Jedro

Toženec, ki je lastnik stanovanja, ki ga je oddal v najem, je glavni dolžnik za plačilo stroškov stanovanjskega sklada in subsidiarni dolžnik za plačilo obratovalnih stroškov ter glavni dolžnik za plačilo stroškov vzdrževanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 511,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2019 do plačila.

II. V preostanku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 125,72 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti pritožbene stroške v višini 141,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznalo 8,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (I. točka izreka), v preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka sodbo v zavrnilnem delu izpodbija iz zakonsko dopustnega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje trditve kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, da gre skladno z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v povezavi s 395. členom Obligacijskega zakonika (OZ) za solidarno obveznost. Zmotna je obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 280/2016. Najemnik in lastnik se lahko dogovorita kdo od njiju je zavezanec za plačilo stroškov, vendar to velja le v njunem relativnem razmerju. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi, da ni podana subsidiarna odgovornost toženca po petem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), saj je tožeča stranka glavno dolžnico pozvala k izpolnitvi vtoževane obveznosti z vložitvijo predloga za izvršbo. Iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32060/2019 z dne 5. 9. 2019 je razvidno, da je postal sklep o izvršbi zoper glavno dolžnico pravnomočen. Tožeča stranka sklep prilaga pritožbi ter navaja, da ga predhodno v postopku ni mogla predložiti, saj še ni bil izdan. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter njenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvi pritožbeni razlog, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 68. člena SPZ v povezavi s 395. členom OZ, in da gre v konkretnem primeru za toženčevo solidarno odgovornost, ni utemeljen. Navedeno je tožniku obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 5. do 7. točki obrazložitve. Ko gre za terjatev iz naslova obratovalnih stroškov v večstanovanjski stavbi, je treba uporabiti 24. člen SZ-1 kot lex specialis proti določilom SPZ in OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za te stroške podano subsidiarno in ne solidarno poroštvo, kar je tudi jasno izraženo stališče sodne prakse.2 Zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

6. Drugi pritožbeni očitek, ki se nanaša na plačilo stroškov stanovanjskega rezervnega sklada, je utemeljen. Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo odločbo VSRS II Ips 280/2016. Pritožba ima prav, da lahko s pogodbo dogovorjeno plačilo stroškov velja le v relativnem razmerju lastnika in najemnika, ne pa tudi navzven. Skladno s 149. členom SPZ in 41. členom SZ-1 je tako toženec glavni dolžnik za plačilo stroškov rezervnega sklada. A če gre sprejeti tolmačenje sodišča prve stopnje, je toženec v vsakem primeru za te stroške tudi subsidiarni dolžnik.

7. Utemeljen je tudi tretji pritožbeni očitek in sicer, da je sodišče zmotno ugotovilo, da ni podana toženčeva subsidiarna odgovornost po petem odstavku 24. člena SZ-1. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na takšno določbo pritožbeno sodišče razveljavi sodbo oz. sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita, da ni upoštevalo njegove trditvene podlage glede poziva glavni dolžnici k izpolnitvi obveznosti, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave, torej absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v tožbi ni podala trditev, ki bi kazale na to, da so izpolnjeni pogoji iz 1019. člena OZ, to je, da je glavno dolžnico (najemnico) pozvala k izpolnitvi vtoževanih obveznosti,3 pri tem pa v celoti spregledalo, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi4 navedla, da je vložila predlog za izvršbo in v njem kot dolžnika opredelila najemnico in toženca kot lastnika poslovnega prostora. Nadalje je navedla, da najemnica, to je glavna dolžnica, zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala, s tem je pripoznala obstoječi dolg. Po oceni pritožbenega sodišča je trditvena podlaga v zvezi z dodatnim pozivom glavnemu dolžniku po 1019. členu OZ ustrezna. Trditve tožeče stranke, da je sprožila izvršilni postopek tudi proti najemnici in da ta ni podala ugovora, pa s strani toženca niso bile prerekane. Poleg tega je v pritožbenem postopku predložila potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti (priloga A 53), ki ga je izvršilno sodišče izdalo 5. 9. 2019, to je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje v tej zadevi, zato je potrdilo predloženo pravočasno. Iz njega izhaja, da je sklep o izvršbi zoper glavno dolžnico postal pravnomočen 26. 4. 2019 in na isti dan izvršljiv. V postopku ni bilo prerekano, da bi glavna dolžnica do danes terjatev delno ali v celoti poravnala.

