Jedro

Odločitev v izreku izpodbijanih sodb, s katero je tožnica uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnice, učinkuje le proti tožencu. Zato ni treba, da bi bila tožba naperjena tudi zoper dolžnico. Z izpodbijanim pravnim dejanjem je pridobil koristi le toženec, zato je po drugem odstavku 283. člena ZOR pasivno legitimiran.

Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bila predmet izpodbijanega pravnega dejanja le polovica predmetnega stanovanja in da odločitev nižjih sodišč posega v toženčev že prej pridobljeni delež na tem stanovanju. Ta delež pa ne more biti predmet sodbenega izreka, saj ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja z dne 16.2.2001.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni, tako da se glasi: " Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča v izreku pod točko I. spremeni tako, da se glasi:

1. Toženec B. K., je dolžan dopustiti, da tožnica K. d.d. L. svojo terjatev do dolžnice M. Č., kot izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah pod opr. št. I 3174/00 z dne 16.3.2000, zmanjšano za znesek delnega plačila v višini 73,41 EUR (prej 17.591,70 SIT) z dne 28.2.2000, torej v znesku glavnice 8797,21 EUR (prej 2.108.162,65 SIT) in zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice, nateklih od 3.10.1999 dalje do plačila, in nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 97,87 EUR (prej 23.453,28 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi od 17.3.2000 dalje do plačil, poplača iz polovice nepremičnine - trosobnega stanovanja v izmeri 59,47 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše v L. in ni vpisano v zemljiško knjigo, vendar največ v znesku, ki predstavlja polovico vrednosti navedene nepremičnine. 2. Kar zahteva tožnica drugače, se zavrne.3. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2001,72 EUR (479.692 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2004 dalje do plačila, v 8 dneh.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje."

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Toženec sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan dopustiti, da tožnica svoj dolg (prav: terjatev) do dolžnice M. Č., kot izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah pod opr. št. I 3174/00 z dne 16.3.2000, zmanjšan za znesek delnega plačila v višini 17.591,70 SIT z dne 28.2.2000, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški, poplača iz njemu lastne nepremičnine - trosobnega stanovanja v izmeri 59,47 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše v L., vendar največ v znesku, ki predstavlja polovico vrednosti te nepremičnine. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka, odločilo pa je tudi o ugovoru toženca zoper izdani sklep o začasni odredbi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo toženec. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, kot je predlagal v pritožbi, podrejeno pa razveljavi sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča. Poudarja, da je bil v času nakupa stanovanja edini finančno zmožen kupiti celotno stanovanje in da je tudi bil edini dejanski plačnik celotnega stanovanja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je s svojo izvenzakonsko partnerico sklenil fiktivno prodajno pogodbo. Meni, da tudi ni on tisti, ki je tožnico oškodoval, saj z dolgovi ni v nobeni zvezi. Tožbo bi bilo zato potrebno vložiti tudi zoper dolžnico M. Č., saj sam ne more biti pasivno legitimiran. Pravi, da je vprašljiva izvršljivost sodbe, ker sporna nepremičnina ni vknjižena v zemljiški knjigi, tožnica pa tudi ni dokazala njegove lastninske pravice na tej nepremičnini. Ni mu jasno, zakaj tožnica izpodbija njegova dejanja, saj niso nedopustna, v tožbenem zahtevku pa tudi niso opisana. Opozarja še, da odločitev obeh sodišč posega v njegovo že prej pridobljeno solastništvo in da predmet izpodbijane pogodbe ni bilo stanovanje kot celota, ampak samo polovica.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča izhaja: - da dolguje toženčeva izvenzakonska partnerica M. Č. tožnici solidarno s posojilojemalko F. M. znesek, naveden v sodbenem izreku, - da je tožnica kot upnica v izvršilnih postopkih, začetih v letu 1999 zoper eno in drugo dolžnico, uspela s poplačilom te terjatve le do višine 36.748 SIT, kar je bilo upoštevano na račun izvršilnih stroškov, v ostalem pa je bila izvršba na prejemke, premičnine in nepremičnine dolžnic neuspešna, - da sta 16.2.2001 toženec in M. Č.sklenila pogodbo, s katero je M. Č. tožencu prodala svojo polovico stanovanja v pritličju stanovanjske hiše v L., - da je ta prodajna pogodba fiktivna in da prikriva razpolaganje, s katerim je M. Č. na toženca prenesla svoj delež neodplačno in - da je bilo to dejanje storjeno v škodo tožnice, ker M. Č. ni imela dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve.

Z nasprotovanjem ugotovitvam nižjih sodišč, da je prodajna pogodba z dne 16.2.2001 navidezna in da prikriva neodplačno razpolaganje dolžnice M. Č. s polovico spornega stanovanja, toženec v reviziji nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Dejstvo, da je toženec v letu 1991, ko sta z M. Č. sporno stanovanje kupila od L. d.d. L., vso kupnino za stanovanje plačal sam, pa ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Sodišči sta namreč ugotovili, da sta tedaj stanovanje z izvenzakonsko partnerico M. Č. kupila oba skupaj, pravilno pa sta tudi še navedli, da toženec tudi v primeru, če bi pogodbo sklenil kot edini kupec, s tem še ne bi postal izključni lastnik predmetnega stanovanja, ampak bi predstavljalo njuno skupno premoženje.

