Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren.

Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je točkah II in III izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej zadevi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ko ga je 30. 6. 2016 ugriznil toženčev pes.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe (za plačilo 490,26 EUR s pripadki in za plačilo 366,66 EUR s pripadki) v umaknjenem delu ustavilo postopek (točka I izreka); s sodbo pa tožencu naložilo plačilo zneska 6.072,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2017 dalje do plačila ter zneska 2.168,67 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 24. 4. 2017 dalje do plačila (točki II in III izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka) ter tožencu naložilo, da tožniku povrne tudi 3.807,24 EUR stroškov postopka (točka V izreka).

3. Pritožbo je vložil toženec. Izpodbija odločitev, s katero mu je naloženo plačilo odškodnine. V bistvenem navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ob dogodku sta bila prisotna le tožnik in A. A. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku in ne priči A. A. (ki ni v sorodstvenem razmerju s strankama in ni več zaposlena pri tožencu), da tožnika nikoli ni prosila, da ji poda izvijač. Splošno znano je, da vsak mehanik sam skrbi za orodje. Tožnik je zato imel drug razlog, da se je sklonil in je očitno, da drži izpoved toženca, da je tožnik od zadaj želel pobožati psa. V zvezi s tem predlaga zaslišanje še dveh prič (B. B. in C. C.) in v nadaljevanju pojasni, o čem naj bi izpovedali in zakaj ju ni predlagal pravočasno. Meni, da tožnik v delavnico ne bi smel vstopiti (napis). Ker je ravnal drugače, je podana vsaj 50 % soodgovornost. Tožnikove priče so o tem, kako je prišlo do ugriza, izvedele od tožnika, nobena pa dogodka ni videla. Sodišče jim je zato neutemeljeno sledilo. Prisojena odškodnina je vsaj za 70 % previsoka. Tožnik je že ob pregledu 4. 7. 2016 zanikal vse subjektivne težave, ki jih je kasneje navajal v tožbi. Meni, da tožnik primarnega strahu ni trpel, tudi sekundaren strah je ocenjen pretirano. Glede skaženosti poudarja, da tožnik posledic skoraj nima. Vse slike so nastale pred zaključenim zdravljenjem. Vsa materialna škoda je zastarana.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna v delu, s katerim je bil del zahtevka tožnika zavrnjen, saj ta del v pritožbenem postopku ni izpodbijan. Pravnomočno je odločeno tudi o delni ustavitvi postopka. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zahtevku delno ugodilo.

7. V pritožbi sme pritožnik predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. ZPP1 (1. odst. 237. čl. ZPP). Pritožnik mora, da bi s predlogom uspel, tako zatrjevati, da predloga za izvedbo dokazov brez svoje krivde ni mogel ponuditi pravočasno, to pa mora nato tudi dokazati. V obravnavani zadevi toženec ni zmogel ne prvega ne drugega bremena. V pritožbi ne pojasni okoliščin, ki so pripeljale do razgovora z B. B., ne pojasni, kdo je ta oseba, predvsem pa ne pojasni, zakaj že prej pri svojih bližnjih sosedih ni povprašal, če je kdo videl škodni dogodek. Ob tem, da škodnega dogodka, razen A. A., ni nihče videl, bi bilo tako ravnanje ob primerni skrbnosti pričakovano in za toženca ne bi predstavljalo prehudega bremena. Trditve, da za priči prej ni vedel in da je z B. B. govoril šele po prejemu sodbe, zato že same po sebi ne zadoščajo za sklep, da je pritožnik v pogledu zbiranja dokazov ravnal dovolj skrbno in da je podana nekrivda. Zgolj dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi to, da že tako pomanjkljivih navedb pritožnik ni z ničemer dokazal. 8. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku, oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: - toženec je lastnik in imetnik psa, ki je 30. 6. 2016 ugriznil tožnika; - pes je bil tega dne prestrašen in razdražljiv zaradi dogodka pred tem (psu je vozilo zapeljalo čez tačke in je, ko mu je hotel pomagati, opraskal toženca) in bi moral biti po navodilih veterinarja 24 ur pod nadzorom; - pes sicer ni bil poškodovan - hodil je normalno, le počasneje, po vrtu in dvorišču se je prosto gibal; - stranke so do avtomehanične delavnice, preko dvorišča poslovno stanovanjske stavbe, prosto in redno dostopale; - opozorilo „hud pes“ je bilo izobešeno šele po škodnem dogodku in takrat tudi obnovljena ograja; - stranke, ki so prihajale v delavnico, so imele navado psa božati in je toženec to dopuščal; - tožnik se je 30. 6. 2016 nahajal pred vhodom v delavnico, kamor je zaradi popravila pripeljal svoj avto; - psa, ki je bil ob njem na začetku delavnice, je pred škodnim dogodkom pobožal mehanik, ki je popravljal tožnikovo vozilo; - do ugriza je prišlo pred vhodom v delavnico, ko se je tožnik sklonil, da bi s tal pobral orodje in ga dal mehaniku; - tožnik psa ni želel pobožati, sploh pa ne z zadnje strani; - tožnik ni bil opozorjen, da je pes prestrašen in razdražljiv in da ga je treba pustiti pri miru; - toženec v času škodnega dogodka ni bil prisoten (se je tuširal).

