Jedro

Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1) zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2) pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.

Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožencev in sklep o izdani začasni odredbi z dne 30. 5. 2023 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da tožnica ni izkazala pogoja po 2. oziroma 3. odst. 270. čl. ZIZ.1 Do verjetnosti obstoja terjatve se posledično ni opredeljevalo.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP2 ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve in priglaša pritožbene stroške.

V zvezi s pogojem po 2. odst. 270. člena ZIZ navaja, da je sodišče nekritično in v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom zmotno ocenilo delovanje tožencev (koncentracija premoženja v rokah toženke, prezadolženost toženca, različna priimka, različni naslovi bivanja), ki upnikom otežuje ugotavljanje njune povezanosti in ugotavljanje, kaj od premoženja je skupno in kaj morda zasebno premoženje. Drži sicer, da sta z izčpavanjem družbe zmanjševala premoženje družbe, a gre za ozko gledanje. Ta usklajena dejanja so pripeljala do oškodovanja družbe in njenih upnikov na eni strani ter prezadolženosti toženca na drugi. To sta počela oba z namenom, da si pridobita neupravičeno korist, toženec pa je dolžan ne le tožnici, ampak tudi drugim upnikom. Tudi časovne odmaknjenosti navedenih ravnaj ni povezalo s sedanjim delovanjem toženca, ki je prezadolžen in je s skupnim delovanjem ostal brez premoženja. Stanovanjska hiša je tako skupno premoženje, zavarovanje za kreditne obveznosti je dala mama toženca, hiša pa je kljub temu formalno v izključni lasti toženke. Zgolj ona in otroci imajo v njej prijavljeno bivališče, čeprav tu živi tudi toženec. Pomenljiva je tudi okoliščina, da toženka še vedno ni poravnala dolga po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 437/2021. Sodišče bi moralo pri oceni subjektivnega ravnanja tožencev oceniti vsa ravnanja in jih povezati v celoto ter oceniti sklop teh ravnanj. Tožnica ne more dokazati, kaj toženca delata sedaj v smislu razpolaganja in premikov premoženja, saj je to zanjo pretežko dokazno breme. Dejstvo je, da toženka lahko hišo kadarkoli proda, vzame kupnino in jo v trenutku preusmeri na račune v tujino ali jo umakne na druge nesledljive načine. Do tega bo zagotovo prišlo, saj je tožnica slučajno pred kratkim izvedela, da toženca hišo dejansko prodajata in sta bila v stiku s potencialnimi kupci. Pritožbi prilaga dve izjavi. Teh dokazov ni mogla predložiti prej, ker je za to izvedela po naključju konec avgusta ob neformalnem pogovoru z obema pričama, ki sicer poslovno sodelujeta s tožnico. Ravno zaradi prodaje je hiša neobremenjena, hipotekarno zavarovanje je napisano na drugi nepremičnini, ob tem, da toženec ni vpisan niti kot manjšinski solastnik. Ravno to in preteklo ravnanje napotuje na sklep, da je vse usmerjeno v zmanjševanje premoženja, da se izogneta poplačilu obveznosti.

Glede škode, ki bo z začasno odredbo nastala tožencema, pa navaja, da bo ta v primerjavi s škodo tožnice neznatna. Treba je tehtati težo posega v enakovredni pravici.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo vročilo v odgovor tožencema. Ta menita, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena. Posebej zanikata, da bi nepremičnino prodajala. Predloženi izjavi sta lažni. Predlagata lastno zaslišanje in zaslišanje obeh oseb, ki sta dali izjavo. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 1. odst. 270. čl. ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Po določilu 2. odst. istega čl. mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Upnik pa, kot izhaja iz 3. odst. istega člena, take nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

_Glede pogoja po 2. odst. 270. čl. ZIZ_

6. Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ 1. zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2. pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica tega pogoja ni z verjetnostjo izkazala. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožnica v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oziroma tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijanim sklepom. Ker je za izdajo začasne odredbe bistveno, da predlagatelj dokaže konkretno dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, je načeloma sicer nepomembno, ali gre za ravnanje v času tik pred vložitvijo predloga ali pa prej. Bistveno v obravnavanem primeru pa je to, da toženca z ravnanji, na katera pritožnica znova opozarja v pritožbi in so vodila v nastanek zatrjevane terjatve, nista v ničemer zmanjšala svojega premoženja, ampak, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, kvečjemu premoženje družbe. Tudi to, da ima prvi toženec morda fiktivno prijavljeno bivališče; da je nepremičnina (čeprav je potrditvi tožnice skupna in je zavarovanje za kreditne obveznosti dala mati prvega toženca) v izključni lasti druge toženke; da druga toženka (še) ni poravnala dolga po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 437/2021 (v višini 991 EUR), nima nobenega vpliva na obseg njunega (skupnega ali posebnega) premoženja.

8. Dejstvo, da lahko druga toženka nepremičnino načeloma kadarkoli proda, ne predstavlja subjektivne nevarnosti, ki jo za izdajo začasne odredbe zahteva 2. odst. 270. čl. ZIZ, ampak gre za objektivno nevarnost. To je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe celo sama navedla.

9. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da je v avgustu 2023 izvedela, da toženca nepremičnino prodajata in da sta prodajo celo oglaševala. V zvezi s tem prilaga izjavi potencialnih kupcev z dne 19. 9. 2023 oziroma 21. 9. 2023 (prilogi A8 in A9). Ne da bi se pritožbeno sodišče opredeljevalo do dopustnosti teh (novih) navedb in dokazov, ugotavlja, da na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati. Iz izjav namreč izhaja, da naj bi toženca nepremičnino prodajala v času po izdaji začasne odredbe (ta je bila izdana 30. 5. 2023). Ker se časovne meje pravnomočnosti raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe,3 jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ta okoliščina bi bila lahko kvečjemu podlaga za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa velja opozoriti tudi na to, da samo odtujevanje premoženja večje vrednosti samo po sebi predstavlja le spreminjanje oblike premoženja. Zato odtujitev premoženja, pri katerem ni razloga za dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta, samo po sebi še ne opravičuje izdaje začasne odredbe.4 _**Glede pogoja po 3. odst. 270. člena ZIZ**_

10. Zakon meril, katera škoda je neznatna, ne daje. Gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Tožnica s konkretno začasno odredbo predlaga, da se drugi toženki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, ki je v njeni lasti in uporabi.

11. V zvezi s predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da v sodni praksi prevladuje stališče, da tak poseg v lastninsko pravico predstavlja škodo, ki presega neznatno5 ter da se izpolnjenost pogoja ne more utemeljevati z dejstvom, da bo dolžnik še vedno lahko izvrševal druga upravičenja.6 Pravica razpolaganja je namreč eno bistvenih upravičenj imetnika lastninske pravice, ki je tudi ustavno varovana. Upoštevati je treba tudi to, da terjatev ni ogrožena (sicer bi bila izdaja začasne odredbe utemeljena zaradi izpolnjenosti tega pogoja) in zato onemogočanje razpolaganja pomeni za dolžnika hud poseg v njegov položaj. V trenutku odločanja namreč praviloma ni znano, kakšne bodo morda njegove prihodnje potrebe, ki bi jih lahko zadovoljil z razpolaganjem z nepremičnino.7 Vendar pa vse navedeno ne izključuje možnosti, da kljub posegu v eno od temeljnih lastnikovih upravičenj ne nastane ali nastane le neznatna škoda. Ali gre za tak primer, je odvisno od okoliščin konkretnega primera, ki jih je dolžan zatrjevati in dokazati upnik. Takih okoliščin pa tožnica, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni niti zatrjevala. Pritožnica v pritožbi v zvezi s tem navaja le to, da bo njena škoda večja od morebitne škode tožencev, kar pa pri presoji izpolnjenosti pogoja po 3. odst. 270. čl. ZIZ ni relevantno.

_**Sklepno**_

12. Pritožba tožnice je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Glej sklep VSL I Cpg 340/99, I Cpg 974/2011in I Cpg 1352/2015. 4 Glej sklep VSL I Cpg 93/2007, VSL I Cpg 498/2012, VSL I Cpg 488/2012, VSL I Cpg 119/2012, VSC I Cp 165/2023, VSC I Cp 166/2023 in druge. 5 Glej na primer odločbe VSL I Cpg 1409/2011, III Cp 425/2007, II Cp 2103/2011, I Cp 4203/2011 in številne druge. 6 Tako na primer v odločbi VSL I Cp 4745/2010. 7 Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba 2015, stran 76.