Jedro

Pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke, Banka Slovenije ne preverja le izpolnjevanje (splošnih oz. formalnih) pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZBan-1, temveč je njena dolžnost, ki neposredno izhaja iz določbe druge točke petega odstavka 65. člena ZBan-1, preveriti oziroma ugotavljati tudi druga morebitna dejstva in okoliščine, zaradi katerih kandidat, ki sicer izpolnjuje tako imenovane splošne pogoje iz prvega odstavka 63. člena ZBan-1, ne bi bil primeren za opravljanje navedene funkcije.

Določbe druge točke petega odstavka 63. člena ZBan-1 pa ni mogoče razlagati le gramatikalno, ampak v duhu celotnega ZBan-1 in narave dejavnosti oziroma poslovanja bank in tem sorodnih institucij in v skladu s temeljnimi načeli ZBan-1, zlasti pa z vidika njenega namena in dobrine, ki naj bi jo varovala.

Navedena določba zato daje Banki Slovenije tudi določeno pravico diskrecijskega odločanja, vendar svoje zavrnitve ne more opreti na katerakoli dejanja oziroma ravnanja, ampak samo na tista, na podlagi katerih (preteklih ravnanj - dejanj, ki jih je storil) je mogoče sklepati na možnost nastanka zakonsko določenih posledic, to je na možnost ogrožanja obvladovanja tveganj.

Presoja primernosti kandidata se tako opravi na podlagi tako imenovane „fit and proper“ (usposobljenost in primernost) presoje, ki se je zlasti na področju finančnih in tem podobnih institucij (zaradi njihovega že navedenega pomena in delovanja) kot tudi njihovih nadzornih institucij uveljavila pri preverjanju usposobljenosti kandidatov za opravljanje najzahtevnejših in najpomembnejših funkcij v finančnih in tem podobnih institucijah. Varovane dobrine (varstvo vlagateljev in stabilnost bančnega in s tem širšega finančnega ter celotnega gospodarskega sistema) pa so tisti okvir, ki narekujejo, katera dejanja je šteti v vsakem posameznem primeru za zapolnitev pravnega standarda “dejanj, ki jih je storil” in v tem okviru tudi opraviti test sorazmernosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Toženka (v nadaljevanju tudi Banka Slovenije) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke A. 2. Tožnik s tožbo, vloženo na podlagi 337. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), v postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) izpodbija navedeno odločbo Banke Slovenije iz vseh treh razlogov iz 1., 2, in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 337. člena ZBan-1 ter predlaga, da Vrhovno sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo v celoti in s sodbo razsodi, da se zahtevi tožeče stranke z dne 31. 5. 2010 ugodi in se ji izda dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke A, podrejeno pa, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka.

3. Banka Slovenije v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri tem pa se osredotoča na očitke, ki se nanašajo na bistvene razloge, zaradi katerih je tožniku zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja, in na očitke glede domnevnih procesnih pomanjkljivosti. Pri tem odgovarja tudi na poglavitne tožnikove vsebinske navedbe o domnevno napačnih dokaznih ocenah, ki naj bi jih zagrešila v izpodbijani odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe. Priglaša tudi stroške postopka, ki pa jih zneskovno ni opredelila.

4. Vrhovno sodišče je z navedenim odgovorom Banke Slovenije seznanilo tožnika.

Pravni interes za tožbo

5. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji neposreden in konkreten, morebitna za stranko ugodna rešitev mora izboljšati njen pravni položaj. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga lahko imel kdorkoli, ne zadošča. Pravni interes za vložitev pobude mora biti podan ves čas postopka, na kar pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Banka Slovenije tožnikovemu pravnemu interesu za vložitev tožbe v odgovoru na tožbo (čeprav ne izrecno) smiselno nasprotuje oziroma se ne strinja z tožnikovimi navedbami glede posledic njene odločitve na nadaljnjo tožnikovo poklicno kariero na področju bančništva. Pri tem se tudi (primerjalno) sklicuje na Zakon o pravniškem državnem izpitu, Zakon o odvetništvu in Zakon o sodniški službi.

7. Vrhovno sodišče se sicer strinja z Banko Slovenije, da njena odločitev v celoti ne omejuje tožnikove nadaljnje profesionalne kariere in da mu ni odvzeta možnost drugačnega udejstvovanja na področju bančništva, se pa tudi strinja, da je tožnik z izpodbijano odločbo lahko materialno, moralno in deloma tudi profesionalno oškodovan, zato meni, da je tožnikov pravni interes v obravnavani zadevi podan. Tožnik v tej zadevi vsekakor izkazuje na zakon oprto osebno korist, saj ima izpodbijana odločba za tožnika (neugodna ocena njegovega dela kot člana uprave banke B. oziroma da ni primeren za vodenje banke A.), tako kot to v tožbi tudi zatrjuje tožnik, vsekakor določene negativne moralne kot tudi profesionalne posledice, tožnik pa nima na voljo druge pravne poti za odpravo zanj neugodne odločitve, poseženo pa je tudi v njegovo ustavno pravico do svobode dela (tako tudi v sodbah Vrhovnega sodišča G 22/2009 z dne 5. 10. 2009, G 14/2007 z dne 15. 6. 2010 in G 3/2010 z dne 28. 3. 2011).

8. Tožnik pa ima po presoji Vrhovnega sodišča pravni interes, da se o njegovi tožbi odloči, ne glede na to, da je še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča v tej zadevi nadzorni svet banke A. imenoval novega člana uprave, kateremu je Banka Slovenije tudi že izdala dovoljenje za opravljanje navedene funkcije. Tožnik je v tožbi to možnost tudi že predvidel in izrecno izjavil (torej še pred odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče RS), št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011), da tudi v takem primeru obstoj pravnega interesa utemeljuje s tem, da je z izpodbijano odločbo materialno, moralno in profesionalno oškodovan, kot tudi da bo ne nazadnje z odločitvijo Vrhovnega sodišča pridobil možnost od Banke Slovenije zahtevati plačilo odškodnine, kot razliko za izgubljen dobiček, ker ni mogel opravljati funkcije, na katero je bil imenovan. Poleg tega pa je tožnik z vlogo dne 22. 11. 2012 Vrhovno sodišče obvestil, da v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS svoj tožbeni zahtevek preventivno razširja še z dodatnim podrejenim zahtevkom, in sicer da iz istih razlogov, ki jih je uveljavljal že v tožbi, predlaga, da se podrejeno ugotovi, da je bila izpodbijana odločba Banke Slovenije nezakonita.

