Jedro

V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno. Njene verodostojnosti pa tožnik ni uspel izkazati. Okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 436.030,20 EUR po povprečni stopnji dohodnine 38,99 % v znesku 170.008,17 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.345,12 EUR, obračunanimi od 16. 7. 2012 do dneva izdaje odločbe (I. točka izreka). Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 172.353,29 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve (III. in IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je odgovorjeno v izpodbijani odločbi. Davčni organ je na podlagi podatkov, ki jih je pridobil pri opravljanju nalog davčne službe, ugotovil, da je tožnik razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo napovedane dohodke. Tako je ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011 kupil nepremičnini v vrednosti 255.000,00 EUR in 103.412,00 EUR, ter da je trošil sredstva v višini 139.974,04 EUR, napovedal pa je dohodke, ki niso zadoščali niti za povprečne življenjske stroške gospodinjstva. Zato je davčni organ sklepal, da sredstva izvirajo iz nenapovedanih dohodkov.

3. Tožnik se je v postopku skliceval na posojilno pogodbo, sklenjeno s A.A., od katerega je tožnik kupil omenjeni dve nepremičnini. Po navedeni posojilni pogodbi naj bi tožnik imel obveznost do A.A. v višini 330.000,00 EUR. Vendar pa sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v postopku zaključila, da je bila omenjena posojilna pogodba napisana zgolj z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar jo nista upoštevala. Ugotovila sta, da dvom v posojilno razmerje vzbuja dejstvo, da ob nakupu nepremičnine, ki naj bi bila plačana s posojilom po navedeni posojilni pogodbi, posojilo ni bilo z ničemer zavarovano in niso bile dogovorjene obresti. Zavarovano je bilo šele 11. 9. 2012, to je po datumu, ko je tožnik od davčnega organa prejel poziv za prijavo premoženja in sklep o DIN. Tožnik je torej šele po prejemu poziva in sklepa o DIN navedeno nepremičnino obremenil z zemljiškim dolgom in sicer 11. 9. 2012 in ne ob nastanku terjatve 17. 8. 2011, torej šele več kot po enem letu od nakupa nepremičnin in od sklenitve posojilne pogodbe. Oba organa sta v postopku zaključila, da posojilno razmerje sploh ni nastalo, ampak je bilo dejansko plačilo predmetnih nepremičnin opravljeno z gotovino, torej s sredstvi, katerih izvor tožnik ni uspel pojasniti, kakor je bilo tudi dogovorjeno v pogodbah o nakupu teh dveh nepremičnin, ki sta bili notarsko overjeni 26. 8. 2011 in 17. 10. 2011. Davčni organ je na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 določil davčno osnovo v višini 436.030,20 EUR, od katere je tožniku odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine 38,99 % v znesku 170.008,17 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.345,12 EUR.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, saj meni, da ni zakonita. Uvodoma opozarja na sporno ureditev instituta ocene davčne osnove za fizične osebe. Opozarja na pomanjkljivost tega instituta, ki temelji na neskladju premoženja z dohodninskimi napovedi fizičnih oseb. Meni, da je ureditev pomanjkljiva, ker ne določa časovne točke, od katere naprej bi bilo mogoče preverjati izvor zavezančevega premoženja. Navedeni institut je bil namreč uveden šele 1. 1. 2005, pred tem pa davčni organi niso imeli pooblastil za preiskavo izvora zavezančevega premoženja. Davčni organi posledično niso imeli pooblastil, da bi za namen cenitve davčne osnove zavezance pozvali na predložitev dokazil o izvoru tega premoženja. Zato zavezanci niso imeli dolžnosti, da takšna dokazila hranijo. Zato je nerelevantno ali je posamezno premoženje, ki izvira iz obdobja pred 1. 1. 2005, pridobljeno legalno ali ne. Jasno je, da bi šlo v primeru, če bi davčni zavezanec pridobil premoženje pred 1. 1. 2005, za retroaktivno učinkovanje tega instituta. Tožnik se sklicuje na Ustavo RS, ki izrecno varuje pridobljene pravice zoper zakonske posege z učinkom za nazaj. V nadaljevanju tožnik navaja, da je bilo v predmetni zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da postopek ocene davčne osnove, kot je opredeljen v ZDavP-2, pomeni odstop od temeljnega načela davčnega postopka, to je načela materialne resnice.