9. Drži, kar je navedeno v pritožbi, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo hkrati zoper glavno dolžnico in zoper toženca kot subsidiarnega dolžnika, tako da ob vložitvi predloga za izvršbo pogoji subsidiarnega poroštva še niso bili izpolnjeni, saj še ni pretekel dodatni rok, ki je bil glavni dolžnici dan za izpolnitev terjatve. A sodišče sodi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob zaključku glavne obravnave,5 kar pomeni, da je sodišče prve stopnje moralo pogoje subsidiarnega poroštva presojati v tem času. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob zaključku glavne obravnave tožeča stranka že razpolagala s pravnomočnim sklepom o izvršbi zoper glavno dolžnico, od pravnomočnosti sklepa o izvršbi do zaključka glavne obravnave pa je potekel razumen rok, ki ga je imela za izpolnitev obveznosti. Ob zaključku sojenja sta bila podana pogoja za subsidiarno poroštvo, to je, da je bila glavna dolžnica pozvana, da terjatev v dodatnem roku poravna, in da je v tem roku ni poravnala.6

10. Skladno s 358. členom ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, kadar samo odpravi kršitev določb pravdnega postopka ali kadar samo presodi listine, ki so jih stranke predložile. Pritožbeno sodišče zato zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je postopkovno kršitev odpravilo samo s tem, da je upoštevalo trditveno podlago tožeče stranke glede poziva na plačilo, ter je dopolnilo dejansko stanje s tem, da je ponovno presodilo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki.7

11. Ob zgoraj navedenem je toženec glavni dolžnik za plačilo stroškov stanovanjskega sklada in subsidiarni dolžnik za plačilo obratovalnih stroškov, ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, je tudi glavni dolžnik tudi za plačilo stroškov vzdrževanja. Ob utemeljenem toženčevem ugovoru zastaranja, da gre v obravnavanem primeru za terjatve po 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ, ki zastarajo v enem letu, zastaranje pa začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (nasprotne pritožbene trditve glede zastaranja niso utemeljene), je toženec dolžan tožeči stranki plačati obratovalne stroške, stroške rezervnega sklada in stroške vzdrževanja od meseca januarja 2018 dalje po računih št. 103 (2018), 244, 386, 528, 670, 816, 966, 1110, 1258, 1409, 1560, 1708, 103 (2019), 252 in 397 (priloge od A 26 do A 40). Skupaj priznana terjatev po računih znaša 511,21 EUR (v tem znesku je že vštet priznan znesek sodišča prve stopnje 8,73 EUR iz naslova stroškov po računu št. 1110 za pregled strehe in čiščenje zidne obrobe). Sodišče prve stopnje je glede zamudnih obresti pravilno ugotovilo, da je bil toženec s terjatvijo seznanjen šele v sodnem postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo, a je zmotno odločilo glede teka zamudnih obresti. Šteti gre, da je bil poziv tožencu podan s pričetkom izvršilnega postopka, to je 12. 4. 2019, zato mu zakonske zamudne obresti gredo od tega dne, to je od vložitve tožbe.