Odločitev o tožbi

9. Tožba ni utemeljena.

Postopek sodnega varstva

10. V postopku sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke se smiselno uporabljajo določbe ZUS-1, če ZBan-1 ne določa drugače (drugi odstavek 337. člena ZBan-1).

11. Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (342. člen ZBan-1). Sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 (343. člen ZBan-1).

12. Sodišče odloča praviloma brez obravnave (344. člen ZBan-1). Sodišče preizkusi odločbo Banke Slovenije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, po katerem je bistvena kršitev določb vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu se sme odločba izpodbijati tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

Relevantne določbe postopka o izdaji dovoljenj Banke Slovenije

13. Če ni v ZBan-1 drugače določeno, se za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku ((v nadaljevanju ZUP), (drugi odstavek 330. člena ZBan-1)).

14. Postopek se začne z vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja (prvi odstavek 372. člena ZBan-1). Po uradni dolžnosti ali na zahtevo drugega pristojnega organa začne Banka Slovenije postopek samo, kadar tako določa zakon (drugi odstavek 372. člena ZBan-1).

15. V postopku odločanja o izdaji dovoljenj, o katerih odloča Banka Slovenije, se uporabljajo določbe oddelka 10.4. ZBan-1, če zakon za posamezen postopek izdaje dovoljenja ne določa drugače (prvi odstavek 369. člena ZBan-1).V postopku odločanja o izdaji dovoljenj se uporabljajo določbe oddelkov 10.1. in 10.2. tega zakona, če ni v oddelku 10.4. tega zakona drugače določeno (drugi odstavek 369. člena ZBan-1).

16. Če namerava Banka Slovenije zavrniti zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi dejstev, ugotovljenih pri pregledu poslovanja iz 2. točke prvega odstavka 375. člena tega zakona, ali drugih dokazov, ki jih ni predlagal vložnik zahteve, mora pred izdajo odločbe o zavrnitvi zahteve vložniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za to odločitev (prvi odstavek 376. člena ZBan-1). Za možnost izjave iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi do peti odstavek 332. člena tega zakona, le da se rok za izjavo "osem dni" nadomesti z rokom "15 dni" (drugi odstavek 376. člena ZBan-1).

17. V izjavi lahko stranka navaja dejstva, iz katerih izhaja, da dejstva in okoliščine, navedene v pozivu iz prvega odstavka 332. člena, niso podane, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev. Če se stranka v izjavi sklicuje na listinske dokaze, mora te dokaze izjavi priložiti (3. točka tretjega odstavka 332. člena ZBan-1).

Materialnopravne določbe

18. Prvi odstavek 63. člena ZBan-1 določa, da je lahko za člana uprave banke imenovana samo oseba: ki je ustrezno strokovno usposobljena ter ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov banke, in ki ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od teh kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti: povzročitve smrti iz malomarnosti, hude telesne poškodbe, posebno hude telesne poškodbe, ogrožanja varnosti pri delu, prikrivanja, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti, pranja denarja, izdaje uradne tajnosti, povzročitve splošne nevarnosti ali izdaje državne tajnosti, in kazen še ni bila izbrisana. Drugi odstavek 63. člena določa, da se šteje, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 63. člena izpolnjen, če ima oseba najmanj petletne izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot banka oziroma drugih primerljivih poslov.

19. Funkcijo člana uprave posamezne banke lahko opravlja le oseba, ki pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje funkcije člana uprave te banke (prvi odstavek 65. člena ZBan-1).

20. Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke, če kandidat ne izpolnjuje pogojev iz 63. člena tega zakona, ali če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja, da bi bilo zaradi dejavnosti in poslov, ki jih kandidat za člana uprave opravlja, oziroma zaradi dejanj, ki jih je storil, lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji (2. točka petega odstavka 65. člena ZBan-1).

21. Banka Slovenije lahko podatke, potrebne za presojo, ali obstajajo okoliščine iz petega odstavka 65. člena, pridobi od pristojnih državnih organov (šesti odstavek 65. člena ZBan-1).

Predhodni postopek in dejansko stanje

22. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožbenih navedb in upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila Banka Slovenije, je tožnik 31. 5. 2010 na podlagi prvega odstavka 65. člena ZBan-1, po katerem lahko funkcijo člana uprave posamezne banke opravlja le oseba, ki pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje funkcije člana uprave te banke, vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke A. Zahteva je bila dopolnjena dne 18. 6. 2010, tožnik pa je 8. 9. 2010 v odgovoru (v nadaljevanju Izjava) na Poziv k izjavi o razlogih za zavrnitev dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke (v nadaljevanju Poziv), s katerim ga je Banka Slovenije v skladu s prvim odstavkom 376. člena ZBan-1 pozvala, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, prerekal vse navedbe Banke Slovenije v Pozivu in Izjavi priložil tudi svoje dokaze.

