Jedro

Vrnitve premoženja, ki je bilo zaplenjeno v okviru kriminalnega početja, ni mogoče zahtevati na podlagi 5. čl. ZDen, saj ne gre za pravni posel, sklenjen pod vplivom sile, grožnje ali zvijače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za povračilo zaplenjenega premoženja predlagatelja J.P. z dne 9.2.1993. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj. V laični vlogi ponavlja bistvene okoliščine obravnavane zadeve. Tako vnovič navaja, da so leta 1945 uniformirani partizani plenili trgovske zaloge njegove matere, da je leta 1993 zaradi tega podal vlogo na Občino, po odločbi Ministrstva za pravosodje pa je zadeva pristala na sodišču. Slednje pa mu je sporočilo, da ni pristojno, da bi določilo odškodnino za kriminalno dejanje, ki so ga izvršili partizani. Sodišču predlaga, naj dokočno odloči o upravičenosti njegove zahteve ter določi odškodnino, upoštevaje inflacijo. Svojo vlogo je kasneje še dopolnil ter navedel, da je prejel sklep o dedovanju, kjer je govora tudi o zaplenjenem premoženju. Pritožba ni utemeljena. Čeravno zatrjevana dejstva nedvomno predstavljajo krivico, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon, v obravnavani zadevi je to Zakon o denacionalizaciji - ZDen. Le-ta določa pogoje za vračanje premoženja oz. odškodnine zanj. Zakon ureja raznolike situacije, ena izmed njih je tudi ta, ki je navedena v 5. členu navedenega zakona. Pogoj za uporabo določbe tega člena pa je, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi pravnega posla, sklenjenega pod vplivom sile, grožnje ali zvijače. Obravnavana zadeva pa ta okvir presega. Ne gre namreč za ravnanje državnih organov, ki bi lastnika premoženja primorale v sklenitev zanj neugodnega pravnega posla. Kot ugotavlja že prvo sodišče, pa gre v tej zadevi za kriminalno dejanje; ZDen pa ureja primere in popravlja krivice, ki jih je zagrešila takratna državna oblast in ne seže tako daleč, da bi popravljal prav vse krivice, ki so se tudi sicer zgodile v tistem času. Poenostavljeno povedano: krivice so sestavni del vsake družbe, to je pač realno dejstvo, pravni red pa s svojimi sankcijami skrbi za to, da se le-te odpravljajo v rednih postopkih. ZDen pa je poleg tega uredil še poseben nabor tipičnih primerov iz povojnega obdobja, ki se nanašajo na krivice, ki znatno presegajo okvir pravnih nepravilnosti, kakršne civilizirana pravna družba pozna in sankcionira. Pritožbeno sodišče se ne spušča v specifiko teh zakonsko določenih primerov, že prvo sodišče je namreč navedlo razloge, zakaj obravnavana zadeva ne sodi v ta okvir. Prvo sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in razlogov na tem mestu ne gre ponavljati, še posebej zato, ker pritožnik ne navaja ničesar takšnega, o čemer se ne bi izjasnilo že prvo sodišče. Prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno izpodbijani sklep potrditi iz prvostopnih razlogov.