Jedro

V primeru spora o obstoju delovnega razmerja je delavec dolžna dokazati elemente delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu varnostnika v obdobju od 3. 7. 2009 do 30. 8. 2009, kar je tožena stranka dolžna priznati in mu to obdobje vpisati v njegovo delovno knjižico in ga za ta čas prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje ter mu izplačati vse plače oziroma nadomestila plač za to obdobje in to do 18. v mesecu za vsak pretekli mesec in od bruto zneskov plače obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonitimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska 18. v mesecu za vsak pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo in za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine v višini 1.025,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh, in povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. odstavek izreka te sodbe, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje prevelik poudarek dajalo okoliščini, da pogodba o zaposlitvi ni bila vrnjena toženi stranki, čeprav podpis pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodba kot taka ne predstavlja konstitutivnega elementa delovnega razmerja, prav tako je bilo napačno ocenjeno, da tožnik iz razlogov na njegovi strani dela ni nikoli opravljal. Razlog za to, da dela ni pričel opravljati dne 3. 7. 2009, je izključno na strani tožene stranke oziroma njenih delavcih, da z delom ni pričel niti dne 9. 7. 2009 pa v tem, da je bil zaradi hujših zdravstvenih težav v bolniškem staležu, o čemer je bila tožena stranka takoj ustrezno seznanjena. Sodišče ne pojasni, zakaj šteje, da je njegova izpoved glede podpisa pogodbe o zaposlitvi neresnična, pri čemer celo navede, da takrat tudi ustno ni potrdil, da se bo pri toženi stranki zaposlil, kar pa je v nasprotju s pričevanjem priče P.J., ki je ob predočenju datuma pričetka dela iz pogodbe o zaposlitvi povedal, da je očitno takrat kazalo na to, da bo začel delati. Če te namere ne bi jasno izrazil in če tožena stranka z njo ne bi bila seznanjena, tega datuma tudi v pogodbi ne bi bilo. Nadalje navaja, da je bil povsem upravičeno prepričan, da je pri toženi stranki zaposlen in da bo naslednjega dne pričel z delom, saj je razpolagal s pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo jasno navedeno, da začne z dnem 3. 7. 2009, enako mu je zatrdil T.M., prav tako mu je bila dan pred nastopom dela izročena delovna obleka in pa čevlji, katere je bilo potrebno iti posebej zanj iskati v trgovino. Bil pa je tudi že na uvajanju pri toženi stranki. Na namero, da prične z delom, kažejo tudi njegova prizadevanja pridobiti informacije, zakaj ga na delu ne potrebujejo in poskus vzpostavitve stika z direktorjem tožene stranke ter nenazadnje tudi sprožitev tega postopka. Pojasnil je že, da je z delom želel pričeti naslednji dan, vendar mu je bilo s strani tožene stranke rečeno, da mu na delo ni potrebno priti, zaradi česar je celotno zadevo želel rešiti z direktorjem, ki pa se na telefon ni oglašal. Sodišče spregleda, da je dejansko želel stopiti v stik s toženo stranko. Stik s pristojnimi je želela vzpostaviti tudi njegova mati, vendar tudi njej kontakta z direktorjem sprva ni uspelo vzpostaviti, kasneje, ko pa je z njim govorila, ji le-ta o zadevi ni vedel nič povedati. Obljubljeno ji je bilo, da jo bo poklical nazaj, česar pa ni storil. Prav gotovo mu ni mogoče očitati, da ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, očitno pa je, da je šele po posredovanju njegovega pooblaščenca tožena stranka poslala odgovor, da naj se dne 9. 8. 2009 ob 9.00 uri zglasi na njenem sedežu v kadrovski službi, kjer bo prejel vsa nadaljnja navodila glede opravljanja dela. Šele v naslednjem dopisu je bil datum spremenjen na 9. 7. oziroma 10. 7., pri čemer se takrat ni mogel javiti, ker je bil v bolniškem staležu, to pa so opravičljivi razlogi. Pojasnil je že, da bi bi lahko svoj status samostojnega podjetnika zelo preprosto preoblikoval v popoldanski s.p., medtem ko bi popolno zaprtje s.p.-ja trajalo bistveno dlje, o čemer vse je bila tožena stranka seznanjena. Ker pa tožena stranka tožnika ni prijavila v obvezno zavarovanje, do te spremembe ni prišlo in je ZZZS tožnika neupravičeno štel kot samozaposleno osebo. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, pri čemer sodišče ne obrazloži, zakaj v ravnanju tožene stranke ne vidi nedopustnega ravnanja ali protipravnosti, saj se sodišče zgolj sklicuje na že podano obrazložitev. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu zahtevku oziroma da se izpodbijana sodba razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Predlaga taksno oprostitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tožbi zahteval ugotovitev, da je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu varnostnika v obdobju od 3. 