9. Toženec povzeto dejansko stanje izpodbija le v delu, ki se nanaša na potek škodnega dogodka. Vztraja, da je toženec psa želel pobožati od zadaj, ta pa ga je zato ugriznil. Trdi tudi, da se toženec na območju delavnice sploh ne bi smel nahajati. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti.

10. Sodišče prve stopnje je zaključek o poteku škodnega dogodka naredilo na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika ter ostalih zaslišanih prič, tudi priče A. A. Dokazna ocena je narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. čl. ZPP, zaključek pa je tudi logično in življenjsko prepričljiv ter preverljivo obrazložen. Priča A. A., ki je zanikala, da bi tožnika prosila, da ji poda na tleh ležeče orodje, res ni sorodstveno povezana s strankama in ni več zaposlena pri tožencu, a to samo po sebi še ne kaže, da je o vsem izpovedala po resnici. Že sodišče prve stopnje je opozorilo na njeno spreminjajočo izpovedbo glede tega, kje je bil pes pred škodnim dogodkom ter o tem, ali je dogodek sploh videl. Tudi ni neživljenjsko, da bi mehanik, ki popravlja vozilo, prosil prisotno stranko, da mu poda orodje, ki leži na tleh. Poleg tega so tožnikovo izpovedbo v tem delu potrdile tudi druge priče. Res je sicer, da dogodka niso videle, ne drži pa, da so o tem izpovedale (le) na podlagi tožnikovega opisa dogodka. Priča D. D. (hči tožnika) je o tem, da je do ugriza psa prišlo, ko se je tožnik sklonil po predmet na tleh, izvedela v bolnici - o tem ji je povedal „E. E.“ (toženec, op. s.).2 Enako je povedal tudi F. F. (zet tožnika)3 in G. G. (snaha tožnika).4 H. H. (žena tožnika) je o poteku dogodka izvedela kasneje, ko sta bila pri njih doma toženec in njegov oče (to je I. I., op. s.) in so o tem govorili.5 J. J. (sina tožnika) pa je o poteku dogodka seznanil I. I., oče toženca, v bolnici.6 Pritožbeno sodišče zavrača tudi trditev toženca, da se tožnik v času škodnega dogodka ne bi smel nahajati na območju delavnice. Da so stranke do delavnice lahko prosto dostopale, je namreč potrdil dokazni postopek, česa drugega pa toženec tudi ni trdil. Pritožbena navedba, da vstop v delavnico ni bil dovoljen in da na to opozarja napis pred njo, je glede na ugotovitev, da je pes tožnika ugriznil pred delavnico, nerelevantna, je pa tudi nova in z ničemer opravičena (337. čl. ZPP). Predvsem pa je navržena in nepovezana z izvedenimi dokazi.

11. Ob upoštevanju v 8. točki te sodbe povzetih dejstev, je pravilna tudi materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren. Ker je izčrpne in pravilne razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje v točki 14 in 15 izpodbijane sodbe, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja in se nanje le sklicuje.

12. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.200 EUR, strah 1.300 EUR in skaženost 1.500 EUR, skupaj 6.000 EUR. To predstavlja približno 4,5 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.7

13. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s prepričanjem pritožnika pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina njegove odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne in prepričljive razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ugotovitev (in razlogov zanje) ne ponavlja, saj z njimi soglaša. V nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene očitke.