23. Banka Slovenije je tožniku po tako izvedenem predhodnem postopku z izpodbijano odločbo izdajo navedenega dovoljenja zavrnila, ker je (povzeto) ugotovila, da je pri tožniku, ki sicer izpolnjuje vse zahtevane pogoje prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom navedenega člena ZBan-1, podan zavrnilni razlog po 2. točki petega odstavka 65. člena ZBan-1, saj iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja, da bi bilo zaradi dejanj, ki jih je kandidat storil kot član uprave banke B., lahko ogroženo poslovanje banke A. v skladu s pravili o upravljanju s tveganji. Banka Slovenije je navedeno oceno sprejela na podlagi ugotovitev, da se je v obdobju, ko je bil tožnik član uprave banke B. (več kot sedem let (od 16. 7. 2002) v dveh mandatih, pri tem pa je drugi mandat tekel do 30. 11. 2009, ko je mandat sporazumno predčasno prenehal), bistveno poslabšal kreditni portfelj banke, prav tako pa so se pojavljale številne pomanjkljivosti v izvajanju strategije in politike kreditiranja ter številne kršitve, na katere je Banka Slovenije opozarjala v svojih ukrepih. Ugotavlja, da kandidat ni ne individualno ne kot član uprave prispeval k odpravi navedenih pomanjkljivosti in kršitev, ki jih Banka Slovenije razvršča na štiri sklope, in sicer na neustrezen sistem upravljanja banke B., slabo upravljanje s kreditnim tveganjem na področju kreditiranja pravnih oseb, slabo bančno prakso na področju upravljanja strateškega portfelja in na slabo bančno prakso na področju kreditiranja fizičnih oseb. Glede na položaj, ki ga je zasedal, je tožnik po eni strani neposredno odgovoren za slabo upravljanje s kreditnim tveganjem na področju kreditiranja pravnih oseb ter za kršitve na tem področju in za slabo bančno prakso na področju kreditiranja fizičnih oseb ter za kršitve na tem področju, po drugi strani pa (kot član uprave) tudi soodgovoren za neustrezen sistem upravljanja in za slabo bančno prakso na področju upravljanja strateškega portfelja ter za kršitve na tem področju. V smislu navedenega je kandidat odgovoren za kršitve, ki jih je banka storila v navedenem obdobju, kot tudi za pomanjkljivosti, ki so se v teh letih kopičile v upravljanju banke B.. Te pomanjkljivosti in kršitve so vodile do slabšanja kreditnega portfelja in do izgub ter do zmanjševanja kapitalske ustreznosti. Kandidat, kot član uprave, soodgovoren za politiko banke, tudi ni zagotovil, da v poslovanju banke ne bi prihajalo do kršitev, ravno tako pa tudi kot član uprave banke ni zagotovil, da bi bile vse kršitve, ugotovljene s strani Banke Slovenije, odpravljene v rokih, saj nekateri ukrepi niso bili izvršeni v postavljenih rokih, zato je prihajalo do njihovega stopnjevanja.

24. Banka Slovenije te svoje ugotovitve med drugim dokazuje z 22 izrečenimi ukrepi nadzora, vključno s tremi odredbami z dodatnimi ukrepi, ki jih je Banka Slovenije izrekla banki B. v času trajanja tožnikovih mandatov, navedenimi v prilogi in priloženimi upravnemu spisu kot sestavni del odločbe, med drugim tudi pet ukrepov za področja, za katera je bil tožnik kot član uprave banke B. neposredno odgovoren.

25. Tožnik se tako v izjavi kot v tožbi z navedeno oceno Banke Slovenije ne strinja in v tožbi navaja, da je že z Izjavo v celoti odgovoril na neresnične obtožbe Banke Slovenije, Izjavi pa je priložil obširno dokumentacijo, prav tako pa je predlagal zaslišanje prič in samega sebe kot stranke.

Kršitve postopka Pravica do izjave in kontradiktornost postopka

26. Tožnik na več mestih v tožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka v zvezi s pravico do izjave in kontradiktornosti postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, 376. člen ZBan-1).

27. Na splošno je kontradiktornost v upravnih postopkih zagotovljena v 9. členu ZUP kot načelo zaslišanja stranke, ki določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek). Če pa so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (drugi odstavek). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek).

28. Pravica do izjave pa je v postopku izdaje obravnavanega dovoljenja posebej urejena, v prvem odstavku 376. člena ZBan-1 s tem, ko je izrecno določeno, da mora Banka Slovenije, če namerava zavrniti zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi dejstev, ugotovljenih pri pregledu poslovanja iz 2. točke prvega odstavka 375. člena tega zakona, ali drugih dokazov, ki jih ni predlagal vložnik zahteve, tako kot je to v obravnavanem primeru, vložniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za to odločitev. Z vročitvijo poziva se vložnik zahteve seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Banke Slovenije utemeljujejo zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja; tožnik pa ima možnost podati izjavo o razlogih in navedbah tožene stranke, prav tako pa lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (3. točka tretjega odstavka 332. člena ZBan-1).

29. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila v obravnavani zadevi pravica do izjave v delu, ki se nanaša na pravico tožnika, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za to odločitev, v celoti spoštovana, saj je bil Poziv tožniku vročen, tožnik je bil pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi, to pravico pa je tudi izkoristil. Uredba o upravnem poslovanju

30. Razlagi Banke Slovenije v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi očitki, da naj bi Banka Slovenije (ker v svojem upravnem spisu naj ne bi imela dokumentov oziroma naj bi bili ti omejeni, spis pa brez popisa dokumentov) kršila Uredbo o upravnem poslovanju in s tem tudi pravico do izjave, to pa je bistvena kršitev postopka, Vrhovno sodišče v celoti sledi v delu, da navedena uredba velja za v tej uredbi navedene subjekte (organe državne uprave, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter druge pravne in fizične osebe, kadar na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge), ne pa tudi za Banko Slovenije kot samostojno in neodvisno oziroma sui generis institucijo. Pravilno pa je tudi stališče Banke Slovenije, da tudi v primeru, če bi navedena uredba toženo stranko zavezovala, da očitane kršitve te uredbe (da Banka Slovenije v svojem upravnem spisu naj ne bi imela dokumentov oziroma naj bi bili ti omejeni, spis pa brez popisa dokumentov) ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka v smislu 237. člena ZUP.

