Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišče prve stopnje, da so omenjene trditve presplošne. Presplošne so zato, ker ne omogočajo konkretne opredelitve očitka ali konkretnih opredelitev očitkov kršitve pogodbe (iz priloženih listin bi sledilo, da bi lahko šlo za večkratno kršenje pogodbe). Iz povzetih trditev tako ni moč razbrati, na kateri historični dogodek ali na katere historične dogodke se tožbeni zahtevek nanaša. Konkretni življenjski primer ali primeri namreč niso niti časovno niti krajevno opredeljeni, prav tako pa ni konkretizirana škoda, ki naj bi iz posamezne kršitve pogodbe izhajala. Sama pritožnica še v pritožbi poudarja, da je škodo konkretizirala v računih. Denarni (generični) odškodninski tožbeni zahtevek zato ni individualiziran. Ker splošni očitki kršitev niso umeščeni v dejstveni kompleks, ki opredeljuje obravnavani historični dogodek ali obravnavane historične dogodke, tožbeni zahtevek po prepričanju pritožbenega sodišča ni določen (prim. 1. odst. 180. čl. ZPP).

Izrek

1.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka).

2.Pritožbi tožeče stranke se ugodi, razveljavi se zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. točka izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "1.Sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 1.269.662,64 SIT in za zakonske zamudne obresti: -od zneska 61.391,45 SIT od dne 9.3.2003 do plačila, -od zneska 1.208.271,19 SIT od dne 8.6.2003 do plačila, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 41.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.12.2003 do plačila.

2.V preostalem delu, t.j. v 1. točki izreka za glavnico v višini

614.079,36 SIT in za zakonske zamudne obresti: -od zneska 61.391,45 SIT od dne 8.3.2003 do dne 9.3.2003, -od zneska 1.208.271,19 SIT od dne 7.6.2003 do dne 8.6.2003, -od zneska 66.045,36 SIT od dne 7.5.2003 do plačila, -od zneska 85.230,00 SIT od dne 14.5.2003 do plačila, -od zneska 27.053,06 SIT od dne 18.6.2003 do plačila, -od zneska 147.675,11 SIT od dne 29.6.2003 do plačila, -od zneska 153.081,02 SIT od dne 4.7.2003 do plačila, -od zneska 2.194,08 SIT od dne 7.8.2003 do plačila, -od zneska 121.717,46 SIT od dne 14.11.2003 do plačila, -od zneska 11.083,27 SIT od dne 30.10.2003 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 4.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.12.2003 do plačila, se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3.Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 69.944,00 SIT." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi tožeča stranka in tožena stranka. Prva v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, druga pa poleg teh dveh razlogov še pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga naj izpodbijani del sodbe spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ne tožeča, ne tožena stranka na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

1.K pritožbi tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema trditve, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka navedla, da se količina blaga, ki jo je tožena stranka prevzela od tožeče stranke, ni ujemala s količino blaga, ki jo je tožena stranka dostavila strankam tožeče stranke.

Prav tako drži, da je tožeča stranka toženi stranki očitala, da slednja ni dostavljala blaga strankam tožeče stranke po navodilih in zahtevah tožeče stranke ter da je ravnala v nasprotju s pogodbo.

Enako velja za pritožbene trditve, da si je tožena stranka potrditvah tožeče stranke določene količine blaga samovoljno zadržala za sebe in da ga je naprej prodajala kot svoje blago. Vendar pa ne sprejema trditev vlagateljice pritožbe, da je s temi očitki navedla vsa pravno pomembna dejstva. Že sama tožeča stranka glede višine škode v pritožbi trdi, da je le-to konkretizirala v predloženih računih.

Trditve, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi, so tudi po razumevanju pritožbenega sodišča (pre)splošne za opis očitka kršitve pogodbe. Iz povzetih trditev namreč ni moč izluščiti konkretnega življenskega primera, ki naj bi utemeljeval poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Konkretni življenski primer namreč ni niti časovno, niti krajevno opredeljen, prav tako pa ni konkretizirana škoda, ki naj bi iz posamezne kršitve pogodbe izhajala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožbeni zahtevek ni določen le glede opredelitve škodnih dogodkov temveč je enaka pomanjkljivost podana tudi glede višine vtoževane škode. Sama pritožnica namreč še v pritožbi poudarja, da je škodo konkretizirala v računih. In ker se s tožbo lahko zahteva le pravno varstvo konkretne vsebine, je jasno, da je njen bistven element določen (ali vsaj določljiv) zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Tak pa je le tedaj, ko je konkreten in vsestransko določen, ali (vsaj določljiv), torej določen tudi v pogledu dejstvenega kompleksa, na katerega podlagi zahteva tožeča stranka s tožbenim predlogom izraženo pravno posledico, in ki je odločilen za identifikacijo vsebine tožbenega zahtevka (tožbeni temelj) (Jan Zobec, Pravdni postopek: nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18/2002).

Iz doslej razloženega sledi, da je po prepričanju pritožbenega sodišča tožba v obravnavanem gospodarskem sporu nesposobna za obravnavanje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje izpeljati postopek po 108. členu ZPP. Ker tega ni storilo, nedoločen tožbeni zahtevek pa je meritorno obravnavalo (in tožbeni zahtevek zavrnilo), gre smiselno enak očitek izpodbijani sodbi. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu moralo razveljaviti, in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na kateri sklop dejstev, ki opredeljujejo konkreten življenski dogodek se izpodbijana sodba nanaša. To pa pomeni, da pri izpodbijani sodbi ni moč opredeliti objektivnih meja pravnomočnosti.

V novem postopku bo moralo sodišče opisano pomanjkljivost odpraviti.

To bo storilo tako, da bo tožbo vrnilo tožeči stranki v popravo po

108. členu ZPP. V sklepu naj sodišče prve stopnje tožečo stranko pozove, da naj konkretizira splošno postavljene očitke toženi stranki tako, da bo iz njih razvidna konkretna kršitev pogodbe opredeljena tako krajevno kot časovno. Poleg tega naj tožečo stranko pozove še k konkretizaciji škode, ki naj bi izvirala iz posamičnega škodnega dogodka k pritožbi tožene stranke.

2. K pritožbi tožene stranke Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje res ni upoštevalo 3. točke aneksa k pogodbi o medsebojnem sodelovanju (v prilogi A 13, v nadaljevanju aneks).

Vendar omenjene točke aneska ne gre razumeti kot prenovitve pogodbe o medsebojnem sodelovanju (prim. 323. člen OZ in naslednji). Ta del Aneksa pritožbeno sodišče zato razume kot dogovor o nadomestni izpolnitvi, to je kot dogovor iz solucijske faze njunega pogodbenega razmerja. Pogodba o nadomestni izpolnitvi pa je realni kontrakt (283. člen OZ). To pomeni, da bi denarna obveznost tožene stranke - prenehala šele, če bi tožena stranka opravila storitve. Da bi jih, tožena stranka ni zatrjevala. Sam dogovor v 3. točki Aneksa pa glede na obrazloženo, tudi ne more vplivati na dolžnost plačila za naročeno in prejeto blago.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlog tako ni podan. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče o dajatvenemu delu sodbe odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče dodaja še, da na nekonkretizirano trditev o postopkovnih kršitvah ne more konkretno odgovoriti.