Jedro

Komunalni prispevek je obveznost investitorja in ne njegova pravica. Predpisi, ki urejajo komunalni prispevek, ne dajejo podlage za odmerjanje komunalnega prispevka za zemljišča, ki niso stavbna. Če občinski prostorski načrt na nekem območju ne omogoča gradnje, se torej zagotavljanje gradnje komunalne infrastrukture ne more nanašati na tako območje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za odmero komunalnega prispevka za gradnjo počitniških hiš na parcelah, ki jih navaja v izreku te odločbe. V obrazložitvi pojasnjuje, da te parcele niso opredeljene kot stavbna zemljišča. O pritožbi tožene stranke je najprej odločal prvostopenjski upravni organ z odločbo z dne 29. 12. 2010, ki jo je Župan z odločbo z dne 21. 2. 2011 odpravil (1. točka izreka), tožnikovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi odmere komunalnega prispevka pa zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi odločitve o zavrnitvi pritožbe navaja, da je 28. 10. 2010 pričel veljati Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Postojna (Uradni list RS, št. 84/10), po katerem nepremičnine s parcelnimi številkami, ki jih tožeča stranka navaja v zahtevi za odmero komunalnega prispevka, ne sodijo več pod določbe tretjega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji – v nadaljevanju ZPNačrt), ker so ta zemljišča po navedenem odloku uvrščena med kmetijska. Meni, da se komunalni prispevek lahko odmeri le, če gre za stavbno zemljišče. Sklicuje se še na 2. člen ZPNačrt, po katerem je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena graditvi objektov.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja. Meni, da je stališče tožene stranke, na katerem temelji izpodbijana odločitev, napačno. Določbe ZPNačrt o komunalnem prispevku je po njenem mnenju treba razlagati tako, „da je v primeru, kadar obstaja komunalna oprema, na katero se je mogoče priključiti (četudi gre za drugačen status zemljišča) oziroma bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, vedno možno odmeriti komunalni prispevek“. Navaja, da je bilo območje, v katerem se nahajajo njene nepremičnine, v času, ko je vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka (tj. dne 27. 10. 2010), „ovrednoteno“ kot stavbno zemljišče, možnost priključitve na kanalizacijsko, vodovodno in električno omrežje pa naj bi izhajala iz lokacijske informacije z dne 15. 9. 2010. Zato meni, da obstaja podlaga, potrebna za odmero komunalnega prispevka. Poleg tega naj zakon ne bi predvideval zavrnitev zahtevka za odmero komunalnega prispevka. Tudi zato bi po mnenju tožeče stranke Občina Postojna morala odmeriti komunalni prispevek, ne glede na to ali bo gradbeno dovoljenje kasneje izdano ali ne. Za presojo statusa zemljišča naj bi bil pristojen organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Šele ko bi pristojni organ ugotovil, da obstajajo pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, bi skladno s 14. členom Odloka odločil tudi, da je investitor dolžan odmerjeni prispevek tudi plačati. Sodišču predlaga, naj odpravi tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker na tožbo ni odgovorila v roku, ki ji ga je sodišče postavilo, tožena stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje. V odgovoru na tožbo pa sodišču predlaga, naj tožbo zoper odločbo župana o zavrnitvi pritožbe zavrže, ker ta odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožeča stranka naj tudi ne bi imela pravnega interesa za odpravo odločbe župana, zlasti ne za odpravo 1. točke izreka, s katero je župan odpravil odločbo občinskega organa prve stopnje. Kolikor pa tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko odločbo, je po mnenju tožene stranke tožba neutemeljena. Po mnenju tožene stranke ni materialnopravne podlage za odmero komunalnega prispevka za potrebe posega na kmetijskem zemljišču. Sklicuje se na določbe ZPNačrt, iz katerih naj bi izhajalo stališče, da se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri le, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Navaja merila iz 75. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS,št. 95/07 – v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo in Odlok o komunalnem prispevku (Uradni list RS, št. 107/07), ki v 8. in 9. členu komunalni prispevek ureja za stavbne parcele. Neutemeljen naj bi bil tudi tožbeni ugovor, da zakon ne predvideva zavrnitve zahteve za odmero komunalnega prispevka in se v zvezi s tem sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišču predlaga, naj tožbo v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi sodišču predlaga, naj ne ugodi predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in naj ne upošteva njenih prepoznih navedb. V nadaljevanju pa navaja, da je vlogo za odmero komunalnega prispevka vložila 27.10.2010, tj. pred uveljavitvijo Odloka, ki je začel veljati dan po vložitvi njene vloge, kar naj bi izkazala s predložitvijo potrdila o plačilu upravne takse. Prilaga še zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 27. 10. 2010 in vlogo za odmero komunalnega prispevka, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Občina Postojna vlogo prejela že 27. 10. 2010 in ne kasneje.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP) tudi za odločitev, ki je kot pritožbeni organ ni odpravil ali spremenil. Sodišče tako v obravnavani zadevi ugotavlja, da tožeča stranka z navedbami, s katerimi utemeljuje tožbo, po vsebini ne izpodbija odločitve pritožbenega organa o odpravi odločbe občinskega upravnega organa prve stopnje z dne 29. 12. 2010. Predlaga sicer, naj sodišče odpravi tako odločbo prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa, vendar sodišče v obravnavani zadevi šteje, da tožeča stranka izpodbija le odločitev o zavrnitvi zahteve za odmero komunalnega prispevka, o tem pa je odločil občinski upravni organ prve stopnje. Zato sodišče ni upoštevalo predloga tožene stranke, naj tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo organa druge stopnje, zavrže. Sodišče tudi ni obravnavalo predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, saj je zamudila sodno določeni rok in ne roka iz 23. člena ZUS-1 (tj. rok za vložitev tožbe) ali drugega zakonskega roka. Po navedenem je neupošteven tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot predlog tožeče stranke, naj sodišče ta predlog zavrne, ker naj tožena stranka ne bi imela opravičljivega razloga za zamudo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi morala tožena stranka tožeči stranki odmeriti komunalni prispevek ali ne. Tožeča stranka namreč meni, da ji gre pravica do odmere komunalnega prispevka ne glede na to, ali so zemljišča stavbna ali ne, če komunalna oprema, na katero se je mogoče priključiti, obstaja oziroma če bo ta zgrajena v roku in v obsegu, kot to določa program opremljanja.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Za presojno pravilnosti izpodbijane odločitve zadošča že to, da se v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZPNačrt komunalni prispevek lahko odmeri le od stavbnega zemljišča. Glede na tožbene navedbe o možni drugačni razlagi pa sodišče dodaja še, da je komunalni prispevek v ZPNačrt urejen v poglavju III. Opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. V 70. členu zakon namen opremljanja stavbnih zemljišč opredeljuje kot projektiranje in gradnjo komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oziroma objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, izvedejo in služijo svojemu namenu. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt).

