir; da je tožnik upravičen do izplačila osnovne plače po 43. plačnem razredu, z možnostjo napredovanja do 53. plačnega razreda; da je tožnik upravičen do dodatka v višini 20 % k osnovni plači; in da je dolžna toženka tožniku za vsak posamezni mesec od 7. 9. 2015 do pravnomočnosti sodbe plačati bruto znesek 711,19 EUR, odvesti davke in prispevke in dobljeni znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.854,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlogov, zakaj sklepa, s katerima je A. ugotovil, da je delovno mesto ladijskega inženirja primerljivo z delovnim mestom letalskega inženirja, in da se tožnikovemu delovnemu mestu dodeli naziv specialist, nista bila realizirana. Že ves čas postopka zatrjuje, da opravlja delo, ki je primerljivo delu letalskega inženirja, oziroma delo, ki ustreza specialistični formacijski dolžnosti, za katero mu pripadata višja plača in dodatek po drugem odstavku 59. člena Zakona o službi v slovenski vojski. Sodišču očita, da je spregledalo, da je tožnikova pravica do ustreznega plačila za delo kršena zaradi osebnih razlogov njegovega nadrejenega. Ker sodišče ni upoštevalo njunega konfliktnega odnosa, zaradi katerega tožniku ni bil priznan ustrezen naziv, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, hkrati pa je podana postopkovna kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče B. B.., da so nekateri zaposleni pri kariernem napredovanju dejansko ustavljeni. Sodišču nadalje očita, da je toženki omogočilo samovoljo pri sistemizaciji delovnih mest, tožniku pa odvzelo pravico do pravnega varstva. Nadalje se sodišče ni opredelilo do izpovedb prič B. B. in C. C., ki sta izpovedala, da je tožnikovo delo primerljivo z delom letalskega inženirja in da bi moralo biti opredeljeno kot specialistično. Zaradi vsega navedenega je podana postopkovna kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev 8. člena ZPP. Poudarja, da dejansko opravlja zahtevnejše in višje vrednoteno delo in da sodišče ni sledilo institutu dejansko opravljenega dela. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da delovni mesti ladijskega in letalskega inženirja nista primerljivi, niti se v zvezi s tem ni opredelilo do vseh navedb.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila utemeljenost zahtevka za ugotovitev upravičenosti tožnika do dodatka v višini 20 % k osnovni plači na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) in plačilo tega dodatka ter ugotovitev upravičenosti tožnika do plačila osnovne plače po 43. plačnem razredu (z možnostjo napredovanja do 53. plačnega razreda) in plačilo razlike v plači glede na naveden plačni razred na podlagi določil Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/08 in nasl.; v nadaljevanju Uredba).

7. Glede na to, da je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost ladijski inženir in da je tudi dejansko opravljal dela in naloge ladijskega inženirja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Uredba namreč ne določa plačnega razreda za formacijsko dolžnost ladijski inženir niti ne za ladijski inženir specialist (katerega dela naj bi tožnik po lastnih navedbah opravljal), zato tožnik ne more utemeljevati zahtevka za plačilo razlike v plači na njenih določilih. Vtoževani dodatek iz drugega odstavka 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev oziroma zaradi posebnih znanj in povečanih obremenitev) pa je skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZSSloV mogoče priznati le delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oziroma dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do takšnega dodatka. Ker Vlada RS v sklepu med formacijskimi dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijske dolžnosti tožnika (ladijski inženir) ni določila, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz tega naslova.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da razlogi, zaradi katerih ni prišlo do realizacije sklepov A. z dne 13. 11. 2020 glede spremembe Uredbe tako, da bo ladijski inženir primerljiv z letalskim inženirjem in da se ladijskemu inženirju dodeli naziv specialist, za odločitev v tem sporu niso relevantni. Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno. Prav tako za odločitev ni bistven morebiten konflikten odnos med tožnikom in njegovim nadrejenim. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ta odnos spregledalo. Bistveno je namreč le, da Uredba ne določa formacijske dolžnosti ladijski inženir (niti ladijski inženir specialist), zato tožnik neutemeljeno zahteva plačo skladno s to Uredbo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je njegov zahtevek utemeljen, ker opravlja delo, ki je primerljivo delu letalskega inženirja, za katerega je Vlada RS v sklepu določila 20 % dodatek na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV, in za katerega Uredba določa vtoževani 43. plačni razred (z možnostjo napredovanja do 53. plačnega razreda). Bistveno je, da tožnik ni razporejen na formacijsko dolžnost letalski inženir in da tudi dejansko ne opravlja del in nalog letalskega inženirja. Teh zaključkov sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija. Zgolj primerljivost delovnih mest pa ne more utemeljevati plačila dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in višjega plačnega razreda po Uredbi. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič, ki so izpovedovale o primerljivosti navedenih delovnih mest, in do ostalih tožnikovih navedb o primerljivosti teh delovnih mest. Ker te za odločitev niso relevantne, posledično niso podane v pritožbi očitane postopkovne kršitve.

10. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je organizacija in sistemizacija delovnih mest oziroma določitev formacijskih dolžnosti v izključni pristojnosti delodajalca. Sodišče tako ni pristojno posegati v takšne odločitve delodajalca in priznavati posameznim formacijskim dolžnostim drugačnih pravic (plačnih razredov in dodatkov) kot jih je določil delodajalec.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 1.125 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 21,25 točk za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 687,75 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.