Jedro

Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo, tako da je postopek zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ustavilo, ker ni dokazano, da je storilec storil očitani prekršek.

2.Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Opisuje potek hišne preiskave in nadaljnjega postopka. Ker sodišče ni zaslišalo priče A. A. in nikogar od policistov, ki so sodelovali v postopku, je kršilo pravila postopka in v posledici napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo iz razloga napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna (drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). Kolikor pritožba napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato ni utemeljena.

5.Neizvedba dokazov lahko predstavlja kršitev postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je zaslišalo storilca in mu na način omogočilo pravico do izjave in do obrambe v okviru sodnega postopka, ni pa ponovilo dokaznega postopka z zaslišanjem A. A. in policistov, ki so sodelovali pri hišni preiskavi. Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presoje, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi. Prekrškovni organ je v odločbi povzel zgolj izjavi storilca in A. A., ni pa svoje odločitve oprl na v pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi storilec naboje izročil sam, prav tako ni ugotovil, da bi bila ob izselitvi A. A. opravljena primopredaja nepremičnine (kot navaja v pritožbi). Nič drugega ni navajal niti ob predložitvi zahteve za sodno varstvo sodišču. Sodišče glede na vsebino odločbe in glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni imelo podlage za ponovitev dokaznega postopka, zato očitana kršitev postopka ni podana. Že iz razlogov odločbe o prekršku namreč izhaja, da strelivo ni bilo najdeno na istem mestu kot orožje, da je do nedavnega v stavbi, kjer je bilo najdeno strelivo, stanoval A. A. in da je tudi A. A. imel orožni list, glede lastništva streliva pa je prekrškovni organ imel na razpolago le izjavi storilca in A. A., ki sta oba zanikala, da bi bilo strelivo njuno. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da prekršek ni bil dokazan, saj obstaja dvom glede tega, čigavo je bilo strelivo in ali je storilec zanj sploh vedel.

6.Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (363. člen Zakona o prekrških).