Jedro

Pri družbi z omejeno odgovornostjo gre za ločenost podjetniškega in osebnega premoženja, zato pravni prednik tožnice in C. C. nista "povezani osebi", kot to zmotno meni pritožba, ki se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbi 13. člena Zakona o sodiščih in sedmega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, saj navedeni določbi za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka nista relevantni.

V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Prevladujoča sodna praksa je zavzela stališče, da tožeča stranka zmaga v pravdi tudi, če je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in je nato ugodeno podrednemu tožbenemu zahtevku, zato je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po prvem odstavku 154. člena ZPP v pravdi v celoti uspela, zato je posledično upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna z njo v roku 15 dni skleniti kupoprodajno pogodbo za nepremičnine z ID znaki: parcela 1, parcela 2, parcela 3 in parcela 4, in sicer za kupnino v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2016 do plačila ter ji izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, ki se glasi, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2017 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sklepa tožencu plačati stroške pravdnega postopka v znesku 443,93 EUR (točka I izreka), slednji pa je dolžan plačati sodno takso glede podrednega zahtevka v znesku 247,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga (točka II izreka).

3. Zoper točko II izreka citirane sodbe in zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženec.

4. Toženec točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo pritožbene graje je, da je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen, saj se nanaša na predhodno že pobotano terjatev, s katero tožnica ne more več razpolagati, saj nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da sta gospodarska družba A. d.o.o. (pravni prednik tožnice) in njen prokurist C. C. povezani osebi, slednji pa je s tožencem sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1275/2010 z dne 14. 10. 2010, in sicer za posojilo v višini 23.600,00 EUR, pri čemer je kot porok oziroma zastavitelj nastopala tudi gospodarska družba B. d.o.o., katere direktor je bil D. D. V stečajnem postopku nad imenovanim, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. St 872/2009, je tako prišlo do večstranskega pobotanja navedene terjatve toženca do tožnika iz naslova danega posojila s terjatvijo, ki jo ima tožnica do toženca iz naslova vračila vtoževanega zneska. Slednje izhaja tudi iz Dogovora z dne 25. 2. 2016, kjer je C. C. izrecno izjavil, da ne bo zahteval vračila kupnine po prodajni pogodbi z dne 5. 8. 2014, ki jo mora stečajni dolžnik D. D. zaradi odstopa od pogodbe vrniti tožnici. Čeprav navedeni Dogovor ne vsebuje razloga za nevračilo kupnine, pa je njegova kavza v Dogovoru o poravnavi dolga z dne 14. 12. 2015, iz katerega izhaja, da sta se gospodarska družba A. d.o.o. (pravni prednik tožnice) in C. C. izrecno zavezala, da se bo iz naslova kupnine za nepremičnine, kupljene v stečajnem postopku gospodarske družbe E. d.o.o., poravnal preostanek obveznosti iz naslova danega posojila toženca C. C., ki je do tedaj vrnil le 3.000,00 EUR. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno zapisalo, da toženec opisanih dejstev ni zanikal in da je neutemeljeno poklonilo vero izpovedbam prič D. D. in C. C., saj sta imenovana pričala pristransko. Prav tako pritožba vztraja pri podanih ugovorih nesklepčnosti tožbe, aktivne legitimacije in zastaranja ter v zvezi s slednjim dodaja, da je zastaranje začelo teči že dne 5. 8. 2014, ko je bila s strani pravnega prednika tožnice plačana kupnina v postopku osebnega stečaja nad D. D., zato je bila tožba z dne 26. 3. 2021 vložena po poteku splošnega 5 letnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Nazadnje pritožba izpostavlja še, da tožnica in njen pravni prednik toženca nista obvestila o odstopu terjatve, zato takšen odstop nima pravnega učinka napram tožencu.

5. Toženec sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki I izreka spremeni tako, da tožencu prizna vse s stroškovnikom priglašene pravdne stroške, v točki II izreka pa razveljavi, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo pritožbene graje je, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških predmetnega pravdnega postopka odločiti bodisi z meritorno sodbo bodisi počakati na njeno pravnomočnost, saj je toženec zoper njo vložil pritožbo. V nadaljevanju pritožba navaja še, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o priglašeni nagradi toženca za odsotnost njegovega odvetnika iz pisarne v času dveh narokov za glavno obravnavo in je neutemeljeno zavrnilo strošek parkirnine, ki je samostojen strošek in ne spada pod materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično (z izjemo stroškovne odločitve) pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

O pritožbi toženca zoper točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje:

8. Uvodoma sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrača pavšalni pritožbeni očitek v smeri, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati dogovora o pobotu vtoževane terjatve, protispisen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi namreč o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kot to zmotno navaja pritožba in kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

