Jedro

Če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. To v skladu s sodno prakso pomeni, da je mogoče obdolžencu priznati pravico do povračila nagrade in stroškov zastopanja po zagovorniku le za tista procesna dejanja, ki so bila izvedena izključno v zvezi s prekrškom, zaradi katerega je bil postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

Zagovorniku na podlagi sklicevanja na očitno pisno pomoto pri priglasitvi stroškov ni mogoče priznati povečanja nagrade za odgovor na izvedensko mnenje, kot tudi ne drugih nagrad, ki jih je ustrezno zvišane priglasil šele v pritožbi.

Predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja pa je mogoče uvrstiti pod pojem druge obrazložene vloge, za katere se po tar. št. 37/2 OT, ki določa nagrade v postopkih zaradi prekrškov, prizna nagrada zagovorniku v višini po 1. točki tar. št. 18, povečano za 50%, če je poleg glavne kazni zagrožen še izrek stranske kazni. Pri tem ni mogoče zgolj na podlagi krajše vsebine šteti, da nagrada za to storitev ni zajeta v tar. št. 37, po kateri se odmerjajo nagrade v postopku o prekršku, zlasti pa ne s pojasnilom, da bi tak predlog zagovornik lahko podal na naroku za zaslišanje obdolženca. Sodišče prve stopnje bi tako moralo priznati nagrado za predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja v celotni priglašeni višini 300 točk. Zagovornik pa utemeljeno graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi priglašenih izdatkov po 11. členu OT. Tudi te je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentacijo, da se jih ne da izločiti iz skupnih stroškov. Vendar takemu stališču ni mogoče slediti, saj te stroške zagovornik ni priglasil v določenem znesku za vsak nastali strošek poštnine, fotokopij, telefona ipd., temveč v pavšalni v višini 2% od skupno priglašene nagrade. To pomeni, da bi jih lahko sodišče prve stopnje odmerilo od tiste nagrade, v zvezi s katero je odločilo, da jo je mogoče izločiti iz skupnih stroškov postopka in da je obdolženec upravičen do njenega povračila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu V. Ž., priznajo še nadaljnji stroški in nagrada njegovega zagovornika vključno z 22 % DDV v višini 146,72 EUR, v presežku pa zahtevek za plačilo nagrade in stroškov zavrne.

II. Sicer se pritožba v preostalem delu zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani sklep potrdi.

III. Obdolžencu se priznajo stroški tega pritožbenega postopka - nagrada in stroški njegovega zagovornika v višini 428,38 EUR, ki jih izplača finančno-računovodska služba iz sredstev proračuna na fiduciarni račun zagovornika v roku 30 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod I. točko izreka obdolžencu priznalo stroške in nagrado njegovega zagovornika v višini 160,65 EUR, kar skupaj povečano za 22 % DDV v višini 32,13 EUR, znaša 192,78 EUR. Pod II. točko izreka je navedlo, da je odvetniška družba zavezanka za DDV, pod III. točko izreka določilo, da bo skupni znesek iz I. točke izreka nakazan iz sredstev sodišča na fiduciarni račun zagovornika v 30. dneh po pravnomočnosti tega sklepa, pod IV. točko izreka pa je odločilo, da se višji zahtevek zavrne

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1).

3. V skladu s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 678/2018 z dne 26. 3. 2018 o prenosu pristojnosti v določenem številu prekrškovnih zadev na podlagi 105. a člena Zakona o sodiščih (ZS) je v predmetni zadevi o pritožbi odločalo Višje sodišče v Celju.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo z dne 12. 1. 2018 obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP pa postopek o prekršku ustavilo. Čeprav sodišče prve stopnje v izreku sodbe o prekršku ni izrecno navedlo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, je obdolženčev zagovornik pravočasno priglasil stroške postopka in sicer: za dopisa z dne 30. 6. 2017 in 19. 10. 2017 vsakič po 20 točk, za zastopanje obdolženca na narokih 5. 7. 2017 in 22. 11. 2017 vsakič po 300 točk, za slednjega pa tudi urnino v višini 50 točk, za predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja 300 točk, za pripombe na izvedensko mnenje 300 točk in za pregled sodbe in poročilo stranki 50 točk, 2% povečanje nagrade za administrativne stroške in DDV.