Neutemeljen je nadalje revizijski ugovor o pasivni legitimaciji. Nižji sodišči sta sicer ugotovili, da je prodajna pogodba z dne 16.2.2001 navidezna, zaradi česar med pogodbenima strankama nima pravnega učinka (prvi odstavek 66. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007) in da prikriva drugo neodplačno pogodbo (drugi odstavek 66. člena ZOR). Ker pa o tem nista odločili v sodbenem izreku, pač pa le kot o predhodnem vprašanju v obrazložitvi izpodbijanih sodb, ni treba, da bi tožnica tožbo naperila proti tožencu in M. Č. kot enotnima in nujnima sospornikoma (196. člen ZPP). Odločitev v izreku izpodbijanih sodb, s katero je tožnica uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnice M. Č., pa učinkuje le proti tožencu (284. člen ZOR). Zato ni treba, da bi bila tožba naperjena tudi zoper dolžnico M. Č.. Sicer pa je na očitek, da toženec sam ni pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi, ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Z izpodbijanim pravnim dejanjem je pridobil koristi le on, zato je po drugem odstavku 283. člena ZOR pasivno legitimiran. Izpodbijano pravno dejanje pa je bilo po drugi strani storjeno v škodo tožnice, saj dolžnica M. Č. tedaj ni imela drugih sredstev za izpolnitev tožničine terjatve (drugi odstavek 280. člena ZOR). Da je bila tožnica oškodovana prav zaradi pogodbe z dne 16.2.2001, potrjuje tudi okoliščina, da je bila nepremičninska izvršba na predmetno stanovanje, ki jo je proti dolžnici M. Č. tožnica vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. In 02/000607, ustavljena zaradi ugovora toženca kot tretjega. Z navedenimi ugotovitvami so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje pogodbe z dne 16.2.2001. Ob upoštevanju, da toženec svojemu lastništvu stanovanja med prvostopenjskim postopkom ni oporekal, na obstoj teh pogojev ne more vplivati okoliščina, da sporno stanovanje ni vpisano v zemljiški knjigi in da tudi toženec v zemljiški knjigi ni vpisan kot njegov lastnik. Ta okoliščina tudi ne onemogoča izvršbe na sporni delež, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS št. 3/2007, ZIZ-UPB4 in št. 93/2007, ZIZ-F) v 211. členu predpisuje tudi način izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo.

Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bila predmet izpodbijanega pravnega dejanja le polovica predmetnega stanovanja in da odločitev nižjih sodišč posega v toženčevo že prej pridobljeno polovico stanovanja. Sodišči sta namreč ugotovili, da je toženec polovico stanovanja pridobil že v letu 1991, ko sta z M. Č. sporno stanovanje kupila od L. d.d. L.. Ta delež pa ne more biti predmet sodbenega izreka, saj ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja z dne 16.2.2001. Nižji sodišči sodbenega izreka očitno nista razumeli tako, kot sedaj prvič prikazuje revizija. Glede na toženčeve pritožbene opredelitve ga tako očitno ni razumel niti sam toženec. Ker pa ga je res mogoče razumeti tudi tako, kot sedaj trdi revizija, je revizijsko sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava reviziji delno ugodilo in sodbeni izrek preoblikovalo tako, da ni mogoče izvajati izvršbe na celotni nepremičnini (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ob tem gre še dodati, da učinkovanja izpodbijane odločitve nižjih sodišč na toženčev delež, ki ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja, ne odpravlja niti navedba v sodbenem izreku, ki omejuje poplačilo tožničine terjatve največ na "znesek, ki predstavlja polovico vrednosti sporne nepremičnine". Ta del izreka tožencu tudi ne zagotavlja, da bo terjatev tožnice v izvršbi poplačana največ s polovico iztržene kupnine. Nepremičnina se lahko v izvršilnem postopku na drugi in tretji dražbi proda le za polovico ocenjene vrednosti (drugi odstavek 188. člena ZIZ in drugi odstavek 194. člena ZIZ), dosedanji sodbeni izrek pa omogoča v takšnem primeru poplačilo tožničine terjatve s celotno kupnino. Omejitev višine poplačila na polovico vrednosti sporne nepremičnine je sicer nepotrebna, saj taka omejitev iz določb 280. - 285. členov ZOR ne izhaja. Ker pa je ta omejitev - ob upoštevanju spremembe sodb nižjih sodišč s to odločitvijo - v korist edinega revidenta, revizijsko sodišče vanjo ni posegalo (359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP). Omejitev višine poplačila tožničine terjatve namreč zagotavlja tožencu ugodnejši položaj v primeru, da bo polovica nepremičnine prodana za ceno, ki bo višja od polovice njene vrednosti. V tem primeru bo poplačilo tožničine terjatve omejeno do višine polovice vrednosti nepremičnine, toženec pa bo dobil presežek iztržene kupnine.

Toženec je z revizijo uspel le v manjši meri tako, da je revizijsko sodišče odločitev nižjih sodišč deloma preoblikovalo. Odločitve, da je dolžan dopustiti poplačilo tožničine terjatve iz odsvojenega deleža, pa ni uspel omajati. Zato je revizijsko sodišče ocenilo, da ni upravičen do povrnitve ne revizijskih ne pritožbenih stroškov in da njegov uspeh z revizijo tudi ne upravičuje drugačne porazdelitve stroškov prvostopenjskega postopka.