31. Se pa Vrhovno sodišče pri tem strinja s tožnikovo upravičeno grajo, da mu je opustitev oštevilčenja dokumentov in popisa spisa otežkočala pripravo tako Izjave kot tudi tožbe v obravnavani zadevi, vendar ne v taki meri, da bi mu bili zaradi tega obe pravni sredstvi onemogočeni. Tožnik je namreč kljub temu v Izjavi podal obširne in izčrpne odgovore na Poziv, prav tako pa še obširnejše tožbene ugovore zoper izpodbijano odločbo. Zato tožnikovi pravici do izjave in do pravnega sredstva s tem nista bili kršeni. Prav tako pa je mogoče izpodbijano odločbo (kljub tej pomanjkljivosti, čeprav z znatno več napora, s čimer se je soočilo tudi Vrhovno sodišče) preizkusiti, zato tudi niso podane takšne pomanjkljivosti postopka oziroma relativne kršitve postopka, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Nova dejstva in dokazi

32. Vrhovno sodišče zavrača vse tožnikove ugovore, da je Banka Slovenije svojo odločitev v odločbi oprla tudi na nova dejstva in dokaze ((npr. sprememba očitka pri kršitvah, da tožnik ni prispeval k odpravi kršitev, v očitek, da ni zagotovil odprave kršitev (prvi odstavek na 19. strani tožbe), da je Banka Slovenije vsebino točke C (slaba bančna praksa na področju zakladništva oziroma upravljanja strateškega portfelja) iz Poziva v izpodbijani odločbi povsem spremenila (drugi odstavek na 21. strani oziroma četrti odstavek na 57. strani tožbe), da Banka Slovenije v izpodbijani odločbi navaja številna nova dejstva, ki jih v Pozivu ni navajala in ki pojmovno izhajajo iz drugih dokazov, kot so bili podlaga za Poziv (26. stran), glede analitičnih podatkov Banke Slovenije v zvezi z odobravanjem kreditov za menedžerske odkupe podjetij (predzadnji odstavek na 46. strani), sprememba očitka o začetku prakse odobravanja premostitvenih kreditov fizičnim osebam v obdobju tožeče stranke v očitek o razširitve te prakse (predzadnji odstavek na 62. stran tožbe)), saj so navedene spremembe zgolj redakcijske narave oziroma so bili sprejeti nekateri tožnikovi ugovori, podani v Izjavi, in v tem delu sledi obrazložitvi Banke Slovenije, podani v odgovoru na tožbo.

33. Res je sicer, da lahko Banka Slovenije odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v pozivu, in da mora v primeru, da namerava svojo odločitev opreti tudi na dejstva, ki v pozivu niso navedena, dati tožniku novo možnost, da se o njih izjavi. Ta dolžnost ponovnega poziva vlagatelju zahteve pa je podana le pri odločilnih dejstvih, ne pa tudi v primeru, ko gre na podlagi vlagateljeve izjave za redakcijske spremembe oziroma za spremembe, s katerimi se v bistvu tožnikove trditve oziroma navedbe in mnenja v izjavi upoštevajo, oziroma se zgolj podrobneje opišejo posamezne ugotovitve in dejstva, pri tem pa ne gre za odločilna nova dejstva. Navedeni tožnikovi ugovori pa so tudi med seboj nasprotujoči, saj tožnik Banki Slovenije v tožbi med drugim tudi očita, da je v izpodbijani odločbi v bistvu v celoti in brez sprememb ponovila svoje zaključke iz Poziva.

Drugi podatki Banke Slovenije

34. Res je tudi, kar trdi tožnik, da posameznih trditev Banke Slovenije, navedenih v izpodbijani odločbi, ni mogoče iz upravnega spisa z gotovostjo preveriti, vendar je to glede na naravo ugotovitev povsem razumljivo, saj gre v določeni meri za sintezo ugotovitev, ki jih je Banka Slovenije ugotovila v postopkih nadzora in siceršnjega spremljanja delovanja banke B. oziroma bančnega sistema v Republiki Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena njenih temeljnih dolžnosti. Gre v veliki meri tudi za sintetične in strukturne agregatne ugotovitve, ki so posledica strokovnega in analitičnega dela ekspertov Banke Slovenije na podlagi zbiranja in obdelovanja množice podatkov, ki se nanašajo v veliki meri tudi na delovanje celotnega bančnega sistema v državi. Zato je nemogoče pričakovati, še zlasti ob upoštevanju, da gre tudi oziroma predvsem za zaupne podatke, ki se nanašajo tudi na poslovanje drugih, konkurenčnih bank, da bo tožena stranka za namen tega postopka priložila celotno dokumentacijo, na podlagi katere je prišla do svojih ugotovitev. Banka Slovenije je namreč ena izmed institucij, ki ima na svojem področju posameznih in agregatnih podatkih enako vlogo kot druge institucije, ki imajo dolžnost zbiranja in obdelovanja podatkov za posamezna področja, za katerih delovanje in nadzor so odgovorne in v katerih podatke se praviloma ne dvomi (npr. nihče ne bi podvomil v uradne podatke Statističnega urada Republike Slovenije in drugih državnih institucij, zadolženih za zbiranje in analiziranje podatkov za njihova področja, niti ne bi nihče zahteval, da morajo te institucije za verodostojnost teh podatkov predložiti tudi množico vseh podatkov, da bi se lahko preverila dejstva, ki so vsebovana v agregatnih podatkih) .

35. Zato Vrhovno sodišče sledi Banki Slovenije, ki v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da gre za trditve iz podatkovne baze Banke Slovenije, ki je v skladu z Zakonom o Banki Slovenije odgovorna za evidentiranje, zbiranje, obdelavo in izkazovanje podatkov in informacij, vključno s statističnimi podatki in informacijami, ki se nanašajo na uresničevanje njenih nalog. V skladu z veljavno zakonodajo so tako vse banke dolžne toženi stranki tekoče pošiljati podatke o poslovanju v vnaprej predpisani vsebini in obliki. Banka Slovenije v skladu s svojimi zadolžitvami kontinuirano vrši nadzor in analizira poslovanje tako posameznih bank in hranilnic kot bančnega sistema kot celote. Nadzor poteka (234. člen ZBan-1) tudi s spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem poročil in obvestil bank in drugih oseb, ki so po določbah tega zakona oziroma drugih zakonov dolžne poročati toženi stranki oziroma jo obveščati o posameznih dejstvih in okoliščinah, za namen sistematičnega zbiranja, spremljanja in analiziranja podatkov o poslovanju bank pa je Banka Slovenije razvila svojo informacijsko podporo.

36. Ne glede na navedeno pa je tožnik na določene podatke in trditve Banke Slovenije odgovoril s svojimi nasprotnimi trditvami in podatki (katerih vsaj z vidika standardov, ki jih zahteva tožnik, tudi ni mogoče preveriti). Ob upoštevanju, da je vsekakor poznavalec poslovanja banke B. (kar dokazuje tudi s številnimi podatki in navedbami, podanimi v Izjavi in tožbi) in njene širše vloge v okviru bančnega sistema v Republiki Sloveniji in je z večino podatkov, ki se nanašajo na poslovanje banke B., seznanjen, mu po mnenju Vrhovnega sodišča pravica do izjave s tem ni bila odvzeta.

Nadzorniška ocena

37. Delno pa je utemeljen tožnikov očitek o odvzemu možnosti izjave glede nadzorniške ocene (28. stran tožbe). Banka Slovenije je svoje ugotovitve in zaključke oprla tudi na svojo tako imenovano nadzorniško oceno, ki pa ni sestavni del upravnega spisa, tako da se tožnik z njo ni mogel seznaniti, saj jo Banka Slovenije šteje kot tako zaupen dokument, ki ga tožniku glede na določbe (228., 231. člen ZBan-1) oziroma glede na njene navedbe v odgovoru na tožbo, ne more izročiti. Vrhovno sodišče sicer razume razloge Banke Slovenije, zakaj navedene nadzorniške ocene ne more predložiti tožniku, saj se v njej nahajajo podatki, ki se nanašajo na vse banke, ki jih Banka Slovenije nadzira.

38. Vendar pa ne glede na navedeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) v okviru pravice do izjave, na podlagi katere mora imeti oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet odločanja v postopku, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve (Sklep Ustavnega sodišča RS, št. 310-/10 2. 4. 2010), pa tudi ZUP v drugem stavku 5. točke 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. Če se stranki v postopku torej onemogoči, da lahko dejstva in trditve, ki so mu v breme, preveri in tako do njih zavzame svoja stališča, ji je s tem prekršena pravica do izjave. Kljub temu pa ne gre za takšno kršitev, ki bi lahko omajala vsebinsko pravilnost izpodbijane odločbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Odgovor Banke Slovenije na Izjavo

39. Tožnik navaja (četrti odstavek na 4. strani tožbe, drugi odstavek na 5. strani, prvi odstavek na 28. strani), da Banka Slovenije na navedbe kandidata iz Izjave odgovarja zgolj deloma pod točko V. obrazložitve izpodbijane odločbe in se o predlaganih dokazih oziroma navedbah kandidata iz njegove Izjave sploh ne izjavi, npr. glede načina odločanja in odgovornosti znotraj banke B. oziroma glede neposredne odgovornosti kandidata, oziroma da za kršitve ne more biti individualno odgovoren (peti, šesti in sedmi odstavek na 9. strani tožbe), obrazložitve možnosti ogroženega poslovanja banke A. (zadnji odstavek na 11. in prvi odstavek na 12. strani tožbe), drugih postopkov oziroma odvzema licence drugim članom uprave (četrti odstavek na 14. strani tožbe), imenovanja za začasno vodenje banke B. oziroma povabila h kandidaturi za predsednika uprave (opomba 4 na 15. strani tožbe), ne neposredne odgovornosti za upravljanje s tveganji (16. stran v povezavi z drugim odstavkom na 17. strani tožbe), neizkazanosti večje teže ukrepov nadzora oziroma njihove pogostosti – primerjalno v bančnem sektorju (drugi in tretji odstavek na 18. strani tožbe), odprave vseh očitanih kršitev (zadnji odstavek na 19. strani tožbe), odražanja kršitev v slabih rezultatih banke B. (drugi in tretji odstavek na 20. strani tožbe).

40. Glede tega ugovora stališče Banke Slovenije v odgovoru na tožbo, da je bilo tožnikovi pravici do izjave zadoščeno že s tem, da je prejel Poziv in da je nanj odgovoril ter da je imel ves čas postopka tudi možnost vpogleda v spis, ki jo je 22. 4. 2010 tudi izkoristil tako, da je spis kopiral ter se tako seznanil z vsebino, z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, samo po sebi ne more biti utemeljeno, saj bi bila pravica do izjave in do kontradiktornosti postopka s tem izvotljena. Iz ustaljene ustavnosodne prakse pravica do izjave vsebuje tudi pravico do odgovora oziroma dolžnost organa, ki odloča, da odgovori in se opredeli do vseh tistih tožnikovih navedb iz izjave, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Del pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS, pa je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja, saj se le s pravico vlagatelja zahteve, da poda izjavo o razlogih za (v obravnavanem primeru) zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja, in dolžnostjo organa, ki odloča, da poda odgovor na navedbe v izjavi, zagotavlja pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1467/09 30. 10. 2010, sodba Vrhovnega sodišča RS, št. G 8/2010). Iz 22. člena Ustave RS izhaja torej obveznost organa, ki odloča, vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost, da se je treba opredeliti do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve (sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up 2582/8 z dne 15. 5. 2007, odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 1970/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1055/05-1219. 1. 2006). Nedvomno je zato tudi obveznost Banke Slovenije, ki odloča v konkretni zadevi, da se s tožnikovimi navedbami, podanimi v Izjavi, seznani, ter da se do tistih, ki so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

41. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da Banka Slovenije tožnikovih navedb v Izjavi sicer ni prezrla ter da se je do njegovih navedb, na katere sicer ni izrecno odgovorila, načelno opredelila s tem, da jih šteje za pavšalne. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sledi pojasnilu Banke Slovenije, danemu v odgovoru na tožbo, da je v izpodbijani odločbi odgovorila le na tiste tožnikove argumente in dokaze, podane Izjavi, za katere meni, da so bistvenega pomena za odločitev. Banka Slovenije na sicer obširne in konkretne tožnikove ugovore in navedbe, v katerih izpodbija ugotovitve in podatke Banke Slovenije o poslovanju in rezultatih banke B. ter o položaju banke B. med drugimi bankami glede na nadzorniško oceno ni odgovorila, zato tudi Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe v delih, ki se nanaša na te ugotovitve, ne upošteva kot bistvene oziroma odločilne.