6. Tožnik se sklicuje na določbo prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 in pojasnjuje svoje stališče v zvezi z uporabo navedene določbe. Meni, da je treba cenitev opraviti vselej, ko se po izčrpanih možnostih ugotavljanja materialne resnice pride do sklepa, da višine davčne obveznosti ni mogoče natančno ugotoviti ali izračunati oziroma, ko se pojavi dvom v pravilnost ugotovitev, pa so podani razlogi za uvedbo cenitve. Neizvedba postopka cenitve, če so podane (izpolnjene) predpostavke za cenitev, torej pomeni dvakratno kršitev pravic zavezanca za davek tekom istega postopka – zavezanec za davek se bremeni z davčno obveznostjo, ki ni odraz načela materialne resnice (prva kršitev), niti se je ni poskusilo ugotoviti na podlagi verjetno izkazanih dejstev (druga kršitev). Z navedenim so bile kršene tožnikove pravice, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožena stranka se sklicuje na 39. člen ZDavP-2 kot podlago za pridobitev podatkov o prometu na transakcijskih računih tožnika. Tožnik meni, da citirani člen v konkretnem primeru ni primerna (ustavno dopustna) podlaga za poseg v njegove zaupne bančne podatke. Iz določbe namreč ni razvidno, da se obveznost posredovanja podatkov nanaša tudi na zaupne podatke iz 214. člena Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), zato že upoštevajoč drugi odstavek 215. člena ZBan-1 ne more predstavljati osnove za pridobivanje podatkov, ki so bančna tajnost v smislu 214. člena ZBan-1. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/98 in navaja, da 39. člen ZDavP-2 še vedno ne določa nabora osebnih podatkov, ki jih sme davčni organ zahtevati od upravljavcev osebnih podatkov. Meni, da bi moral ZDavP-2 še toliko bolj natančno (določno) opredeliti pod kakšnimi pogoji in za kakšen namen lahko davčni organ od bank in drugih podobnih institucij zahteva podatke, ki so bančna tajnost. Tožnik meni, da davčni organ ob upoštevanju drugega odstavka 215. člena ZBan-1 ni upravičen zahtevati navedenih podatkov (podatkov o prometu na transakcijskih računih tožnika), sklicujoč se na 39. člen ZDavP-2. Posegi v človekove pravice morajo biti namreč z zakonom določno in natančno urejeni.

7. Ker so bili podatki o prometu na bančnih računih tožnika oz. računih tujih pravnih subjektov pridobljeni na protiustaven in nezakonit način, izpodbijana odločba pa temelji ravno na teh podatkih, je odločba izdana v nasprotju z določbami Ustave RS (35. člen in 38. člen Ustave RS) in zakonom (214. člen in drugi odstavek 215. člena ZBan-1, 39. člen ZDavP-2), kar je razlog za njeno odpravo. Tožnik opozarja na kršitev določb 4. člena (načelo zakonitosti), 5. člena (načelo materialne resnice) in 6. člena (načelo sorazmernosti) ZDavP-2. Navaja, da tožena stranka zavrača vse dokaze ali jih ne preizkusi. Tožnik kot bistveno kršitev v postopku izpostavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zaključila, da okoliščine primera kažejo na to, da se ne more upoštevati zatrjevanih učinkov posojilne pogodbe. Tožnik pa je tekom postopka predložil posojilno pogodbo z dne 17. 8. 2011, sklenjeno med tožnikom in A.A., prav tako prodajno pogodbo z dne 17. 8. 2011, ki dokazuje pravni posel, saj je pogodba notarsko overjena. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, davčni postopek pa ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih pa predlaga, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve (tako odločbe prvostopenjskega kot odločbe drugostopenjskega organa) in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

12. V postopku je davčni organ izračunal neto vrednost tožnikovega premoženja v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011. Ob upoštevanju vrednosti obeh nepremičnin, pridobljenih v navedenem obdobju (v vrednosti 255.000,00 EUR in 103.412,00 EUR), vrednosti nepremičnine, s katero je tožnik razpolagal že pred navedenim obdobjem (v vrednosti 40.985,48 EUR) ter tožnikovih obveznosti iz naslova posojilne pogodbe (v znesku 52.100,00 EUR), je davčni organ ugotovil spremembo neto vrednosti tožnikovega premoženja v obravnavanem obdobju v višini 305.939,60 EUR. Poleg tega je davčni organ ugotovil, da je tožnik v obravnavanem obdobju imel skupaj porabo sredstev v znesku 139.974,04 EUR. Ob upoštevanju tožnikovih napovedanih dohodkov (v višini 8.704,09 EUR) in tožnikovih neobdavčljivih in drugih dohodkov (v višini 1.179,35 EUR) je davčni organ ugotovil razliko med porabljenim denarjem in virom denarja v višini 436.030,20 EUR. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožniku odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. 13. Tožnik se je v postopku in se sklicuje tudi v tožbi pri viru sredstev na posojilno pogodbo z dne 7. 8. 2011, sklenjeno med tožnikom kot posojilojemalcem in A.A. kot posojilodajalcem, ki je bila sklenjena za posojilo v višini 330.000,00 EUR. Davčna organa sta v postopku ocenila, da posojilno razmerje po omenjeni pogodbi v resnici ni nastalo in da je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj zaradi potreb davčnega postopka. Z navedenimi zaključki pa se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni izkazal verodostojnosti navedene posojilne pogodbe.

14. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh organov, na podlagi katere sta zaključila, da gre pri omenjeni posojilni pogodbi za navidezen pravni posel, zaradi česar tožniku niso priznani prejemki, ki jih uveljavlja iz naslova navedene pogodbe. Z navedenimi ugotovitvami obeh davčnih organov se strinja tudi sodišče, saj vse okoliščine v zvezi s predmetnim posojilom in dejstva, ugotovljena v postopku, tudi po presoji sodišča izkazujejo, da je predmetna posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno.

15. Razlogi za izpodbijano odločitev so po presoji sodišča zadostno pojasnjeni in obrazloženi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik 17. 8. 2011 kupil nepremičnino od prodajalca A.A., kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila prijavljena davčnemu organu 17. 8. 2011. Kupljena nepremičnina predstavlja parcelo št. 754/41 k. o. ..., na kateri je zgrajena stanovanjska stavba, na naslovu .... Pogodbena vrednost nepremičnine je znašala v višini 255.000,00 EUR. V pogodbi je navedeno, da bo kupnino kupec plačal prodajalcu A.A., v gotovini, na roke, za kar bo izdano potrdilo o plačani celotni dogovorjeni kupnini. Iz posojilne pogodbe, sklenjene prav tako 17. 8. 2011, med posojilodajalcem A.A. in tožnikom kot posojilojemalcem, pa izhaja, da posojilodajalec s to pogodbo daje posojilojemalcu brezobrestno posojilo v višini 330.000,00 EUR za dobo 24 mesecev. Posojilo se smatra kot plačilo hiše na ... in pripadajočo parcelo. V postopku pa je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik 26. 9. 2011 kupil še nepremičnino, parc. št. 754/47 in parc. št . 1427/1 k. o. ... od prodajalca A.A., kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila prijavljena davčnemu organu zaradi odmere davka na promet nepremičnin 3. 10. 2011. Pogodbena vrednost navedene nepremičnine je znašala 103.412,00 EUR. V pogodbi je navedeno, da bo kupnino kupec plačal prodajalcu A.A. v gotovini na roke, za kar bo izdano potrdilo o plačani celotni dogovorjeni kupnini.

16. Davčni organ je na podlagi povedanega ugotovil, da znaša skupna vrednost tožnikovega pridobljenega premoženja – obeh omenjenih nepremičnin 358.412,00 EUR. Tožnikovim navedbam, da naj bi se posojilo v višini 330.000,00 EUR štelo kot plačilo hiše na ..., pa ni sledil. Ugotovil je, da je bila navedena posojila pogodba sklenjena isti dan kot pogodba za nakup prve nepremičnine. Ocenil je, da okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe. Tak zaključek je prvostopenjski organ sprejel na podlagi naslednjih ugotovitev: Ob nakupu nepremičnine, ki naj bi bila plačana s posojilom po sporni posojilni pogodbi, posojilo ni bilo z ničemer zavarovano in niso bile dogovorjene obresti. Zavarovano je šele 11. 9. 2012, to je po datumu, ko je tožnik od davčnega organa prejel poziv za prijavo premoženja in sklep o DIN, ki ga je tožnik prejel 14. 8. 2012. Tožnik je torej šele po prejemu poziva in sklepa DIN navedeno nepremičnino obremenil z zemljiškim dolgom in sicer 11. 9. 2012 in ne ob nastanku terjatve 17. 8. 2011. Tudi po presoji sodišča so navedene ugotovitve vzbujale utemeljen dvom v verodostojnost pravnega posla – posojilne pogodbe. Po presoji sodišča je na podlagi vseh ugotovitev v postopku utemeljen zaključek, da posojilno razmerje sploh ni nastalo, ampak je bilo dejansko plačilo predmetnih nepremičnin opravljeno z gotovino, tako kot je bilo tudi dogovorjeno v pogodbah, torej s sredstvi, katerih izvor tožnik ni uspel pojasniti. Tak zaključek je tudi po presoji sodišča pravilen in izhaja tudi iz dodatno izvedenih dokazov v postopku. Tako je bilo v postopku med drugim ugotovljeno, da izhaja iz podatkov Generalne Policijske uprave, ki je opravila razgovor s tožnikom, da je tožnik v zvezi s plačilom kupnine pojasnil, da je bila kupnina za navedene nepremičnine plačana z gotovino, ki jo je privarčeval, ter da je bil tak pogoj dan s strani prodajalca A.A. 17. Na podlagi navedenih dejstev je tudi po presoji sodišča davčni organ imel podlago, da pri ugotavljanju izvora tožnikovih sredstev ni upošteval omenjene posojilne pogodbe. Tudi po presoji sodišča vse ugotovitve v postopku potrjujejo stališče, da je omenjena posojilna pogodba bila sklenjena zgolj navidezno. Razlogi za tak zaključek so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeni in jim pritrjuje tudi sodišče. Tožnik se v tožbi sklicuje zgolj na to, da je bila posojilna pogodba sklenjena, ter da je bila sklenjena tudi prodajna pogodba, ki je bila tudi overjena pri notarju. Navedeno pa ni sporno. V postopku se je kot sporna izkazala posojilna pogodba, saj tožnik njene verodostojnosti ni uspel izkazati. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z ugotovitvami davčnega organa in pozvan, da predloži dokaze, s katerimi bi dokazal nasprotno, česar pa tožnik, na katerem je dokazno breme, ni storil. 18. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na določbo 68. člena ZDavP-2 sodišče pojasnjuje, da je bil institut ocene davčne osnove za fizične osebe v slovenskem pravnem redu uzakonjen že v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), ki je veljal v času od 1. 1. 1997 do 31. 12. 2004 (39. člen ZDavP). Obveznost prijaviti vse dohodke je za fizične osebe torej obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2 in s tem tudi obveznost davčnih zavezancev, da od vseh dohodkov, razen tistih, za katere zakon tako izrecno določa, plačajo dohodnino. Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bi v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Ker je ZDavP-2 določil le nov način izračuna davčne obveznosti, sama obdavčitev nepojasnjenega vira pa je bila možna že po prejšnji zakonodaji, tožnikovi ugovori, iz katerih je mogoče razumeti, da naj bi šlo za retroaktivno uporabo določbe 68. člena ZDavP-2, niso utemeljeni.

