Jedro

Ničen je dogovor o tem, da delavcu pripada plača v višini 15 % bruto prometa, ki ga delavec mesečno ustvari, kot plačilo z vsemi dodatki, drugimi osebnimi prejemki in stroški v zvezi z delom, pri čemer ni točno definirano, koliko od tega znaša plača, od katere se odvedejo davki in prispevki, drugi osebni prejemki in koliko povračila stroškov v zvezi z delom. Ker je tak dogovor ničen, delavec utemeljeno zahteva plačilo regresa za letni dopust, ki mu ga delodajalec na podlagi nezakonitega dogovora o plači ni izplačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku na račun regresa za letni dopust 76.000,00 tolarjev od 1.8.1994 do plačila in 89.000,00 tolarjev od 1.8.1995 do plačila, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača preostali neto znesek z zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh, obenem pa je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 86.330,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1999 do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka tožnika v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od treh zaslišanih prič navedlo le izpoved dveh prič, pa še to le delno. Vse priče so skladno potrdile navedbe toženca, da dodatek šoferjev v skladu z dogovorom predstavlja 15% od doseženega bruto prometa in da je to za delavce predstavljalo vse, kar so prejemali pri delodajalcu (torej plačo, dnevnice, terenski dodatki, regres za malico in tudi regres za letni dopust). Enak dogovor je veljal tudi za tožnika, kar izhaja iz predloženih listinskih dokazov, ki jih sodišče prav tako ni posebej obrazložilo, oz. je nekatere listine napačno interpretiralo že zgolj s tem, ko je navedlo, da so to računi. V izplačilnih listah za zadnje tri mesece v letu 1995 je imel tožnik neto plačo prikazano le v zneskih 35.400,00 tolarjev, 36.016,00 tolarjev in 36.185,00 tolarjev. Razlika med uradno prikazano neto plačo in dejanskim prejemkom je v teh obdobjih znašala povprečno mesečno kar 139.081,00 tolarjev. Visoki prejemki tožnika prav gotovo, poleg plače za voznika, vsebujejo tudi vse druge dodatke in tudi regres za letni dopust, kar so jasno izpovedale priče. Ni toliko pomembno, ali je bil regres prikazan v davčni napovedi tožnika, saj tudi plače niso bile prikazane v dejanski višini, vendar je toženec na svoj riziko, v škodo države in svojo škodo, ker ni mogel prikazati stroškov, delavcem in tako tudi tožniku izplačeval mnogo več, kot mu je sicer pripadalo po delovnopravnih predpisih. Za spor ni bistveno, ali se je tožnik odpovedal regresu. Važno je, da je zdaj regres dejansko prejel in celo v višjem znesku, kot ostali delavci v RS. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbo toženca in predlaga njeno zavrnitev, obenem pa tudi, da se tožencu naloži plačilo stroškov. Med drugim navaja, da toženec nima prav, ko v pritožbi navaja, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in se pri tem sklicuje na zaslišanje priče D.L.. Ta je namreč izpovedal, da se s tožencem sploh ni pogovarjal o regresu za letni dopust. Nerelevantne so navedbe glede višine izplačane plače, ko pa je splošno znano, kako težki so delovni pogoji voznika na vožnji v Sibirijo. Nevzdržno je, da je bil regres zajet že v plači, saj sta plača in regres za letni dopust dve različni pravici, ki ju ni mogoče istovetiti. Če bi bil regres tožniku res izplačan, bi bilo to tudi evidentirano. Minimalna urejenost in preglednost izplačil je sicer nujna zaradi pravne varnosti, saj so sicer dopustne razne zlorabe. Pritožba ni utemeljena. Za odločitev v konkretnem sporu ni posebnega pomena dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem prič - delavcev oz. bivših delavcev pri toženi stranki na delovnem mestu voznika (kot je bil tudi tožnik). Sodišče prve stopnje je sicer morda res nekoliko pomanjkljivo povzelo njihove izpovedi, vendar pa iz nadaljnje sodbe izhaja, da svoje odločitve ni oprlo na izpovedi teh prič, temveč pozitivno zakonodajo oz. določbe kolektivnih pogodb, zlasti Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93- 3/97), ki vsebuje določbe o plačah in drugih osebnih prejemkih, ki pripadajo delavcem v delovnem razmerju. Prav glede na pozitivno zakonodajo oz. določbe KP je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripada regres za letni dopust za leto 1994 in 1995 in sicer tudi v primeru, če bi izhajali iz tega, da je bil med strankama, kljub pogodbi o zaposlitvi, ki določa drugače (priloga A/2), sklenjen dogovor, da pripada tožniku plačilo za delo v znesku 15% od bruto prometa, ki ga ustvari, v ta procent pa so vključene vse dnevnice, potni stroški, hrana, terenski dodatek in regres. Takšnega dogovora, tudi če je bil, ali če bi bil sklenjen, namreč ni, oz. ga ne bi bilo mogoče upoštevati, saj nasprotuje pozitivni ureditvi, kot rečeno, pa nasprotuje tudi pisni pogodbi o zaposlitvi z dne 1.11.1993. Dogovor o tem, da delavcu pripada 15% bruto prometa, ki ga mesečno ustvari kot plačilo z vsemi dodatki, drugimi osebnimi prejemki in stroški v zvezi z delom, pri čemer ni niti točno definirano, koliko od tega znaša plača, od katere se odvedejo davki in prispevki, koliko znašajo drugi osebni prejemki in koliko znašajo povračila stroškov v zvezi z delom, predstavlja izigravanje davčnih predpisov in predpisov o prispevkih, katerih zavezanca sta delavec in delodajalec. Jasno je tudi, da so npr. v letu 1995 izkazane neto plače le v zneskih okoli 36.000,00 tolarjev, od katerih se odvedejo davki in prispevki, povsem neustrezne, očitno prenizke, nižje od osnovne plače tožnika v pogodbi o zaposlitvi in nižje od izhodiščnih plač po SKPG. V skladu s splošno in panožno KP drugi osebni prejemki, med katere spada tudi regres za letni dopust, pa tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, ne morejo biti odvisni od bruto prometa, ki ga ustvari posamezni delavec. Zato tudi v primeru, če je obstajal takšen ustni dogovor o izplačilih, na katerega se sklicuje toženec, tak dogovor ne more biti deležen sodnega varstva, saj bi nasprotoval prisilnim predpisom in morali. Zato bi v takem primeru govorili o ničnem dogovoru, v skladu z določbo 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Zato so nasprotne pritožbene navedbe ne le docela neutemeljene, temveč z očitnim priznavanjem nezakonitosti celo kličejo k ustreznemu postopanju za to pristojnih organov. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje celo brez potrebe izvajalo dokaze z zaslišanjem prič, saj tudi v primeru sprejemanja toženčevih navedb o načinu izplačila tožnika, nikakor ni mogoče zagovarjati stališča, da temu ne pripada regres za letni dopust. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker toženec s pritožbo ni uspel, trpi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP), svoje stroške odgovora na pritožbo pa trpi sam tudi tožnik, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben in ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP).