Jedro

Zahtevo za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je tožnik vložil pri tožencu po prejemu prvostopenjske odločbe, s katero mu je toženec priznal pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Postopek ni bil začet po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo stranke, zato stroške postopka krije tožnik sam, ne glede na njegov izid.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2010 v 2. točki izreka, kjer je bilo odločeno, da tožnik sam nosi stroške postopka, odpravi ter spremeni tako, da se ugotovi, da znašajo stroški upravnega postopka tožeče stranke 767,40 EUR, ki jih mora tožniku oziroma zavarovancu plačati tožena stranka v 15-ih dneh od izdaje odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 do plačila. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s kasnejšimi spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) o povračilu stroškov. Odločbo z dne 2. 2. 2010 o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, je tožena stranka izdala po uradni dolžnosti, kar izhaja iz uvoda odločbe. Ko je tožnik ugotovil, da mu tožena stranka ni priznala zakonskih zamudnih obresti, je podal predlog oziroma podrejeno pritožbo. Tudi pravico do odškodnine v višini zamudnih obresti bi tožena stranka morala priznati po uradni dolžnosti. Opozorila tožnika ni mogoče razumeti, da se je postopek za priznanje odškodnine začel na njegovo zahtevo. Obresti mu gredo v vsakem primeru in bi jih morala tožena stranka priznati že v odločbi z dne 2. 2. 2010. Potrebno je upoštevati 126. člen ZUP, kar pomeni, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Glede na uspeh gredo tožniku stroški na podlagi 113. člena ZUP. Obe odločbi sta izdani na podlagi sodnih odločb, s katerima je bilo toženi stranki naloženo, da odloči o pravici in višini nadomestila plače. Nesporno je tožnik upravičen do odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, zato mora tožena stranka tožniku plačati tudi stroške upravnega postopka. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Po 12. in 249. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2545/2006 z dne 5. 2. 2009, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 258/2009 z dne 23. 9. 2009, je bilo toženi stranki naloženo, da s posebno odločbo odloči o tožnikovi pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodba temelji na določbi druge alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih ni socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 61/04 - ZPMSPDSS, 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 33/10 - Skl. US, 47/10 - Odl. US in 43/12 - Odl. US), da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tožena stranka je po sodbi izdala odločbo z dne 2. 2. 2010 in v njej navedla, da jo izdaja po uradni dolžnosti, čeprav v tej upravni stvari ne gre za postopek po uradni dolžnosti, kot ga določa prvi odstavek 126. člena ZUP. ZPIZ-1 določa začetek ter vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, ko se opravi revizija odločbe, s katero je osebi priznana pravica po ZPIZ-1 (prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ-1). Tožena stranka o pravicah zavarovanih oseb, vključno s pravico do odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, ne odloča po uradni dolžnosti, tudi če se ugotovi, da zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice po ZPIZ-1 in pri odločanju o pravicah zavarovanih oseb tudi ne gre za uveljavitev javne koristi. Za začetek postopka in priznanje pravice je potrebna zahteva stranke. Odločitev po uradni dolžnosti na podlagi ZPIZ-1 bi bilo mogoče šteti le izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila po določbi tretjega odstavka 275. člena ZPIZ-1. Obveznost plačila odškodnine oziroma zakonskih zamudnih obresti ne izhaja iz omenjene pravnomočne sodbe. Zahtevo za plačilo obresti je tožnik vložil pri toženi stranki po prejemu prvostopenjske odločbe, s katero mu je priznala pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. ZPIZ-1 ne določa, da je postopek za izplačilo odškodnine potrebno začeti po uradni dolžnosti, saj niti posebej ne določa, da gre za pravico iz obveznega zavarovanja, kot so določene v 4. členu ZPIZ-1, niti izrecno ne določa, da gre pri obračunu in izplačilu zamudnih obresti za pravico, o kateri se odloči z odločbo v upravnem postopku.

Glede povračila stroškov v predsodnem upravnem postopku je v obravnavanem primeru zato potrebno uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za tak začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Pravilo o obveznosti povrnitve stroškov, upoštevajoč uspeh, velja le v primerih iz 114. člena ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. V takšnem primeru krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Organi tožene stranke po ZPIZ-1 odločajo o zahtevah zavarovancev, v obravnavanem primeru za plačilo odškodnine, in v postopku ni bilo udeleženih več strank. V postopku, ki se je začel na zahtevo stranke, sama nosi svoje stroške za zastopanje, zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov upravnega postopka in odločitev ustrezno obrazložilo z določbami ZUP.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da stroške neutemeljene pritožbe tožeča stranka nosi sama.