Jedro

Pravno odločilne okolnosti za rešitev spora so bile ugotovitve nižjih sodišč, da so sporno nepremičnino (zahodni del parc. št..., sedaj . k.o...., ki je podrobno opisan) od nekdaj nemoteno in dobroverno uživali tožniki, pred tem pa njihovi pravni predniki, da je za priposestvovanje lastninske pravice potrebna doba potekla že pred uveljavitvijo zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega dela nepremičnine. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Taka presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Namreč tožniki so v sporu dokazali vse potrebne predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in to po pravilih paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 občega državljanjskega zakonika, ki so v bistvenem enake, kot jih vsebuje četrti odstavek 28. člena dne 8.2.1980 objavljen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list bivše federacije, št. 6/80).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je stavba, ki pokriva jugozahodni del parcele št... k.o...., sedaj prenumerirana v parc. št. ... k.o...., v mapni kopiji št.... z dne 16.6.1987 črtkasto označen in ki se razteza jugozahodno od "štalce" toženke, last vseh petih tožnikov ter je zato naložilo toženki, da mora izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bodo lahko tožniki vpisali v zemljiški knjigi kot lastniki.

Pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji navaja, da je zadevo obravnavalo več sodnikov, zadnja razpravljajoča sodnica pa je opravila le še en narok z ogledom ter na njem zaslišala četrto tožnico in štiri priče. Sodišče pa ni hotelo zaslišati toženke in nekaterih prič vnovič in neposredno (B., D.). Zato je bil kršen 4. člen ZPP, saj bi sodišče lahko pravilno ocenilo vse dokaze le, če bi jih neposredno izvedel isti sodnik. Z opisanim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo postopek in za njim tudi sodišče druge stopnje, ki take kršitve ni hotelo upoštevati.

Priposestvovalna doba mora biti sklenjena. V tem primeru ni bila, ker je R. P. prišel z B. v S. šele leta 1958, v sporni stavbi je živela A. B. le nekaj let pred smrtjo 4.3.1952. Do leta 1960 je bil objekt prazen, kasnejša prebivalka A. P. pa je umrla 5.4.1970. Objekt je bil prazen do leta 1972, nakar je bil v njem dve leti J. B., B. P. pa je imel prostore v posesti po letu 1980. Tako so imeli tožniki oziroma njihovi pravni predniki le občasno v posesti sporne prostore.

Pomembno je še, da so bili pravni predniki obeh pravdnih strank sorodniki in tožniki niso bili v dobroverni posesti.

Sodišči druge in prve stopnje se ne bi smeli zadovoljiti s pravno domnevo o dobrovernosti posesti tožnikov, pač pa bi morali po uradni dolžnosti izvajati dokaze v tej smeri. Dolgost posestne dobe ni zanesljivo ugotovljena in prav o tem bi sodišče moralo zaslišati toženko, ki ji je neposredno znan potek dogodkov. Za presojo dobrovernosti posesti pa je pomemben tudi vpis nepremičnine v zemljiški knjigi. Ta je v korist toženkinih prednikov in s tem so tožniki morali biti seznanjeni, še posebej zaradi raznih postopkov.

Na revizijo tožniki niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi izvajanji, da zadnja razpravljujoča sodnica ni sama neposredno zaslišala nekaterih prič, da ni zaslišala toženke in da je kršila postopek iz 4. člena ZPP, je toženka uveljavljala relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Take kršitve je mogoče uveljavljati v reviziji po določilu 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP le v primerih, če je do kršitve prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če so bile zagrešene v postopku na prvi stopnji, a jih stranka ni uveljavljala s pritožbo, so takšne kršitve sanirane. Če pa jih je stranka uveljavljala, a jih pritožbeno sodišče ni sankcioniralo, jih more uveljavljati tudi v reviziji. Toženka je v tem primeru uveljavljala s pritožbo izrečno le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po pravilni presoji sodišča druge stopnje taka kršitev postopka ni bila zagrešena, sicer pa toženka te kršitve v reviziji ne uveljavlja. Opustitev zaslišanja nje kot stranke je toženka uveljavljala v pritožbi. Toda sodišče druge stopnje je to pritožbeno trditev ocenilo in zaključilo, da navedena opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker odločitev glede na ostale izvedene dokaze ne bi mogla biti drugačna od pobijane, četudi bi toženka z izpovedjo potrdila vse to, kar je zatrjevala. Taka presoja sodišča druge stopnje je po oceni revizijskega sodišča pravilna, ker ima podlago v obširni dokazni oceni sodišč obeh nižjih stopenj. Kršitve načela ustnosti in neposrednosti (4. člen ZPP) pa toženka v pritožbi ni uveljavljala in je zato v revizijskem postopku ne more ponoviti. Glede na take ugotovitve in ker v postopkih na nižjih stopnjah ni bila zagrešena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Revizija vsebuje obširna izvajanja o dokazni oceni sodišč nižjih stopenj. Na to oceno, ki se sprejema na podlagi proste presoje dokazov, z njo pa se ugotavljajo odločilne dejanske okolnosti spora, je revizijsko sodišče vezano, z izjemo, kadar bi bilo zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa nižjih sodišč dejansko stanje nepravilno ali pa nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 395. člena ZPP). Tak primer po oceni revizijskega sodišča v tej zadevi ni podan.

Pravno odločilne okolnosti za rešitev spora so bile ugotovitve nižjih sodišč, da so sporno nepremičnino (zahodni del parc. št..., sedaj . k.o...., ki je podrobno opisan) od nekdaj nemoteno in dobroverno uživali tožniki, pred tem pa njihovi pravni predniki, da je za priposestvovanje lastninske pravice potrebna doba potekla že pred uveljavitvijo zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega dela nepremičnine. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Taka presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Namreč tožniki so v sporu dokazali vse potrebne predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in to po pravilih paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 občega državljanjskega zakonika, ki so v bistvenem enake, kot jih vsebuje četrti odstavek 28. člena dne 8.2.1980 objavljen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list bivše federacije, št. 6/80). To pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili in pravilno odločili ter da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi z obširnimi revizijskimi izvajanji, ki se pečajo z dokazno oceno in ki so naperjena zoper dejanske ugotovitve nižjih sodišč, je povedati, da v revizijskem postopku niso pravno relevantna in zato nanje ni potrebno odgovarjati. Izvajanja v zvezi z domnevo dobrovernosti, pa so zmotna. Namreč dobrovernost na strani dejanskega posestnika se domneva, domnevo pa je možno ovreči, kar pa po ugotovitvah nižjih sodišč toženki v tem sporu ni uspelo.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo toženke moralo zavrniti (393. člen ZPP).