Materialno pravo Okvir presoje

42. Tožnik v tožbi še posebej iz več vidikov uveljavlja zmotno oziroma napačno uporabo materialnega zakona, konkretno 2. točko petega odstavka 65. člena ZBan-1, na podlagi katerega je Banka Slovenije tožniku zavrnila izdajo zahtevanega dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke A. 43. Posamezna zakonska norma je sestavni del celovitega zakona, v katerega je ta umeščena, ta pa je sestavni del slovenske ustavnopravne ureditve. Zato je treba besedilo posamezne norme razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih norm in pravne ureditve kot celote, ne pa kot osamljen, nepovezan in sam zase obstoječ člen (Pavčnik, Argumentacija v pravu, str. 46-48). Zato zgolj jezikovna oziroma gramatikalna razlaga, kot jo zagovarja tožnik, ne zadostuje in je zato treba sicer nedoločno dikcijo 2. točke petega odstavka 65. člena ZBan-1 razlagati v duhu celotnega ZBan-1 in narave dejavnosti oziroma poslovanja bank in tem sorodnih institucij in v skladu s temeljnimi načeli ZBan-1, zlasti pa z vidika njenega namena in dobrine, ki naj bi jo varovala.

Pomen bančništva in Banke Slovenije

44. Banke (zlasti poslovne) so specifične gospodarske družbe, katerih namen je praviloma opravljanje gospodarske dejavnosti z namenom pridobivanja dobička za njene delničarje, vendar pa je zaradi narave njihove dejavnosti, to je predvsem opravljanje bančnih storitev, ki so sprejemanje depozitov od javnosti ter dajanje kreditov za svoj račun (7. člen ZBan-1), podvržene še posebno strogi zakonski ureditvi in strogemu nadzoru za ta nadzor pooblaščenih institucij. Njihovo poslovanje je, tako kot še drugih finančnih institucij, namreč izpostavljeno različnim tveganjem, zato je namen njihovega nadzora predvsem zagotoviti njihovo varno in stabilno poslovanje, cilj posebno stroge bančne regulative pa je predvsem zmanjšati tveganje in tako povečati varnost sredstev vlagateljev, prav tako pa imajo banke pomembno vlogo in funkcijo za gospodarstvo posamezne države. Zato so za ustanovitev banke s posebnim zakonom (poleg zakona o gospodarskih družbah), to je ZBan-1, določeni še posebej strogi posebni pogoji, prav tako pa za delničarje bank in za njihovo celotno poslovanje. Njena ustanovitev je mogoča le s posebnim dovoljenjem, ki ga izda pristojni organ (33. člen v zvezi 35. členom ZBan-1), njeno delovanje pa je podvrženo stalnemu nadzoru Banke Slovenije (222. člen ZBan-1), ki ima zato z zakonom določena posebna pooblastila in ukrepe (241. člen ZBan-1 in naslednji). Poleg tega ZBan-1 predpisuje še celo vrsto organizacijskih in statusnih zadev, o kvalificiranih deležih itd., predvsem pa posebno pozornost posveča obvladovanju tveganj (108.-129. člen ZBan-1). V ZBan-1 je tako zakonodajalec uzakonil številne mehanizme, preko katerih naj se zagotovi varstvo vlagateljev oziroma prepreči nevestno ali lahkomiselno upravljanje bank s finančnimi sredstvi vlagateljev.

45. Zaupanje vlagateljev je namreč temeljni predpogoj za uspešno in učinkovito delovanje bančnega sistema, pri tem pa ima Banka Slovenije kot samostojna in neodvisna nadzorna institucija na področju bančništva, katere naloge so določene v Ustavi RS, ZBan-1 in Zakonom o Banki Slovenije, zato še posebno odgovornost in zato tudi poseben status in pomen.

Člani uprave

46. Zaradi navedene pomembnosti delovanja in poslovanja bank, ki pretežno upravljajo in razpolagajo s sredstvi vlagateljev, torej tujim denarjem, in njihove pomembne vloge v gospodarskemu sistemu, so zato še posebej strogo določeni tudi pogoji za opravljanje funkcij članov uprav bank kot najbolj odgovornih oseb za upravljanje in vodenje bank, v tem okviru pa še posebej za obvladovanja tveganj, katerim so banke in druge sorodne finančne institucije še posebej podvržene. Iz navedenih razlogov je torej še zlasti pomembno, kdo upravlja najvišje funkcije v banki, zato se za njihovo upravljanje zahtevajo tudi najvišji standardi, tako po strokovni usposobljenosti kot po sposobnostih in izkušnjah za vodenje banke, prav tako pa tudi vse druge lastnosti, zaradi katerih je pričakovati, da bo določena oseba upravljala banko na način, da bodo vseskozi tudi spoštovani predpisi in pravila o obvladovanju tveganj oziroma da bo zagotovljeno varstvo vlog vlagateljev in stabilnost bančnega in širšega finančnega sistema. Funkcije članov uprav naj bi tako opravljale le osebe z ustrezno strokovno usposobljenostjo ter lastnostmi in izkušnjami za vodenje (poslov), to je visoko specializirani strokovnjaki, ki so dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih. Te osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo in z izkušnjami (ter osebnimi lastnostmi) zagotavljati, da bodo svojo funkcijo opravljale tako, da bo na bančnem trgu zagotovljeno transparentno, učinkovito, zakonito poslovanje (smiselno sodba Vrhovnega sodišča RS, št. G 10/2007 z dne 11. 11. 2008), ki naj bi zagotavljalo fizičnim in pravnim osebam varnost njihovih naložb v bančne depozite in druge produkte bančnega poslovanja.

47. Zato je še posebej določeno, da so za člane uprave posamezne, torej konkretno določene banke, imenovane le osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 63. člena ZBan-1, tako imenovana oseba pa lahko opravlja navedeno funkcijo le, če za to dobi dovoljenje Banke Slovenije. Ta pa pri odločanju o izdaji navedenega dovoljenja ne preverja le izpolnjevanje pogojev iz navedenega člena (to je, ali je oseba strokovno usposobljena ter ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov banke, in ki ni bila pravnomočno kaznovana za v tem členu navedena kazniva dejanja), temveč je njena dolžnost, ki neposredno izhaja iz določbe druge točke petega odstavka 65. člena ZBan-1, preveriti oziroma ugotavljati tudi druga morebitna dejstva in okoliščine, zaradi katerih kandidat, ki sicer izpolnjuje t. i. splošne pogoje iz prvega odstavka 63. člena ZBan-1, ne bi bil primeren za opravljanje navedene funkcije.

