Jedro

V skladu z določbo 238. člena ZEKom-1 morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo ali postavljajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje ali postavitve, vzdrževanje in obratovanje elektronskega komunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Ker so v obravnavnem primeru ti pogoji izpolnjeni, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da javni zavod ne izkazuje aktivne legitimacije za služnostnega upravičenca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ptuj, št. 352-16/2012-29 (0405041) z dne 22. 11. 2013 (1. točka izreka); odločila, da se na parcelah št. 682/1 in 682/2, k.o. …, v lasti zavezancev A.A. in pokojne B.B. uvede postopek vzpostavitve služnosti v javno korist zaradi postavljenega RTV pretvornika z antenskim stolpom, ker je izkazana javna korist služnostnega upravičenca RTV Slovenija (2. točka izreka); da se v zemljiško knjigo vpiše začetek postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo (3. točka izreka); da se odločanje o ustanovitvi služnosti vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek (4. točka izreka); da se zahteva služnostnega upravičenca za plačilo strokov zastopanja zavrne (5. točka izreka). Navedena odločba je bila izdana v pritožbenem postopku. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je organ prve stopnje napačno uporabil določbe Zakona o urejanju prostora (ZureP-1), saj se postopek razlastitve kakor tudi postopek omejitve lastninske pravice izvede v dveh fazah. Prva faza se nanaša na začetek razlastitvenega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj javne koristi, druga faza pa na samo razlastitev. Zaradi navedenega je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo ter sama ugotavljala pogoje za začetek postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo. Pri tem je ugotovila, da na parc. št. 682/2 k.o. … že od leta 1993 stoji RTV pretvornik z antenskim stolpom v lasti RTV Slovenija, po parc. št. 682/1 pa je možen dostop do pretvornika. K postavitvi pretvornika je bilo dano soglasje lastnikov nepremičnine dne 15. 2. 1992, vendar je v njem navedena parc. št. 684/3 k.o. …. Za postavitev stolpa je tudi bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Po določbi prvega odstavka 238. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo ali postavljajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje ali postavitve, vzdrževanja in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Po določbi 9. člena ZEKom-1 se javno komunikacijsko omrežje šteje za gospodarsko javno infrastrukturo, 16. člena istega zakona pa določa, da je gradnja, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v javno korist. V obravnavnem primeru pa so navedeni pogoji izpolnjeni, saj se je lastnik zemljišča strinjal s postavitvijo spornega objekta. S tem pa je vzpostavitev služnosti v javno korist izkazana. Izkazana je tudi sorazmernost javne koristi namena omejitve lastninske pravice s posegom v zasebno lastnino. O sami omejitvi lastninske pravice pa bo v nadaljevanju odločil prvostopni organ, ki bo v nadaljevanju postopka tudi natančno določil obseg in čas trajanja služnosti. Prav tako bo odločil o dopustnosti skupne uporabe komunikacijskih objektov služnostnega upravičenca v skladu z določbami 22. člena ZEKom-1. O zahtevku za povračilo stroškov služnostnega upravičenca pa je tožena stranka odločila v skladu z določbami ZUP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da določbo tožene stranke izpodbija v točkah 2., 3. in 5. izreka, ker meni, da je v tem delu nezakonita. Pri tem uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanje ter napačno uporabo materialnega prava. Sklicuje se tudi na kršitev temeljnih načel in ustavno zajamčenih človekovih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka ves čas postopka RTV Slovenija oporeka status osebe, v korist katere bi se smela ustanoviti služnost. Ni sporno, da RTV Slovenija opravlja javno službo, ob tem pa v omejenem obsegu tudi tržne dejavnosti, ki pa ne pomenijo javne službe. Prav opravljanje tržnih dejavnosti pa je cilj tudi v konkretnem primeru, saj RTV Slovenija že več let neupravičeno in samovoljno, brez soglasja tožeče stranke, dovoljuje gospodarski družbi C. d.d. oziroma D. d.d., da ima na tej isti lokaciji nameščene še svoje telekomunikacijske sisteme, za katere zaračunava tržno najemnino oziroma uporabnino. Z ustanovitvijo prisilne služnosti se tako skuša legalizirati neupravičena in protizakonita prekoračena uporaba tuje stvari za lastne koristi in ne za javne koristi. Oddajanje in omogočanje namestitve operacijskih sistemov drugim gospodarskim družbam tako ne pomeni izvajanje javne koristi. Gre za zasebno korist RTV Slovenija in za njen račun, ne pa za javno korist. Tožeča stranka zato nasprotuje vzpostavitvi služnosti, ker ni izkazana aktivna legitimacija upravičenca, prav tako ni natančno navedena lokacija spornega stolpa v naravi. Tožeča stranka je do sedaj dvakrat uspela v pritožbenem postopku, vendar ji niso bili priznani nobeni stroški. Ker je njihov uspeh v celoti izkazan, meni, da ji gredo tudi vsi stroški pritožbenega postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

RTV Slovenija, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je z antenskega stolpa v skladu s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, št. P 190/2011 odstranila sporno bazno postajo družbe D. d.d.. Sklicuje se na določbe ZEKom-1, ki v 10. in 20. členu jasno določa institut skupne gradnje in skupne uporabe. V primeru skupne uporabe objekta sklepa služnostne pogodbe le lastnik komunikacijskega objekta in ne tudi lastnik zemljišča. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče sklicuje v izogib ponavljanju v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni, določeni pa tudi niso stvar tega postopka, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Po podatkih spisa je bil RTV pretvornik z antenskim stolpom v lasti RTV Slovenije postavljen na obravnavanem zemljišču leta 1993 s soglasjem takratnih lastnikov nepremičnine ter na podlagi izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. V postopkih se je sicer navajala druga parcelna številka (684/3), vendar dejstvu, da so se lastniki strinjali s postavitvijo antenskega pretvornika na obstoječi lokaciji, tožeča stranka v tožbi ne ugovarja. V skladu z določbo 238. člena ZEKom-1 pa morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo ali postavljajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje ali postavitve, vzdrževanje in obratovanje elektronskega komunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Ker so v obravnavnem primeru ti pogoji izpolnjeni, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da RTV Slovenija ne izkazuje aktivne legitimacije za služnostnega upravičenca. V skladu z 9. členom ZEKom-1 javno komunikacijsko omrežje in pripadajoča infrastruktura šteje za gospodarsko javno infrastrukturo, po določbi 16. člena istega zakona pa je gradnja, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v javno korist. V zadevi pa tudi ni sporno, da je upravljavec obravnavanega pretvornika z antenskim stolpom RTV Slovenija.

Bistvo tožbe tožeče stranke je v njenem nasprotovanju nameščanju baznih postaj drugih operaterjev komunikacijskih omrežij na obstoječi stolp. Navedeno pa ni predmet tega postopka, ki se nanaša le na uvedbo postopka vzpostavitve služnosti v javno korist. O skupni uporabi komunikacijskih objektov bo pristojni organ odločal šele v nadaljnjem postopku, saj je po določbi 22. člena ZEKom-1 obvezna sestavina odločbe o ustanovitvi služnosti določba o dopustnosti skupne uporabe komunikacijskih objektov služnostnega upravičenca ter drugih fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja. Prav tako bo v nadaljnjem postopku pred prvostopnim organom s končno odločbo o ustanovitvi služnosti določen tudi obseg in časovno trajanje služnosti.

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke glede stroškov pritožbenega postopka. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 22. 11. 2013 zahtevka za povrnitev stroškov ni priglasila. Povrnitev stroškov pa mora stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov (116. člen ZUP).

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tudi neutemeljen sicer pavšalen tožbeni ugovor o kršitvi ustavnih temeljnih načel in človekovih pravic in svoboščin. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.