Jedro

Za pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja kot poskusa umora dostavek "ker se je naglo umaknil", ki sledi navedbi, da strel iz pištole ni zadel oškodovanca, v izreku sodbe ni pomemben, saj so vsi elementi kaznivega dejanja poskusa umora vsebovani že v opisu obsojenčevega ravnanja pred tem dostavkom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Z. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obsojencu izrečena po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora.

Višje sodišče v Mariboru kot pritoženo sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je na prvi stopnji obsojencu določeni posamezni kazni zvišalo in nato izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, pritožbo zagovornika obsojenca B.Z. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo potrdilo.

Obsojenčev zagovornik je dne 11.5.1998 vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) le glede kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1., sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje in odločitev prvostopnemu sodišču. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti meni, da izrek sodbe oziroma opis kaznivega dejanja poskusa umora ni razumljiv, hkrati pa izrek nasprotuje razlogom sodbe. Pri tem navaja krivdorek prvostopne sodbe, ki se glasi: "da je dne 16.8.1993 v dopoldanskem času v M. v križišču P. in D.ulice na tržnici poskusil vzeti življenje S.N. tako, da je vanj nameril iz neposredne bližine nabito pištolo znamke Češka zbrojevka kalibra 7,65 mm in jo sprožil, vendar S.-ja z izstrelkom ni zadel, ker se je naglo umaknil in tako dejanja ni dokončal". Po vložnikovem mnenju se ob natančnem prebiranju tega izreka takoj porodi logično vprašanje, kdo se je umaknil, ali obdolženec ali oškodovanec. Iz izreka prej sledi, da se je umaknil obdolženec in ne oškodovanec, to pa je v nasprotju s tistim, kar se obrazlaga v obrazložitvi sodbe. Drugostopno sodišče zatrjuje, da je iz izreka prvostopne sodbe, kakor tudi iz obrazložitve jasno razvidno, da se je izstrelku umaknil oškodovanec. Takšno zatrjevanje ni točno, če se natančno prebere izrek napadene prvostopne sodbe, se izkaže, da je zatrjevanje drugostopenjskega sodišča zmotno.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Sam izrek sodbe je dovolj določen in opisuje dejanje obsojenca tako, kot ga sodišče sprejema tudi v obrazložitvi sodbe, zato zahtevi ni pritrditi glede obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek prvostopne sodbe glede opisa kaznivega dejanja poskusa umora ni nerazumljiv. Iz izreka prvostopne sodbe, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik pravilno citira, je razvidno, da se dostavek "ker se je naglo umaknil" vsebinsko vzeto glede na celoto krivdoreka in obrazložitev prvostopne sodbe, nanaša na oškodovanca in ne na obsojenca. Sicer pa za pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja kot poskus umora navedeni dostavek, ne glede na neizkazano nerazumljivost, sploh ni pomemben, ker so vsi elementi kaznivega dejanja poskusa umora vsebovani že v opisu obsojenčevega ravnanja pred tem dostavkom. Kaj je med izvršitvijo obsojenčevega dejanja počel oškodovanec ni element očitanega kaznivega dejanja, zato tudi če bi šlo za nerazumljivost v tem delu, za kar pa ne gre, to ne vpliva na razumljivost tistega dela krivdoreka, ki se nanaša na očitano kaznivo dejanje. Zaradi povedanega izrek prvostopne sodbe glede kaznivega dejanja poskusa umora ni nerazumljiv. V posledici te ugotovitve pa tudi ni nasprotja med izrekom prvostopne sodbe in obrazložitvijo te sodbe, kar pravilno ugotavlja tudi sodba sodišča druge stopnje. Vložnik zato z zahtevo za varstvo zakonitosti v okviru zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogel uspeti.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).