Jedro

Mladoletniku brez spremstva se kljub izpolnjevanju pogojev za pridobitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil pravica do azila ne prizna, ker je zanj koristneje, da se v skladu 3. in 22. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah uveljavi njegova pravica do ponovne združitve z njegovo družino, ker zato ni ovir.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Ljubljani, št. U 1280/2001-11 z dne 16.8.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 19.7.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo za azil in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 45 dni po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka: tožnik je rojen 27.12.1984, doma je v mestu F., Sierra Leone, kjer je situacija še vedno zelo nevarna in se nadaljujejo zlorabe človekovih pravic.

Tožnikovega očeta in starejšega brata so ubili uporniki v Sierra Leone. Ponovna vrnitev tožnika v Sierra Leone ni možna zaradi situacije v tej državi in zaradi tožnikove mladoletnosti. Tožnikova mati živi v B., kjer je zaposlena kot medicinska sestra. Sodišče prve stopnje nato pritrjuje toženi stranki, da je v tem primeru, ko gre za mladoletnika brez spremstva, pravilno uporabila Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP 15/90). Z upoštevanjem prvega odstavka 3. člena in drugega odstavka 22. člena te konvencije je tožena stranka v korist tožnika upoštevala načelo združevanja družine. Ugotovila je, da je ta združitev potrebna za tožnikov osebni kot tudi duševni razvoj. Njegovo družino predstavlja mama, ki živi skupaj s tožnikovim bratom in sestro. Tožena stranka je preverila razmere v tej državi in ugotovila, da država spoštuje človekove pravice in je v veljavi tudi zakon, ki podeljuje status begunca v skladu z Ženevsko konvencijo. Sodišče prve stopnje poudarja, da je med osebnostne pravice vsakega otroka šteti tudi pravico otroka, da pozna svoje roditelje, da ga roditelj vzgaja in varuje, to pa se lahko doseže le v družini. Zato je v konvencijo sprejeta pravica otroka do ponovne združitve z njegovo družino.

Otrokove koristi in tudi varovanje njegovih pravic pa morajo biti glavno vodilo pri odločitvi tožene stranke kot tudi sodišča. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno upoštevala načela Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in tudi šesti odstavek 14. člena ZAzil. Pri nadaljnjem ravnanju pa je tožena stranka vezana tudi na določilo petega odstavka 14. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Zavrnitev pravice do azila z uporabo prvega odstavka 3. člena in drugega odstavka 22. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah je v nasprotju z Zakonom o azilu, Konvencijo o statusu beguncev in z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter posredno tudi s samo Konvencijo o otrokovih pravicah. Iz dejanskega stanja, ki je v tej zadevi nesporno, jasno izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev azila po drugem oziroma tretjem odstavku 1. člena Zakona o azilu. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah ne more biti izključitveni razlog za pridobitev azila po Zakonu o azilu. Izključitveni razlogi so taksativno našteti v 4. členu Zakona o azilu in med njimi ni navedene konvencije o otrokovih pravicah. Tožena stranka kot predstavnica države podpisnice te konvencije ni storila še ničesar, da bi pridobila kakršnekoli informacije o tožnikovi materi ali drugih svojcih, čeprav je tožnik v Republiki Sloveniji že 19.7.2000 podal vlogo za azil. Iz dokumentacije je razvidno, da tožnik nikoli ni živel skupaj s svojo materjo, da nima njenega naslova in da nikoli ni izrazil želje za skupno življenje z njo. Tožena stranka, kot predstavnica države pogodbenice, postopka iskanja staršev še ni pričela. Iz teh razlogov je malo verjetno, da bi upravnemu organu uspelo izpeljati postopek in zbrati potrebne informacije o družini pred pravnomočnostjo sodbe in tožnikovo prisilno odstranitvijo.

Posebej se postavlja vprašanje, kam se bo tožnik vrnil, če bo očitno, da se ne more vrniti v Sierra Leone, ker bi bila ta vrnitev v nasprotju s 6. členom Zakona o azilu. Očitno je, da njegova vrnitev ne more biti izvršena v tretjo državo, kjer prebiva njegova mati. Po tožnikovih navedbah mati živi v B. s tožnikovim mlajšim bratom in sestro in se ne ve, kakšen status ima v tej državi. Kot bistveno kršitev postopka pa tožnik navaja dejstvo, da njegovi pravni zastopnici ni bil pravočasno vročen odgovor na tožbo, saj je bila na letnem dopustu. Odgovor na tožbo ji je bil vročen šele 6.9.2001 skupaj s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, zato na odgovor na tožbo ni mogla odgovoriti v za to določenem 3-dnevnem roku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega spora je neutemeljen. Po prvem odstavku 36. člena ZUS mora sodišče poslati le kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Za vse nadaljnje vloge, ki jih stranke vlagajo v postopku, pa ZUS ne določa, da bi jih sodišče moralo v določenem roku poslati strankam. Če je tožnikovi pooblaščenki sodišče prve stopnje vročilo odgovor tožene stranke na tožbo šele skupaj s sodbo, ker vročitev pred tem ni bila uspešna zaradi pooblaščenkine odsotnosti, to ni vplivalo na odločitev in ne gre za bistveno kršitev postopka.

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da tožniku - mladoletniku brez spremstva, kljub izpolnjevanju pogojev za pridobitev azila po drugem in tretjem odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in 124/00 - ZAzil) pravice do azila ne prizna, ker je zanj koristneje, da se v skladu z določbama 3. in 22. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah uveljavi njegova pravica do ponovne združitve z njegovo družino, ker zato ni ovir. Tožnikova mati, ki živi v B., je zaposlena kot medicinska sestra in ima sredstva za preživljanje, v tej državi so razmere stabilne, država spoštuje človekove pravice in beguncem podeljuje zaščito.

Pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Konvencija o otrokovih pravicah ni izključitveni razlog po ZAzil, vendar se njene določbe kot določbe ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije uporabljajo neposredno, zato jih mora upoštevati tako tožena stranka kot sodišče. Ugotovitve o tožnikovi materi temeljijo na izpovedbi tožnika, ki je pojasnil, da je z njo v stikih po telefonu, zato pritožbeni ugovor, da tožnik nima materinega naslova, ne vpliva na odločitev. Prav tako na odločitev ne more vplivati, da tožnik ne želi živeti z materjo, ker že v izvorni državi ni živel z njo in je njena materialna situacija šibka, ker so predvsem otrokovi starši po svojih zmožnostih dolžni preživljati in skrbeti za svoje otroke. Zato v takem primeru država, v kateri je tožnik zaprosil za azil, ni dolžna nuditi zaščite. Konkretna izvedba iskanja staršev ni stvar tega postopka. Vse dotlej pa tožnik uživa zaščito Republike Slovenije po petem odstavku 14. člena ZAzil. V primeru spremenjenih okoliščin (če združitev ne bi bila izvedljiva) pa tožnik lahko vloži novo prošnjo za azil na podlagi 41. člena ZAzil in drugega odstavka 22. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.