7. 2009 od 30. 8. 2009, zahteval je tudi vpis delovne dobe za to obdobje v delovno knjižico, prijavo v obvezna zavarovanja ter izplačilo vseh plač oziroma nadomestil plač za to obdobje in plačilo prispevkov in davkov. Podredno je uveljavljal plačilo odškodnine v višini 1.025,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje, ker je bil zaradi ravnanja tožene stranke prikrajšan za najmanj dva meseca nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik iz razlogov na njegovi strani podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2009 nikoli ni vrnil toženi stranki, niti ni nikoli nastopil dela, prav tako iz razlogov na njegovi strani. Glede na navedene ugotovitve je zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja elementov delovnega razmerja, da bi v skladu s 16. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) zadostil domnevi obstoja delovnega razmerja, zaradi česar je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev zaposlitve tožnika pri toženi stranki od 3. 7. 2009 do 30. 8. 2009, za vpis delovne dobe, za prijavo v obvezno zavarovanje, izplačilo nadomestila plače in prispevkov in davkov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker je ugotovilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Navedena sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi naveden pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti primarnega in podrednega tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, samo v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prevelik poudarek dalo okoliščini, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila izročena tožniku s strani tožene stranke, ni bila vrnjena toženi stranki, čeprav podpis oziroma pogodba kot taka ne predstavlja konstitutivnega elementa delovnega razmerja. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 26. 6. 2009, ki je bila dne 2. 7. 2009 v prostorih tožene stranke dana tožniku v podpis, s strani tožnika ni bila podpisana iz razlogov na njegovi strani niti je toženi stranki podpisane, prav tako iz razlogov na njegovi strani, ni nikoli dostavil. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno pričevanja zaslišane priče M.G., vodje kadrovske službe pri toženi stranki, v zvezi z okoliščinami podpisa pogodbe o zaposlitvi, saj je o dejstvu, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi podpisal šele doma, izpovedovala tudi tožnikova mati. Tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami podpisa pogodbe o zaposlitvi ne obrazloži, zakaj v tem delu ne sledi tožnikovim navedbam. Z ozirom na navedene ugotovitve glede neobstoja pisne pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno presojalo obstoj elementov delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR glede na domnevo o obstoju delovnega razmerja, kot je določena v 16. členu ZDR.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi, saj je pogodba o zaposlitvi veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. V 4. odstavku 15. člena ZDR je namreč določeno, da v kolikor stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 16. členom ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Elementi delovnega razmerja so določeni v 1. odstavku 4. člena ZDR, in sicer je določeno, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Dokazno breme glede dokazovanja obstoja delovnega razmerja je na tožnikovi strani. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni uspel dokazati obstoja elementov delovnega razmerja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik iz razlogov na njegovi strani dela pri toženi stranki ni nikoli nastopil oziroma opravljal. Dejstvo, da tožnik dela pri toženi stranki ni nastopil dne 3. 7. 2009, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, iz sicer iz razlogov na njegovi strani, in ne na strani tožene stranke, kot je to v postopku zatrjeval tožnik, izhaja iz pričevanja priče T.M., kateremu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sledi. Izpoved priče T.M. je namreč v zvezi z okoliščinami nastopa dela skladna tudi z izpovedjo priče P.J.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je logična in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami nastopa dela dne 3. 7. 2009 slediti tožnikovi izpovedi, so tako neutemeljene in ne uspejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik dela pri toženi stranki dne 3. 7. 2009 ni nastopil iz razlogov, ki so izvirali iz njegove sfere (tega dne na delo k toženi stranki ni prišel, niti toženi stranki ni vrnil podpisane pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bil kot datum pričetka dela določen 3. 7. 2009). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nov datum nastopa dela med tožnikom in toženo stranko ni bil dogovorjen (prvi datum začetka dela je bil v pogodbi o zaposlitvi določen za 3. 