14. Ugotovitve o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti,8 je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki ga je ocenilo kot jasnega in strokovnega, ob zaključku dokazovanja pa nanj tudi stranki nista imeli več pripomb. Zgolj zapis v izvidu z dne 4. 7. 2016 (priloga A12), da je tožnik na kontrolnem pregledu zanikal subjektivne težave, dvoma o pravilnosti teh ugotovitev ne more vzbuditi. Gre namreč za nedefiniran pojem, ki ga ni mogoče poenostavljeno enačiti z telesnimi bolečinami in nevšečnostmi. Povedano drugače: tudi, če tožnik težav ob pregledu ni navajal, to ne dokazuje, da bolečin ni imel in da z zdravljenjem niso bile povezane ugotovljene nevšečnosti.

15. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je tožnik ob dogodku utrpel hud primaren strah, saj ga je pes napadel v predel obraza. O strahu je tožnik prepričljivo izpovedal, ugotovil in objektiviziral pa ga je tudi postavljeni izvedenec. Drugačno mnenje toženca zato nima teže. Glede na ugotovljen potek zdravljenja, ki je trajalo kar 8 mesecev, dejstvo, da kožni transplantant ni preživel in je prišlo do odmrtja presajene kože ter počasnega celjenja rane, pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je tožnik sekundarni strah trpel v obsegu in intenzivnosti kot je to s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec tudi sicer za trditev, da gre za pretirano oceno, argumentov ne ponudi.

16. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožniku po poškodbi ostala zvezdasta brazgotina s centralno brazgotino 1 x 2 cm na vršku nosu, ki se s kraki širi navzven po nosnicah. Glede na temperaturo okolja še vedno zelo verjetno spreminja barvo, kar je opazno. Brazgotina je sicer vidna (rožnata), a bistveno ne odstopa od barve kože drugje po obrazu. Z medicinskega stališča estetski poseg ni indiciran. Pritožbeno sodišče je vpogledalo fotografijo v izvedeniškem mnenju (izvedenec je tožnika fotografiral ob pregledu, to je 3. 5. 2022) ter fotografijo v prilogi A45 (ki je bila posneta po že zaključenem zdravljenju, to je 17. 3. 2021). Glede na lokacijo brazgotine in njeno opaznost (objektivni kriterij) ter dejstvo, da toženec ne izpodbija ugotovitve o tem, da je tožnik zaradi tega sprva trpel zmerne, sedaj pa trpi blažje duševne bolečine (subjektivni kriterij), soglaša s presojo, da sprememba tožnikove zunanjosti ustreza pravnemu pojmu skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožniku zato utemeljeno tudi za to vrsto škode prisodilo odškodnino.

17. Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ9, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe ter njenim posledicam. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor zastaranja, ki ga je podal toženec v zvezi z vtoževano materialno škodo iz naslova potnih stroškov in iz naslova izgube dela dohodka v času bolnišega staleža. Potni stroški so tožniku nastali z vožnjami na preglede v UKC ter k svoji osebni zdravnici. Zadnji pregled (in s tem vožnjo) je tožnik opravil 14. 2. 2017 (glej izvedeniško mnenje z dne 11. 5. 2022, list. št. 226 in 227), ko je bilo zdravljenje tudi zaključeno. Za obseg te škode je tako izvedel najprej ob zadnjem pregledu. Ker je bila tožba vložena 11. 6. 2019, to je pred potekom 3-letnega roka iz 1. odst. 352. čl. OZ, zahtevek ni zastaral. Škoda zaradi izgube na zaslužku je tožniku nastala zato, ker je v času bolniškega staleža (ki je trajal od 1. 7. 2016 do 20. 10. 2016) prejemal nižji dohodek. Za obseg škode je zato izvedel, ko je bolniški stalež 20. 10. 2016 zaključil. Tudi v pogledu te škode zato 3-letni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Čeprav pritožnik ugovora zastaranja v pritožbi ni konkretneje pojasnil, pritožbeno sodišče dodaja, da uporaba pravila, ki bi od oškodovanca terjala, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, v okoliščinah konkretnega primera ne bi bila skladna ustavnopravnim izhodiščem instituta zastaranja. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.10

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 24. 11. 2021 (list. št. 204, str. 1 in str.4). 3 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 24. 11. 2021 (list. št. 206, str. 4, str. 5 in str. 7). 4 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 24. 11. 2021 (list. št. 210, str. 12 in str. 13). 5 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 24. 11. 2021 (list. št. 2011, str. 15). 6 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 24. 11. 2021 (list. št. 208, str. 8). 7 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.317,60 EUR. 8 Glej ugotovitve v točkah 17 do vključno 21 izpodbijane sodbe. 9 Obligacijski zakonik. 10 Glej odločbo VS RS II Ips 49/2019 in odločbo VSL II Cp 764/2022.