„Fit and proper“

48. V bistvu gre za tako imenovano „fit and proper“ (usposobljenost in primernost) presojo, ki se je zlasti na področju finančnih in tem podobnih institucij (zaradi njihovega že navedenega pomena in delovanja) kot tudi njihovih nadzornih institucij uveljavila pri preverjanju usposobljenosti kandidatov za opravljanje najzahtevnejših in najpomembnejših funkcij v finančnih in tem podobnih institucijah, ki obsega poleg preverjanja strokovne in druge usposobljenosti (fit), tudi presojo, ali ima taka oseba tudi vse druge lastnosti, zaradi katerih ji je mogoče zaupati opravljanje tovrstnih funkcij, oziroma ali zaradi določenih lastnosti oziroma stanj ali pa dejanj, ki jih je posamezna oseba storila, taki osebi takega zaupanja ni mogoče podeliti oziroma izkazati (proper). Bistvo navedenega standarda je torej, da se (z vidika obravnavanega primera) za člane uprav bank, kot najodgovornejših oseb za njihovo zakonito delovanje, imenujejo ne samo vrhunski strokovnjaki, ki imajo potrebna strokovna znanja in tudi vodstvene in druge lastnosti, temveč morajo imeti tudi druge lastnosti, ki naj bi zagotavljale varno poslovanje banke z vidika varstva vlagateljev in gospodarskega pomena.

49. Banka Slovenije je to oceno sprejela na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, po proučitvi podatkov poslovanja in o izvršenih ukrepih nadzora ter ugotovitev svoje nadzorniške ocene banke B. v sedemletnem mandatu tožnika kot člana uprave, kar pomeni, da je proučila celotno poslovanje banke B. v navedenem obdobju in v tem okviru tudi tožnikovo delovanje kot člana uprave v tem obdobju. Čeprav to v odločbi ni izrecno navedeno, iz nje sledi, da Banka Slovenije tožniku priznava strokovno in profesionalno usposobljenost za opravljanje funkcije člana uprave, pri tem pa mu ne pripisuje nobenih negativnih osebnih lastnosti in tudi ne izhaja iz kakšnih drugih vrednostnih sodb. Svojo zavrnilno odločitev je sprejela zgolj na podlagi tožnikovega delovanja kot člana uprave banke B., torej izključno z vidika funkcije, ki naj bi jo upravljal tudi v banki A. Diskriminacija in kršitev načela neenakosti

50. Z izpodbijano odločbo ni bilo kršeno načelo enakosti, ki ga uveljavlja tožnik, oziroma tožnik diskriminatornega obravnavanja Banke Slovenije ni izkazal. Predmet izpodbijane odločbe je odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljane funkcije člana uprave, ne pa splošno izvajanje nadzora Banke Slovenije nad delovanjem in poslovanjem uprav bank v Republiki Sloveniji. Tožnikove navedbe, da ker Banka Slovenije očitno (po lastnih navedbah) razpolaga z vsemi podatki o (domnevno) slabi bančni praksi v banki B. in bi zato morala, če bi neodvisno opravljala svojo nadzorno funkcijo, pričeti s postopki za odvzem dovoljenj tudi zoper druge člane uprave (čeprav dovoljenje tudi tožniku ni bilo odvzeto), so lahko sicer morebiti tudi povsem upravičena kritika izvajanj nalog in pristojnosti Banke Slovenije, ne morejo pa pomeniti, da gre zaradi tega za očitno popolnoma arbitrarno odločanje, po katerem, kot to v tožbi navaja tožnik, določene kršitve ali pomanjkljivosti v določenih primerih (ali samo za določene kandidate), predstavljajo razlog po 2. točki petega odstavka 65. člena ZBan-1, v drugih primerih pa očitno ne.

51. To, da Banka Slovenije zoper tožnika ni že predhodno začela postopka za odvzem dovoljenja, niti ni tega storila zoper druge člane uprave banke B. in zoper člane uprav drugih bank, zato ne more biti razlog za kršitev načela enakosti pred zakonom. Do tega (do kršitve enakosti pred zakonom oziroma do kršitve pravice do enakega obravnavanja) pa bi lahko sicer prišlo v primeru, če bi ob bistveno enakih okoliščinah in dejanjih zaradi domnevno istih kršitev Banka Slovenije drugim kandidatom (članom uprave banke B.) tovrstno dovoljenje, ki je predmet tega postopka, izdala, tožniku pa ne. Da je temu tako, pa tožnik niti ne zatrjuje, niti tega ne izkaže z zgolj pavšalnim sklicevanjem na sicer v tožbi naveden konkreten primer, saj pravica do enakega obravnavanja pomeni enako obravnavanje v bistveno enakih zadevah. Zato Vrhovno sodišče tožnikovih očitkov, da gre dejansko za povsem arbitrarno odločitev Banke Slovenije, ki tožnika individualno postavlja za edinega »krivca« za posledice finančne in gospodarske krize, ter pri tem ne upošteva ravnanj drugih bank, članov uprav in drugih takratnih članov uprave banke B., ne sprejema, niti ti očitki ne morejo pomeniti, da bi bilo zato zaradi (domnevnega) neukrepanja Banke Slovenije tudi zoper druge člane uprav bank treba tožniku zahtevano dovoljenje tudi izdati.

Narava zavrnitve dovoljenja

52. Vrhovno sodišče je tožniku priznalo pravni interes v obravnavani zadevi in tudi samo meni, da je z izpodbijano odločbo poseženo v njegov pravni položaj, saj mu je bila z navedeno odločbo onemogočena zasedba funkcija člana uprave banke A., na katero ga je kot primernega že predhodno imenoval nadzorni odbor te banke kot predstavnikov lastnikov. Prav tako se strinja, da ima navedena odločitev Banke Slovenije, kot v tej sodbi že navedeno, zanj tudi določene moralne posledice, ne strinja pa se, da gre pri zavrnitvi dovoljenja za opravljanje funkcije člana za uporabo najostrejše sankcije, za najhujša ravnanja, ki presegajo vprašanje ustrezne strokovne usposobljenosti, lastnosti in izkušenj, ki so potrebni za vodenje poslov banke ter da gre za najhujši poseg v pravice posameznega (in s tem primerom konkretnega) kandidata – tožnika, kateremu se zaradi domnevnih očitanih ravnanj odvzame možnost opravljanja dela, za katerega je usposobljen in za katerega se je izobraževal in gradil svojo poklicno kariero. Po tožnikovem mnenju gre tudi za ukrep, ki ni časovno omejen (kot je na primer obstoj pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja), prav tako ni popravljiv (kot na primer pogoj strokovne usposobljenosti ali izkušenj, kot pogoj, ki ga posamezen kandidat lahko pridobi), saj je iz zakonskega besedila mogoče razumeti, da enkrat storjeno dejanje za vedno in za vsako (novo) imenovanje za člana uprave, prepreči možnost pridobitve dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave.