19. Tožnik očita neustavnost zakonske določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ker uporabljena zakonska določbe ne vsebuje t. i. „časovne točke“, od katere dalje bi bilo mogoče preverjati izvor premoženja. Po presoji sodišča za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno namreč je, ali je tožnik razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na tožniku. V skladu z načelom materialne resnice mora tožnik svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.

20. Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti. Zato tožnikovi ugovori, da so bila v obravnavani zadevi kršena osnovna načela ZUP kot tudi načela davčnega postopka in s tem storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni. Dodati je še treba, da se s tem zakonsko določenim postopkom zasleduje javni interes, ki se kaže v enakomerni obdavčitvi davčnih zavezancev in po učinkovitem pobiranju davkov, kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov.

21. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor neskladnosti 39. člena ZDavP-2 z Ustavo RS, ker naj bi dovoljeval poseg v bančno tajnost in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/98 RS z dne 19. 4. 2001. Ustava RS zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (odločba Ustavnega sodišča U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000). To pa je bilo v obravnavani zadevi spoštovano. Ustavno sodišče RS se je v odločbi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, v kateri je med drugim presojalo drugi odstavek 34. člena ZDavP, že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za namen obdavčitve. V 34. členu ZDavP je bila določena obveznost določenih naslovnikov, da posredujejo podatke davčnemu organu za odmero dohodnine za preteklo leto. Ustavno sodišče RS je sprejelo stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, in da je poseg nujen, saj cilja ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, poseg pa tudi ni prekomeren. Ustavno sodišče RS je razveljavilo določbo ZDavP, ki je ministra pooblaščala, da s podzakonskim aktom predpiše vsebino podatkov, ker zakon teh podatkov ni določil. 22. Določbi 34. člena ZDavP in 39. člena ZDavP-2 pa sta različni. Prva je določala avtomatično posredovanje oziroma zbiranje podatkov, druga pa avtomatično pridobivanje podatkov omogoča le v primerih, če sta tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom oziroma zakonom, ki ureja davčno upravo, sicer pa na pisno zahtevo ali na kraju samem. Zato neustavnosti 39. člena ZDavP-2 ni mogoče utemeljiti z razlogi, na katerih temelji presoja neustavnosti 34. člena ZDavP. Davčni organ torej po 39. členu ZDavP-2 avtomatično pridobi le podatke, ki so bili že zbrani na podlagi drugih zakonskih določb. Gre torej točno za izjemo iz 5. točke drugega odstavka 215. člena ZBan-1, po kateri dolžnost varovanja tajnosti bančnih podatkov ne velja, če tako določa zakon.

23. V obravnavani zadevi se sodišče se strinja s presojo davčnega organa o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v predmetnem postopku, ki je v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in izčrpnimi argumenti. Sodišče se prav tako strinja tudi z razlogi, ki jih je v obrazložitvi svoje odločitev navedel drugostopenjski organ.

24. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne zatrjevanih ustavnih kršitev. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni v že postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

26. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.