9. Pritožbeno nesporno je, da je pravni prednik tožnice (gospodarska družba A. d.o.o.) v stečajnem postopku nad dolžnikom D. D., ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju opr. št. St 872/2009, ponudil najvišjo kupnino za nepremičnine z ID znaki: parcela 1, parcela 2, parcela 3 in parcela 4, in sicer kupnino v višini 80.000,00 EUR, pri čemer pa je plačal le del kupnine v višini 30.000,00 EUR, saj je imel finančne težave pri zagotovitvi denarnih sredstev za celotno plačilo kupnine. Posledično je stečajni upravitelj odstopil od sklenjene kupoprodajne pogodbe s pravnim prednikom tožnice in navedene nepremičnine prodal tožencu na novi javni dražbi dne 26. 2. 2016, deponiranega denarnega zneska v višini 30.000,00 EUR pa pravnemu predniku tožnice ni vrnil, zaradi česar je imel slednji terjatev do stečajnega dolžnika v višini 30.000,00 EUR. Pravni prednik tožnice je navedeno terjatev s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 26. 2. 2016 (priloga spisa A10) odstopil tožnici, o čemer je bil toženec pisno obveščen (najkasneje1) dne 21. 1. 2019 (priloga spisa A12), zato so vse pritožbene navedbe glede aktivne legitimacije tožnice neutemeljene. Toženec je namreč zaslišan kot stranka izrecno priznal, da je navedeni dopis prejel. 10. Nadalje pregled zadeve pokaže, da sta pravni prednik tožnice (gospodarska družba A. d.o.o.) in toženec v stečajnem postopku nad dolžnikom D. D. dne 25. 2. 2016 sklenila Dogovor (priloga spisa A9), iz katerega izhaja, da bo zgoraj navedena terjatev v višini 30.000,00 EUR, predstavljala del kupnine, ki jo bo toženec plačal za nakup predmetnih nepremičnin na javni draži z dne 26. 2. 2016 in da pravni prednik tožnice ne bo zahteval vračila te kupnine od stečajnega dolžnika. Tak dogovor je bil sklenjen ob vedenju in soglasju stečajnega upravitelja. Citirani dogovor je kot prokurist pravnega prednika tožnice sklenil C. C., ki pa je pri tem deloval v imenu in za račun navedene gospodarske družbe in ne v lastnem imenu in za svoj račun, kot to zmotno meni pritožba. Slednje je izrecno potrdila tudi priča C. C., ki je izpostavil, da pravni prednik tožnice ni bil nikomur ničesar dolžan, niti tožencu, prav tako pa pravni prednik tožnice nikoli ni prevzel dolga, ki ga je imel on (t.j. C. C.) do toženca. Ob tem je izpostavil še, da denar, ki je bil deponiran pri stečajnem upravitelju, ni bil njegov, temveč od pravnega prednika tožnice, katerega prokurist je bil, in se posledično sporni Dogovor z dne 25. 2. 2016 ni nanašal na njega osebno ter ni imel nobene zveze z njegovim takratnim dolgom do toženca. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za ločenost podjetniškega in osebnega premoženja, zato pravni prednik tožnice in C. C. nista "povezani osebi", kot to zmotno meni pritožba, ki se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbi 13. člena Zakona o sodiščih in sedmega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, saj navedeni določbi za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka nista relevantni.

11. Upoštevajoč navedeno C. C. in toženec nista mogla skleniti zatrjevanega pobotnega ugovora, saj je eden izmed zakonskih pogojev za veljavnost pobota tudi vzajemnost terjatev (311. člen OZ), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Da pravdni stranki z Dogovorom z dne 25. 2. 2016 nista sklenili zatrjevanega pobotnega ugovora nenazadnje potrjuje tudi Dogovor o poravnavi dolga z dne 14. 12. 2015 (priloga spisa B8), ki sta ga sklenila C. C. in toženec kot fizični osebi in ki se dejansko nanaša na poravnavo preostanka dolga iz posojilne pogodbe z dne 14. 10. 2010 in iz dveh posojilnih pogodb, ki je gospodarska družba E. d.o.o. najela pri tožencu. Kot izhaja iz besedila Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 12. 2015 je bil pravni prednik tožnice (gospodarska družba A. d.o.o.) v navedenem Dogovoru o poravnavi dolga udeležen zgolj kot izvajalec fasade na stanovanjski hiši toženčeve žene, s čimer naj bi se delno poravnale obveznosti izbrisane gospodarske družbe E. d.o.o. do toženca iz naslova dveh posojil. Tak dogovor pa nima nobene zveze s terjatvijo tožnice do toženca iz stečajnega postopka Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. St 842/2009, zato ne more iti za nekakšno večstransko pobotanje dolgov, kot to zmotno meni pritožba.

13. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je dejanska podlaga sklenitve Dogovora z dne 25. 2. 2016 ustni dogovor med pravnim prednikom tožnice (gospodarsko družbo A. d.o.o.) in tožencem, v skladu s katerim naj bi slednji v stečajnem postopku nad dolžnikom D. D. kupil predmetne nepremičnine in le–te nato prodal pravnemu predniku tožnice oziroma z njegove strani izbrani osebi, pri čemer se bo ta kupnina zmanjšala za odstopljeno terjatev v višini 30.000,00 EUR in povečala za stroške, ki bodo tožencu nastali z nakupom predmetnih nepremičnin, ter za zakonske zamudne obresti, natekle od dneva plačila preostanka kupnine stečajnemu upravitelju do sklenitve kupoprodajne pogodbe z izbranim kupcem. Takšen dogovor sta namreč skladno potrdili priči D. D. in C. C., katerima pritožba zgolj pavšalno očita pristranskost. Nasprotno pa s strani toženca zatrjevanega pobota ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, prav tako ga ne potrjuje noben listinski dokaz, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

14. Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da se toženec zgoraj navedenega ustnega dogovora ni držal, saj je predmetne nepremičnine dne 14. 6. 2018 prodal gospodarski družbi F. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil toženec neupravičeno obogaten za denarni znesek v višini 30.000,00 EUR, ki ga je prejel v skladu s podlago, ki se ni uresničila oziroma je kasneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

15. Prav tako je neutemeljen toženčev ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženec postal lastnik nepremičnin kupljenih na javni dražbi 26. 2. 2016 šele s sklepom o izročitvi Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. St 872/2009 z dne 20. 5. 2016 (priloga spisa A6), in šele tedaj bi lahko izpolnil svojo obveznosti iz ustnega dogovora (336. člen OZ). Splošni 5 letni zastaralni rok iz 346. člen OZ tako do vložitve tožbe dne 24. 3. 2021 še ni potekel. 16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi toženca zoper sklep sodišča prve stopnje:

17. V zvezi s stroškovno odločitvijo je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre pri uveljavljanju primarnega in podrednega tožbenega zahtevka za dva povsem samostojna tožbena zahtevka, ki temeljita na drugi dejanski in pravni podlagi.

18. V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Prevladujoča sodna praksa2 je zavzela stališče, da tožeča stranka zmaga v pravdi tudi, če je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in je nato ugodeno podrednemu tožbenemu zahtevku, zato je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po prvem odstavku 154. člena ZPP v pravdi v celoti uspela, zato je posledično upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov. Temu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, namreč pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil; dejstva, kdo je izgubil pravdo, pa ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku, saj ta nadomesti zavrnjeni primarni zahtevek. Zaradi pogojne narave podrednega zahtevka, ki oživi šele, če je primarni v celoti zavrnjen, ločitev pravd v takih primerih ni mogoča3. 19. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je sodišče prve stopnje predmetni pravdni postopek vodilo enotno tako glede primarnega, kot podrednega tožbenega zahtevka, saj v zvezi s slednjim ni izvajalo ločenih procesnih dejanj (pri presoji utemeljenosti obeh zahtevkov je namreč šlo za ugotavljanje spornih dejstev v zvezi z istim historičnim dogodkom), je sodišče druge stopnje prepričano, da uspeha pravdnih strank v predmetnem pravdnem postopku ni mogoče obravnavati ločeno glede vsakega posameznega (primarnega in podrednega) tožbenega zahtevka, kot je to sicer zmotno storilo sodišče prve stopnje.

20. Glede na obrazloženo je tožnica v predmetni pravdi v celoti uspela in bi ji zato toženec bil dolžan povrniti vse priznane in odmerjene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ne glede na vrednost spornega predmeta4. Ker pa sodišče druge stopnje sklepa ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen v zvezi z 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbo toženca zoper izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP), saj slednji ni upravičen do povračila nagrade za urnine in parkirnine, sodišče prve stopnje pa je glede na vrednost podrednega tožbenega zahtevka (pct.: 30.000,00 EUR) pravilno odmerilo tudi nagrade po Odvetniški tarifi, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

O stroških pritožbenega postopka:

21. Toženec s pritožbama ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Iz skladnih izpovedb prič C. C. in G. G. izhaja, da je bil toženec o odstopu terjatve ustno obveščen že na predhodnih sestankih. 2 Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009 in opr. št. I Cp 2344/2017 z dne 7. 3. 2018. Nasprotno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1567/2018 z dne 23. 10. 2018. 3 Primerjaj: Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003 do 2006, komentar k členu 300 ZPP. 4 Vrednost primarnega tožbenega zahtevka namreč znaša 60.000,00 EUR, vrednost podrednega tožbenega zahtevka pa 30.000,00 EUR.