Komunalni prispevek je torej obveznost investitorja in ne njegova pravica. Predpisi, ki urejajo komunalni prispevek, pa ne dajejo podlage za odmerjanje komunalnega prispevka za zemljišča, ki niso stavbna. Tak sklep logično izhaja iz navedenih določb ZPNačrt. Če občinski prostorski načrt na nekem območju ne omogoča gradnje, se torej zagotavljanje gradnje komunalne infrastrukture ne more nanašati na tako območje. Zato tudi obveznost komunalnega prispevka, kot plačila dela stroškov gradnje komunalne opreme, za zemljišča, ki niso zazidljiva, ne more nastati, čeprav je komunalna oprema že zgrajena.

Glede na to da tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da zemljišča, ki jih izpodbijana odločba našteva v izreku, niso več stavbna zemljišča, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja drugače, sodišče nima razloga za dvom v navedeno ugotovitev tožene stranke. Tožeča stranka sicer ugovarja, da organ, ki odloča o odmeri komunalnega prispevka, ni pristojen presojati statusa zemljišč, vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v tem primeru ne gre za presojo statusa zemljišča, temveč za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka. Da gre za stavbno zemljišče, pa je eden izmed temeljnih pogojev. Okoliščina, da je tožeča stranka vlogo za odmero komunalnega prispevka vložila 27. 10. 2010, ko naj bi bila zemljišča še stavbna, v obravnavanem primeru ni odločilna, saj morajo biti pogoji za določitev obveznosti izpolnjeni v času odločanja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožeči stranki obveznosti plačila komunalnega prispevka v obravnavanem primeru ni bilo mogoče naložiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.