Jedro

Ker je na podlagi ugotovljenih okoliščin mogoče razlog za dolžino trajanja kazenskega postopka pripisati tudi ravnanju obrambe obdolžencev, ki so večkrat iz enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah vlagali različna redna in tudi izredna pravna sredstva ter tudi ustavne pritožbe, ni mogoče pritrditi stališču zagovornice obt. D.T., da sodišča glede na težo in naravo te kazenske zadeve ne bi delala dovolj skrbno, prav tako pa ji glede na navedeno ni mogoče pritrditi, da traja pripor nerazumno dolgo.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 16.1.2003 po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obt. D.T. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.1.2003 pritožbo obtoženčeve zagovornice, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornica obt. D.T. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri tem pa se sklicuje na določili 4. in 6. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni oziroma razveljavi ter odredi izpustitev obtoženca na prostost. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP obrazlaga s tem, da izpodbijana sklepa predstavljata nedopustno in v nasprotju z zakonom nekritično podaljševanje pripora vse do izteka roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP. Navaja, da je obtoženec v priporu vse od 11.12.2000 od 11.30 ure, do izteka roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP, upoštevaje, da je bila obtožnica vložena dne 8.6.2001, pa manjkajo le še slabi trije meseci. Trdi, da sta bili v tej kazenski zadevi doslej opravljeni le dve glavni obravnavi, sicer pa se razpisane glavne obravnave iz strankam neznanih razlogov ves čas preklicujejo in prelagajo. Kršitev po 6. točki 372. člena ZKP pa je po stališču obtoženčeve zagovornice podana zato, ker je bil z izpodbijanim sklepom podaljšan pripor od 12.20 ure, ne pa od 11.20 ure, ko je bil dne 11.12.2000 obtožencu odvzeta prostost. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Po njenem mnenju ne drži trditev, da gre za sojenje v nerazumnem roku, saj gre za obsežno in zahtevno kazensko zadevo, v kateri je sodišče kontinuirano delovalo, vendar pa je do preložitev glavnih obravnav prihajalo zaradi izločevanj sodnikov in državnega tožilca.

Zahteva zagovornice obt. D.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po določilu 5. odstavka 207. člena ZKP lahko pripor traja po vložitvi obtožnice največ dve leti in če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavani zadevi s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora ni prekršena pravica obtoženca iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, prav tako pa tudi ni prekršeno določilo 5. odstavka 207. člena ZKP. Res je sicer, da se pripor po vložitvi obtožnice že približuje maksimalnemu trajanju, kljub temu pa ni mogoče pritrditi stališču zagovornice obtoženca, da pripor traja nerazumno dolgo. Iz podatkov v kazenskem spisu je razvidno, da je bila po pravnomočnosti obtožnice (le-ta je postala pravnomočna konec januarja 2002) v tej kazenski zadevi opravljena glavna obravnava dne 27. in 28.2.2002, nadaljevala pa se je 21.3.2002 ter dne 3. in 4.4.2002, ko je bila zaradi izvedbe predlaganih dokazov in zaradi postopka za izročitev enega od soobtožencev preložena na nedoločen čas, v vmesnem času pa je bil zaradi umika obtožnice kazenski postopek zoper dva soobtoženca ustavljen. Glavne obravnave, ki je bila razpisana za 25. in 26.9.2002, sodišče ni moglo opraviti, ker je zagovornik enega od soobtožencev podal predlog za izločitev predsednika senata in predsednice Okrožnega sodišča v M.S., ki je bil s sklepom predsednika Višjega sodišča v M. z dne 2.10.2002 zavrnjen. Tudi glavna obravnava, ki je bila razpisana za 23.10.2002, ni bila opravljena, ker je pred njenim začetkom eden od zagovornikov obtožencev ponovno vložil zahtevo za izločitev predsednice sodišča in sodnika. Tudi ta zahteva je bila s sklepom predsednika Višjega sodišča v M. z dne 30.10.2002 deloma zavržena, deloma pa zavrnjena. Sodišče prve stopnje tudi dne 13.11.2002 ni moglo opraviti glavne obravnave, ker so bile ponovno vložene zahteve dveh zagovornikov obtožencev za izločitev predsednice sodišča in predsednika senata, ki so bile prav tako zavrnjene. Glavna obravnava, ki je bila razpisana za 11.12.2002, je bila na predlog zagovornika enega izmed obtožencev preložena na 18.12.2002, v vmesnem času pa je bila ponovno vložena zahteva za izločitev predsednika senata in sodnika, ki je bila zavrnjena, razen tega pa je bila dne 17.12.2002 vložena zahteva za izločitev okrožnega državnega tožilca in generalne državne tožilke, kar je imelo za posledico ponoven preklic razpisane glavne obravnave, zahteva pa je bila zavrnjena, glavna obravnava pa razpisana za 24.1.2003. Zastojev v tej kazenski zadevi, ki je dokaj obsežna in v kateri gre za večje število obtožencev, torej ni mogoče pripisati sodišču. Pri tem ni odveč še pripomniti, da je v tej kazenski zadevi večkrat odločalo o pritožbah zagovornikov obtožencev zoper sklepe o podaljšanju pripora tudi pritožbeno sodišče, zlasti pa, da je v času od 4.7.2002 dalje Vrhovno sodišče enajstkrat odločalo o zahtevah zagovornikov obtožencev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o podaljšanju pripora, ter da je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v petih primerih, nazadnje dne 6.3.2003, odločalo o ustavnih pritožbah obtožencev. Razlog za dolžino trajanja kazenskega postopka, ki bo v prihodnje po sklepu Višjega sodišča v Mariboru z dne 24.3.2003 potekal pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, je torej mogoče pripisati tudi ravnanju obrambe obdolžencev, ki so večkrat iz enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah vlagali različna redna in tudi izredna pravna sredstva ter tudi ustavne pritožbe. Namen pravnih sredstev je sicer zagotavljanje pravic in varstva obtožencev, vendar pa ima lahko neutemeljeno kopičenje le-teh tudi negativne učinke. Glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi stališču zagovornice obt. D.T., da sodišča glede na težo in naravo te kazenske zadeve ne bi delala dovolj skrbno, prav tako pa ji glede na navedeno ni mogoče pritrditi, da traja pripor nerazumno dolgo.

Tudi ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev bi bila podana, če bi bile s sodbo prekršene določbe o vštevanju pripora. V pravnomočnem sklepu je le med osebnimi podatki obt. D.T. navedeno, da je v priporu od 11.12.2000 od 12.20 ure dalje, pri čemer zagovornica trdi, da je bila obtožencu odvzeta prostost navedenega dne ob 11.20 uri. S pravnomočnim sklepom pa je bilo na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP odločeno le, da se pripor zoper obtoženca iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obt. D.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).