7. 2009). Datum nastopa mora biti dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi in predstavlja tudi obvezno sestavino te pogodbe (2. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR). Dogovor o dnevu nastopa dela je namreč pomemben zaradi začetka uresničevanja pravic in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje, kar izrecno določa 2. odstavek 9. člena ZDR. Za dogovor o novem datumu nastopa dela se tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more šteti poziv tožene stranke z dne 8. 7. 2009 (A4), v katerem je bil tožnik pozvan, da se dne 9. 7. 2009 zglasi pri toženi stranki, kjer naj bi prejel navodila glede opravljanja dela. Bistveno je namreč, da tožnik dne 3. 7. 2009, ko bi moral nastopiti delo pri toženi stranki, tega dne dela ni nastopil iz razlogov, ki so bili na njegovi strani in niso bili opravičljive narave. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je bil poziv z dne 8. 7. 2009 očitno posledica zahteve tožnikovega pooblaščenca z dne 7. 7. 2009 (A3), iz katere izhaja, da naj bi tožnik dne 3. 7. 2009 izostal iz dela iz opravičljivih razlogov (kar pa, kot je bilo ugotovljeno, ne drži). Nenazadnje je bil tožnik tudi ves čas zatrjevanega delovnega razmerja obvezno zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, česar pritožba tudi ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da je želel s. p. preoblikovati v popoldanski s. p. in razlogi, zakaj tega ni storil, pa ne vplivajo na drugačno odločitev v sporni zadevi.

Z izrecno določbo, da se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi, ZDR določa, da je delovno razmerje pogodbeno razmerje, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi temelji na vzajemni volji obeh pogodbenih strank. Princip vzajemne volje pri urejanju tudi drugih vprašanj v zvezi s pogodbo o zaposlitvi jasno izhaja iz 9. člena ZDR, kjer je uresničevanje pravic in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja izrecno vezano na dan nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je tudi določitev nastopa dela prepuščena svobodni in vzajemni volji obeh pogodbenih strank.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 1.025,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila, saj ni obrazložilo, zakaj v ravnanju tožene stranke ne vidi nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja ter se zato sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj izpodbijana sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba namreč v izpodbijanem delu ima razloge o odločilnih dejstvih.

Tožnik je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval s tem, da mu je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda, saj v spornem obdobju ni opravljal dela kot samostojni podjetnik posameznik in zato ni imel zaslužka, ker je bil prepričan, da je pri toženi stranki zaposlen in da bo z njene strani prejel ustrezno plačilo za delo, česar pa ni prejel. Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu ZDR, kjer je v 1. odstavku določeno, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V skladu z 2. odstavkom se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, morajo biti izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti: 1) protipravno ravnanje ali škodljivo dejstvo, 2) nedopustna škoda, 3) vzročna zveza in 4) krivda. Vse navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da če že ena od teh predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je pravilna. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, kjer se je že v zvezi s presojo utemeljenosti primarnega zahtevka opredelilo tudi do vprašanja, ali je tožena stranka ravnala nedopustno, kar pa ne pomeni, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z ravnanjem tožene stranke že navedlo vse pravnoodločilne razloge, zato se pri presoji protipravnega ravnanja, kot predpostavki odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje zgolj sklicuje. Glede na to, da je za obstoj odškodninske odgovornosti potrebno kumulativno ugotoviti obstoj vseh elementov civilnega delikta in ob dejstvu, da protipravno ravnanje tožene stranke ni podano, že navedeno zadostuje za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da za odškodninsko odgovornost niso podani niti preostali zgoraj omenjeni elementi – krivda, vzročna zveza, nedopustna škoda, zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek. Tožnik ugotovitev glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti v pritožbi tudi ne izpodbija.

V zvezi s predlogom za taksno oprostitev, katero tožnik predlaga v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks pristojno sodišče prve stopnje.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sam.