6. Sodišče prve stopnje je obdolžencu kot potrebne stroške priznalo stroške nagrade zagovorniku za pripombe na izvedensko mnenje v priglašeni višini 300 točk po 3. alineji tar. št. 37/2 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015 - v nadaljevanju OT) ter za predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja v višini 50 točk po tar. št. 39/3 OT, od sicer priglašenih 300 točk po 3. alineji tar. št. 37/2 OT. V zvezi s slednjo je štelo, da gre za enostavno vlogo, ki bi jo odvetnik lahko podal tudi na naroku za zaslišanje.

7. Vse ostale priglašene nagrade in stroške je zavrnilo. Priznanje nagrade za dopisa 30. 6. 2017 in 19. 10. 2017 je zavrnilo zato, ker sta po vsebini predloga za preložitev naroka in tega zaključka, ki ga pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega, zagovornik pritožbeno ne problematizira. Priznanje nagrade za zastopanje obdolženca na narokih 5. 7. 2017 in 22. 11. 2017, urnino za narok dne 22. 11. 2017 in povečanje za administrativne stroške pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker se je v postopku na vsakem od navedenih narokov hkrati obravnavalo oba obdolžencu očitana prekrška in ni mogoče ločiti tiste nagrade in stroškov, ki so nastali zaradi prekrška, za katerega je bil spoznan za odgovornega in tiste nagrade in stroškov, za katere je bil postopek ustavljen. S tako presojo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče glede na okoliščine konkretne zadeve v celoti soglaša, saj drugi odstavek 144. člena ZP-1, na katerega se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi, namreč določa, da v primeru, če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. To v skladu s sodno prakso pomeni, da je mogoče obdolžencu priznati pravico do povračila nagrade in stroškov zastopanja po zagovorniku le za tista procesna dejanja, ki so bila izvedena izključno v zvezi s prekrškom, zaradi katerega je bil postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen (glej sklep Višjega sodišča v Celju PRp 328/2012 z dne 27. 11. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20/2003 z dne 1. 9. 2005). Sodišče prve stopnje je res v izreku sodbe o prekršku odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil spoznan za odgovornega tj. 40,00 EUR sodne takse in 22,00 EUR stroškov prihoda priče na sodišča. Vendar pa s tem, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da stroškov zastopanja po zagovorniku na narokih ni mogoče izločiti, v nasprotju s pritožbenimi navedbami prvostopenjsko sodišče ni poseglo v svojo odločitev o tem, katere stroške v zvezi s prekrškom, za katerega je bil spoznan za odgovornega, je dolžan plačati obdolženec. Sodišče namreč obdolžencu z izpodbijanim sklepom ni naložilo v plačilo dodatnih stroškov postopka, o katerih vsaj po temelju ne bi odločilo v sodbi o prekršku, temveč je odločalo o tem, do povračila katerih stroškov zastopanja po zagovorniku je obdolženec upravičen, pri čemer je te stroške pravilno odmerjalo glede na nujnost, potrebnost in možnost izločitve iz skupnih stroškov zastopanja za oba prekrška. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o temelju (kateri stroški bremenijo obdolženca).

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so se vsi dokazi izvajali izključno zaradi prekrška, za katerega je bil postopek ustavljen. Že sam zagovornik navaja, da se je zaslišanje priče - voznika avtobusa, izvajalo v zvezi s prekrškom, za katerega je bil spoznan za odgovornega, pregled spisovnega gradiva pa pokaže, da je bil na naroku 22. 11. 2017 zaslišan tudi policist, ki je obravnaval dogodek, in sicer v zvezi z obema prekrškoma (list. št. 72-73). Vsi dokazi so bili izvajani na naroku 22. 11. 2017, ko so bile zaslišane priče v zvezi z obema prekrškoma. Ker pa je mogoče priznati nagrado zagovorniku za zastopanje na naroku in urnino za narok, ta pa se je izvajal v zvezi z obema prekrškoma, nikakor ni mogoče ločiti stroškov te nagrade na del, ki odpade na del v zvezi s prekrškom, katerega je bil spoznan za odgovornega in del, ki odpade na drug prekršek, za katerega je bil postopek ustavljen. Enako velja tudi za zastopanje na naroku 5. 7. 2017, ko je bil zaslišan le obdolženec in je zagovor podal glede obeh takrat očitanih mu prekrškov.

9. Nadalje zagovornik neutemeljeno navaja, da bi v zvezi s priglašeno nagrado za pripombe na izvedensko mnenje, ki jo je prvostopenjsko sodišče priznalo v celotni priglašeni višini 300 točk, moralo nagrado priznati v višini 600 točk. Čeprav drži, da bi glede na zagroženo globo za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (od 1.200,00 do 5.000,00 EUR), za zagovor obdolženega in sestavo drugih obrazloženih vlog zagovorniku pripadala nagrada v višini 400 točk, kar povečano za 50 % po 3. alineji tar. št. 37/2 OT znaša 600 točk, je potrebno upoštevati, da je zagovornik kljub temu priglasil le 300 točk. Sodišče je namreč pri presoji zahtevka za povračilo stroškov in nagrade za zastopanje vezano na navedbe v zahtevku (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 305/2016 z dne 4. 11. 2016). Zagovorniku na podlagi sklicevanja na očitno pisno pomoto pri priglasitvi stroškov ni mogoče priznati povečanja nagrade za odgovor na izvedensko mnenje, kot tudi ne drugih nagrad, ki jih je ustrezno zvišane priglasil šele v pritožbi.

10. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje za predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja moralo priznati nagrado v celotni priglašeni višini 300 točk, in ne le 50 kolikor je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je to vlogo presojalo po vsebini in obsežnosti in jo štelo kot obrazložen dopis ter nagrado odmerilo po tar. št. 39/3 OT. Kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, se tar. št. 39 OT uporablja le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja pa je mogoče uvrstiti pod pojem druge obrazložene vloge, za katere se po tar. št. 37/2 OT, ki določa nagrade v postopkih zaradi prekrškov, prizna nagrada zagovorniku v višini po 1. točki tar. št. 18, povečano za 50%, če je poleg glavne kazni zagrožen še izrek stranske kazni. Pri tem ni mogoče zgolj na podlagi krajše vsebine šteti, da nagrada za to storitev ni zajeta v tar. št. 37, po kateri se odmerjajo nagrade v postopku o prekršku, zlasti pa ne s pojasnilom, da bi tak predlog zagovornik lahko podal na naroku za zaslišanje obdolženca. Sodišče prve stopnje bi tako moralo priznati nagrado za predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja v celotni priglašeni višini 300 točk in ker je priznalo le 50 točk, je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo in priznalo še nadaljnjih 250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 114,75 EUR.

11. Zagovornik pa utemeljeno graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi priglašenih izdatkov po 11. členu OT. Tudi te je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentacijo, da se jih ne da izločiti iz skupnih stroškov. Vendar takemu stališču ni mogoče slediti, saj te stroške zagovornik ni priglasil v določenem znesku za vsak nastali strošek poštnine, fotokopij, telefona ipd., temveč v pavšalni v višini 2% od skupno priglašene nagrade. To pomeni, da bi jih lahko sodišče prve stopnje odmerilo od tiste nagrade, v zvezi s katero je odločilo, da jo je mogoče izločiti iz skupnih stroškov postopka in da je obdolženec upravičen do njenega povračila. Ker prvostopenjsko sodišče ni priznalo upravičenosti do povračila izdatkov po 11. členu OT niti glede nagrade v višini 350 točk, ki jo je sicer priznalo z izpodbijanim sklepom, je pritožbeno sodišče priznalo te stroške v višini 2% od nagrade, ki je bila priznana po sklepu prvostopenjskega sodišča (350 točk) in nagrade, ki je bila dodatno odmerjena s tem sklepom (250 točk), kar znaša skupaj 12 točk oziroma 5,51 EUR.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in obdolžencu priznalo še nadaljnje stroške in nagrado njegovega zagovornika v skupni višini 262 točk oz. 120,26 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 146,72 EUR, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker je zagovornik s pritožbo uspel in so obdolžencu v zvezi s tem nastali stroški pritožbenega postopka, ki se jih v skladu s sodbo o prekršku krije iz sredstev proračuna, je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške priznalo tudi priglašeno nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 37/4 OT v priglašeni višini 750 točk ter povečanje nagrade za materialne stroške v višini 2% od odmerjene nagrade v višini 15 točk, skupaj torej 765 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 351,13 EUR, povečano za 22% DDV pa 428,38 EUR in plačilo teh stroškov naložilo v breme proračuna. Plačilo tega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev proračuna na fiduciarni račun odvetnika, v 30. dneh od vročitve tega sklepa.