Jedro

Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z navedeno odločbo ZPIZ, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ter posledično reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da toženka ni zadosti pretehtala prezaposlitvenih možnosti za tožnico, zadostila je le minimalnim suhoparnim zakonskim določbam. Toženka tako ni preverila, ali bi bila možna sprememba sistemizacije, ki bi sledila zaposlitvenim možnostim tožnice. Glede na velikost šole in različna opravila čistilk je imela toženka možnost prilagoditi sistemizacijo na način, da bi bilo posamezno sistemizirano delovno mesto prilagojeno izključno tožnici. To je smisel obveznosti delodajalca, da preveri prezaposlitvene možnosti. Toženka pa ni naredila ničesar v smeri prilagoditve delovnih procesov in razporeditve delovnih obveznosti med primerljive zaposlene v korist tožnice. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A., specialista medicine dela, in predsednika Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi B. B., kot tudi, da ni pridobilo dokumentacije, vodene pred navedeno komisijo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. ter nepridobitev dokumentacije Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala navedenih dokaznih predlogov. To so bili namreč dokazni predlogi toženke. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov, ki jih sama sploh ni podala. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki jo je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) toženka podala tožnici, ob upoštevanju prvega in šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 – ZZRZI) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl. – ZPIZ-1). Odpoved temelji na pravnomočni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 19. 2. 2021, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila iz tega naslova priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (omejitev prenašanja bremen do 5kg, brez pogostega prepogibanja, brez hoje po stopnicah in neravni podlagi, s polnim delovnim časom) od 16. 2. 2021 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazala, da tožnici ni mogla ponuditi drugega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delazmožnosti po odločbi ZPIZ, da ustreznih delovnih mest zanjo ni bilo ne pri toženki ne pri drugih delodajalcih, kar je toženka ustrezno preverila, in pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni v zadostni meri pretehtala možnosti za prezaposlitev tožnice. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je toženka preverila, ali bi tožnica pri njej lahko opravljala drugo delo, glede na njeno izobrazbo in omejitve iz odločbe ZPIZ. Ugotovilo je, da so bila vsa delovna mesta pri toženki, ki bi ustrezala tožničini izobrazbi, zasedena, zato ji utemeljeno ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na teh delovnih mestih. Toženka pa je preverila tudi možnosti zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih.

8. Tožnica v pritožbi niti ne navaja, da bi bilo pri toženki katero konkretno delovno mesto, ki bi bilo prosto in zanjo ustrezno, glede na njeno preostalo delovno zmožnost. Pač pa se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka prilagoditi sistemizacijo in delovne procese tožnici. Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z navedeno odločbo ZPIZ, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal (prim. sodbo VSRS VIII Ips 101/2016, sodbo VDSS Pdp 782/2017 in sodbo VDSS Pdp 8/2021). Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. V zvezi s pravico do premestitve torej tudi ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu (prim. sodbi VDSS Pdp 159/2019 in Pdp 1189/2015). Sodišče prve stopnje se je zato v izpodbijani sodbi po nepotrebnem ukvarjalo z možnostjo prilagoditve delovnega mesta tožnici.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopa na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.