12. Toženčevi ugovori glede višine vtoževane terjatve so pavšalni in neutemeljeni. Dejstvo, da je tožeča stranka od glavne dolžnice najprej zahtevala 1.521,35 EUR, v izvršilnem postopku pa 1.215,21 EUR, za odločitev sodišča ni bistveno, saj se vselej lahko prostovoljno odloča, kaj bo zahtevala v sodnem postopku. Primerjava med letnimi poročili tožeče stranke o upravljanju za leto 2018 za dve različni večstanovanjski stavbi je pavšalna in neutemeljena, saj toženec ni ustrezno opisal ali sta navedeni stavbi primerljivi. Iz predloženih dokazil (prilogi B 1 in B 2) izhaja, da gre pri večstanovanjski hiši, v kateri ima najet poslovni prostor glavna dolžnica, za 20 enot, a gre za stanovanja in poslovne prostore, za razliko od druge večstanovanjske hiše, kjer gre za 28 enot, a le za stanovanja. Že iz tega razloga ju ni mogoče primerjati. Glede stroška 2,32 EUR iz dokazila (priloga B 3) ni razvidno na katero večstanovanjsko stavbo se nanaša, zato ta ugovor ne more biti upošteven. Navedba glede beljenja hodnika je v celoti pavšalna in te postavke iz vtoževanih računov niti ni razbrati. Iz letnega poročila za leto 2018 za dimnikarske storitve res izhaja skupni strošek 250,62 EUR, a ni jasen izračun toženca, da so bile fakture izdane uporabnikom v višini 1.110,00 EUR, iz predloženih računov v postopku navedeni znesek ne izhaja. Utemeljen bi lahko bil le ugovor glede elaborata začasne prometne ureditve, za katerega je bil glavni dolžnici zaračunan znesek 52,88 EUR z računom za maj 2016 (priloga A 6), ki pa tožeči stranki zaradi zastaranja ni bil priznan.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 458. člena v povezavi s 358. člena ZPP spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Glede na spremembo sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji in o pritožbenih stroških. Stroški tožeče stranke v postopku na prvi stopnji znašajo 299,33 EUR in predstavljajo sodno takso v višini 150 EUR, nagrado za prvo pripravljalno vlogo v višini 200 točk, 4 točke znašajo 2 % materialni stroški, kar skupaj znaša 122,4 EUR, 22 % DDV od tega pa 26,93 EUR. Tožeča stranka je vtoževala znesek 1.215,21 EUR, uspela pa z zneskom 511,21 EUR, torej 42 % (42,06), kar znaša 125,72 EUR in ji mora te stroške mora povrniti toženec. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 336,66 EUR in predstavljajo takso za pritožbo v višini 150 EUR, nagrado za sestavo pritožbe 250 točk in 5 točk od tega za materialne stroške, skupaj 255 točk, kar znaša 153 EUR, 22 % DDV na to pa 33,66 EUR. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del v višini 1.206,48 EUR (že priznani znesek 8,73 EUR ni bil izpodbijan), uspel pa z zneskom 502,48 EUR, torej je s pritožbo uspel 42 % (41,64), kar znaša 141,4 EUR, ki mu jih mora povrniti toženec.

1 VSRS II Ips 393/2001, II Ips 540/2007, II Ips 23/2014 in VSL I Cpg 29/2013, I Ip 535/2015, II Ip 51/2015, II Cpg 1152/16, I Cpg 1234/2015, I Cpg 295/2012 ter druge. 2 13. točka obrazložitve. 3 Drugi odstavek pod točko VII. 4 Primerjaj VSRS II Ips 240/2014 in VSL I Cp 1347/2017, II Cpg 349/2011, I Cp 1414/2010, II Cp 1839/2000 in I Cp 750/99. 5 VSL I Cpg 295/2012. 6 Pritožbeno sodišče dodaja, da pritožbena obravnava ni bila potrebna, saj obravnave, ker je nobena od strank ni zahtevala, ni opravilo niti sodišče na prvi stopnji. Z dopolnitvijo dejanskega stanja s strani pritožbenega sodišča zato ni moglo priti do kršitve načela neposrednosti, saj je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi dokaznega gradiva, ki ga je imelo na razpolago tudi sodišče prve stopnje in o katerem sta se pravdni stranki imeli možnost izreči.