Up-783/04 - 6

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/2004 z dne 14. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 979/2001 z dne 5. 9. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 99/99 z dne 28. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen pritožnikov tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanj pri plači.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z izpodbijanima sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve 14., 22. in 26. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da so se sodišča oprla na mnenje neimenovanega, s strani tožene stranke naročenega izvedenca. S strani sodišča imenovani izvedenec naj namreč ne bi podal lastnega izvedenskega mnenja, temveč naj bi se v svojem mnenju skliceval na mnenje omenjenega izvedenca. Na podlagi takšnega mnenja naj bi sodišča pritožnika kar sama razporedila k opravljanju del in nalog ter tega niti ne obrazložila. Sodišče prve stopnje naj bi izvedencu tudi neutemeljeno prepustilo reševanje pravnih vprašanj s tem, ko naj ne bi določilo odločilnih faktorjev za izračun prikrajšanj pri plači. V ustavni pritožbi pritožnik tudi navaja, da sodišča pri odločanju niso upoštevala, da je mogoče delavcu obračunati osebni dohodek samo na temelju veljavne razporeditvene odločbe, ki naj bi jo po reorganizaciji pri toženi stranki pri pritožniku nadomeščala pravnomočna sodna odločba v zadevi št. S 554/92, ki je sodišča niso upoštevala. Zatrjuje tudi, da so pritožnikovemu delovnemu mestu po novi sistematizaciji pripadale minimalno 403 točke. Nadalje navaja, da so sodišča nepravilno upoštevala bruto vrednost točke pri toženi stranki v oktobru 1991, stimulativni del pritožnikove plače, višino dodatka za minulo delo in datume izplačilnih dni. Posledično naj bi bile nepravilno izračunane tudi zakonite zamudne obresti. Prav tako naj bi bila nepravilno upoštevana tudi vrednost dejanske rasti plač pri toženi stranki. Sodiščem tudi očita, da se niso odzvala na njegove navedbe med prvostopenjskim, pritožbenim in revizijskim postopkom.

B.

3.Pritožnik se pritožuje zoper odločitve sodišč, s katerimi je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za povračilo prikrajšanj pri plači. Gre za prikrajšanja, ki naj bi mu nastala v obdobju, ko zaradi nezakonito izdanih odločb tožene stranke o začasni odstranitvi pritožnika z delovnega mesta, o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, o čakanju na delo in o razporeditvi na delovno mesto ni prejemal plače oziroma je prejemal le nižjo plačo. Pritožnikove številne očitke izpodbijanim sodnim odločbam je mogoče povzeti v naslednjem. Pritožnik sodiščem očita, da so pri izračunu nastalih prikrajšanj izhajala iz napačne vrednosti plače, ki bi jo ob upoštevanju reorganizacije in posledične spremembe vrednotenja delovnih mest pri toženi stranki prejemal pritožnik, če ne bi prišlo do izdaje navedenih nezakonitih odločb. Drugi sklop pritožnikovih očitkov je mogoče razumeti kot navajanje procesnih kršitev, do katerih naj bi prišlo pri izvajanju dokaza z izvedencem. Takšni očitki pritožnika po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava in sami po sebi ne morejo biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša tudi, ali je ta tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno in s tem v neskladju s to ustavno določbo, česar pa izpodbijanim odločitvam sodišč v tej zadevi ni mogoče očitati. Odločitve sodišč so namreč zadostno obrazložene, temeljijo pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni. Pritožnik zatrjuje tudi kršitve 14. in 26. člena Ustave ter 6. člena EKČP, vendar jih zgolj s pavšalnimi očitki ne izkaže.

4.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi pritožnikov očitek, da se sodišča niso odzvala na njegove navedbe. Iz omenjene ustavne pravice izhaja namreč tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Tudi glede teh pritožnikovih očitkov pa velja, da zgolj s pavšalnimi očitki pritožnik ni izkazal kršitve te ustavne pravice.

5.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan