Jedro

V izpodbijani odločbi ni navedeno, za katero naravno vrednoto gre. Sodišče zato ne more preizkusiti tožbene trditve, da parc. št. 2275/10 oz. njen del, kjer je ograja, ne spada v tako (varovano) območje, s tem pa tudi ne, ali bi moral investitor za gradnjo pridobiti ustrezno soglasje.

Sodišče se strinja s tožnikom, da vpogled v PGD, v katerem je navedena površina objekta, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, ni primeren dokaz za ugotavljanje velikosti objekta, ki v naravi že stoji. Investitor namreč lahko zahteva gradbeno dovoljenje tudi za večji ali manjši objekt, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja pa dejansko stanje uskladi s formalnim.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Nova Gorica, št. 06122-2951/2011 z dne 18. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 131,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje ograje na zemljišču parc. št. 2275/10 k.o. ... in letne kuhinje na zemljišču parc. št. 2275/11 k.o. ... Naložila mu je, da ustavi njuno gradnjo (1. točka izreka), da do 25. 5. 2013 s parc. št. 2275/11 odstrani nadstrešnico z letno kuhinjo tlorisa okoli 43,89 m2, s parc. št. 2275/10 na vzhodni in severni strani (vzdolž makadamske poti) pa 1,5 m visoko ograjo dolžine okoli 200 m, in da vzpostavi zemljišče v prvotno stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekta so bile izrečene prepovedi (4. točka) in še odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da stroškov postopka ni bilo (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik za obravnavana objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, objekta pa ne izpolnjujeta pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Ograja, ki je bila zgrajen v letu 2008 (pred 15. 5.) namreč ni izpolnjevala vseh pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 20. člena Pravilnika o vrstah zahtevanih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Kot je razvidno iz Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot in prikaza v njem določenih naravnih vrednot v Atlasu okolja, zemljišče parc. št. 2275/10 k.o. ... namreč spada pod naravno vrednoto. Za gradnjo ograje na takem območju pa bi moral investitor pridobiti soglasje, ki ga v obravnavanem primeru nima. Enako zahtevo ima tudi tretji odstavek 6. člena sedaj veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Letna kuhinja, ki je bila zgrajena v letu 2000, ni bila določena kot pomožni objekt ne v takrat veljavnem občinskem odloku o pomožnih objektih, niti je ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po omenjenem pravilniku ali po sedanji uredbi.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi stališče, da naj bi bil podlaga za določitev naravnih vrednot lokalnega pomena občinski odlok, v konkretnem primeru Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin (Uradno glasilo Občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 5/90 in naslednji). Zato ni bistvenega pomena, ali se spletna aplikacija Atlas okolja ne ujema s tem odlokom.

Tožnik s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne drži, da bi zemljišče parc. št. 2275/10 k.o. ... – zlasti v delu, kjer se nahaja ograja –, spadalo v varovano območje. Podlaga za določitev zavarovanih območij naravnih vrednot lokalnega pomena je namreč Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin, ki ga je kot pravna naslednica upoštevala tudi Občina Kobarid pri vseh spremembah in dopolnitvah družbenih planov občine. Spletna aplikacija Atlas okolja se s tem odlokom ne ujema, saj je za okoli stokrat povečala površino območij, ki jih je kot zavarovana razglasila Občina Kobarid. Do uskladitve aplikacije kljub pozivu občine še ni prišlo. Poudarja še, da o naravnih vrednotah ni najti podatkov ne v zemljiškem katastru niti v zemljiški knjigi, zato lastniki nepremičnin sploh niso bili obveščeni o določitvi naravnih vrednot in drugih varovalnih območij.

Ne strinja se z ugotovljeno površino nadstrešnice zunanjega ognjišča, niti z njenim poimenovanjem kot letna kuhinja. Omenjena nadstrešnica meri manj kot 30 m2 (to je bilo navedeno tudi v predhodni odločbi istega organa z dne 22. 10. 2012). Sedanji podatek o izmeri, ki ga je gradbeni inšpektor oprl na projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), namreč vključuje predvideno razširitev objekta. Meni še, da inšpektor ni prepričljivo pojasnil, zakaj prvotno navedeni podatek o površini ni pravilen, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), brez njega pa le v primeru enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena). V skladu s prvim odstavkom 16. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), veljavnega v času gradnje sporne ograje, je moral investitor za gradnjo enostavnega objekta, ki je sicer izpolnjeval pogoje in zahteve glede največje velikosti, načina gradnje ter rabe in odmika od sosednjih zemljišč, določenih s tem pravilnikom, pridobiti soglasje pristojnega organa, če je šlo za gradnjo na zemljišču v območju, ki je bil s posebni predpisi opredeljen kot varovano območje.

Pravilno je stališče obeh upravnih organov, da so naravne vrednote določene s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04 in naslednji). Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, je bil ta sprejet na podlagi šestega odstavka 37. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), v skladu s katerim je minister v pravilniku določil naravne vrednote, jih razvrstil na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena in predpisal podrobnejše varstvene ter razvojne usmeritve za njihovo varstvo. Po sedmem odstavku istega člena je pred določitvijo naravne vrednote iz prejšnjega odstavka minister dolžan seznaniti lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena, lokalna skupnost pa lahko poda mnenje k predlagani razvrstitvi. Glede na navedeno in ker sta ZON ter pravilnik kasnejša predpisa kot Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin, na katerega se sklicuje tožnik, je za presojo tega, ali zemljišče parc. št. 2275/10 k.o. ... leži v območju naravne vrednote, treba uporabiti omenjeni pravilnik.

Vendar pa v izpodbijani odločbi ni navedeno, za katero naravno vrednoto gre. Sodišče zato ne more preizkusiti tožbene trditve, da parc. št. 2275/10 k.o. ... oz. njen del, kjer je ograja, ne spada v tako (varovano) območje, s tem pa tudi ne, ali bi moral investitor za gradnjo pridobiti ustrezno soglasje. Omenjeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je upravni organ kot letno kuhinjo s tlorisom 43,89 m2, ki da ni enostavni objekt ne po pravilniku iz leta 2003 niti po sedanji uredbi, poimenoval nadstrešnico in krušno peč (v izreku navedeno kot nadstrešnica z letno kuhinjo). Tako dejansko ni jasno, ali gre za en objekt v smislu ZGO-1, za katerega se lahko izrečejo inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje, ali pa morda za nadstrešek in krušno peč. Ker je organ nato le posplošeno navedel, da ne gre za enostavni objekt, ni razvidno, zaradi katere okoliščine gradnje ne gre za enostavni objekt. Poleg tega se – glede na to, da gre za gradnjo v kampu –, postavlja tudi vprašanje, ali bi lahko šlo za enostavni objekt, ki je namenjen sezonski turistični ponudbi iz 1. točke 9. člena omenjenega pravilnika, ali pa za nadstrešek nad gostinskim vrtom iz 5. točke 5. člena. Navedeno pomeni, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Sodišče se strinja s tožnikom, da vpogled v PGD, v katerem je navedena površina objekta, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, ni primeren dokaz za ugotavljanje velikosti objekta, ki v naravi že stoji. Investitor namreč lahko zahteva gradbeno dovoljenje tudi za večji ali manjši objekt, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja pa dejansko stanje uskladi s formalnim. Zato je ugotavljanje velikosti obstoječega objekta v prvi vrsti stvar ogleda in na njem opravljenih izmer. V obravnavanem primeru je to potrebno še toliko bolj, saj iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je gradbeni inšpektor na ogledu 15. 9. 2011 v zapisniku dejansko zapisal, da naj bi „letna kuhinja“ imela tloris okoli 30 m2. Preizkusiti pa ni mogoče niti tega, da naj bi geodetski posnetek izkazoval večji tloris. Navedeno ni, za kateri geodetski posnetek gre, niti kakšno je njegovo merilo in v njem prikazane izmere objekta.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, bi bil po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek (89,70 EUR), materialne stroške (20 EUR) in 20% DDV v skupni višini 131,64 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).