53. Ustrezna usposobljenost posameznega kandidata za opravljanje funkcije člana uprave se presoja posebej v vsakem posameznem primeru, ko kandidat kandidira za navedeno funkcijo v posamezni oziroma točno določeni banki. To pa pomeni, da je posamezni kandidat podvržen strogi proceduri izpolnjevanja pogojev vedno in vselej, ne glede na to kolikokrat je že opravljal navedeno funkcijo in koliko časa. Ker se torej dovoljenje podeli oziroma zavrne za opravljanje te funkcije le v konkretni banki, ne gre za celotno onemogočanje opravljanja določenega dela in to neomejeno, saj zavrnitev dovoljenja ne pomeni doživljenske prepovedi opravljanja funkcije člana uprave banke, kot to želi prikazati tožnik (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-157/04 z dne 3. 6. 2004).

54. Pri tem pa ne gre za kazensko sankcijo, kot to zatrjuje tožnik, saj se dejanja v smislu 65. ZBan-1 praviloma ne nanašajo na kazniva dejanja. Ukrepi nadzora (v tem primeru (smiselno) ugotovljena dejanja oziroma ugotovitve glede primernosti kandidata) se ne izrekajo, kot je v svoji odločbi že navedlo Ustavno sodišče RS (U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004) kot sankcije kaznovalnega prava. V ZBan-1 pa tudi ni podlage za tako podroben opis posameznih dejanj iz sporne določbe tretjega odstavka 65. člena ZBan-1, kot to določa Zakon o kazenskem postopku za opis kaznivih dejanj v izreku sodbe, kot to v tožbi izrecno zahteva tožnik.

Pomen določbe 2. točke petega odstavka 65. člena ZBan-1

55. Besedno dokaj skopa in nedoločna dikcija 2. točke petega odstavka 65. člena ZBan-1 je zaradi namena varovane dobrine razumljiva, saj zakonodajalec ne more predvideti vnaprejšnji nabor vseh možnih „dejanj“ posameznih kandidatov za opravljanje funkcij članov uprave banke, ki bi jih ti storili, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o obvladovanju tveganj. Navedena določba zato daje Banki Slovenije tudi določeno pravico diskrecijskega odločanja, vendar svoje zavrnitve ne more opreti na katerakoli dejanja oziroma ravnanja, ampak samo na tista, na podlagi katerih (preteklih ravnanj) je mogoče sklepati na možnost nastanka zakonsko določenih posledic, to je na možnost ogrožanja obvladovanja tveganj. ZBan-1 zato postavlja postavlja relativno širok okvir, v katerem se lahko giblje Banka Slovenijen pri odločanju, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo obravnavanega dovoljenja; zato je v veliki meri odločitev, s tem pa tudi odgovornost, prepuščena prav njej. (Blaž Strojan: Standard “Fit and proper" v slovenski zakonodaji - Podjetje in delo, št. 3-4/2001). Banka Slovenije se mora v tem polju ravnati po pravilih stroke, posebej pa mora paziti, da ne ravna arbitrarno. To tudi pomeni, da se mora presoja tožene stranke izvrševati v mejah in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je to zakonsko pooblastilo podeljeno (Sodba Vrhovnega sodiđšča G 10/2007 z dne 11. 11. 2008.)

56. Zato Banka Slovenije ne more svoje odločitve utemeljiti na nekem svojem splošnem vtisu oziroma prepričanju o kandidatu, temveč mora to svojo odločitev tudi podpreti s konkretnim ravnanjem ali delovanjem kandidata, pri tem pa je popolnoma jasno, da se dikcija “dejanja, ki jih je storil” nanašajo tako na aktivna dejanja, kot tudi na opustitve. To pa nujno ne pomeni samo konkretnih dejanj, ki so točno določena tako po času kot po kraju, ampak gre lahko tudi za dalj časa trajajoča ravnanja oziroma stanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja, ki pa niso nujno vsa konkretno opredeljena, ampak se njihovo udejstvovanje v bistvu izkaže šele kot kumulacija določenega načina poslovanja, postopanja ali pa ravnanja, ki se izkaže za neustrezno, in to ne glede na to, ali so zaradi takega ravnanja že nastale neželene posledice.

57. Tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da ker gre za izjemo (od ustavno zagotovljene pravice do dela), da je treba zaradi tega sporno določbo 65. člena ZBan-1 v vsakem primeru restriktivno tolmačiti. Varovane dobrine (varstvo vlagateljev in stabilnost bančnega in s tem širšega finančnega ter celotnega gospodarskega sistema) so tisti okvir, ki narekujejo, katera dejanja je šteti v vsakem posameznem primeru za zapolnitev pravnega standarda “dejanj, ki jih je storil” in v tem okviru tudi opraviti test sorazmernosti. Popolnoma jasno pa je, da v okviru te presoje ne gre za ugotavljanje drobnih in nepomembnih dejanj.

58. Zato glede uporabe oziroma materialne razlage spornega člena ZBan-1 ne more biti sporno, da je tako odprta zakonska dikcija v obravnavanem primeru ustrezna zaradi že omenjenega zavarovanja vlagateljev in drugih nalog in pomena bank v vsaki družbi. S temi varovanimi dobrinami pa so tudi omejena ali določena dejanja, določena v sporni zakonski določbi, saj dovoljenja tožniku ni mogoče zavrniti zaradi katerihkoli dejanj, temveč samo zaradi tistih, zaradi katerih bi lahko bili ogroženi ti zakonsko varovani primarni cilji bančnega delovanja. Banka Slovenije nosi odgovornost, da za člane bančnih institucij potrjuje primerne kandidate, pri čemer je standard presoje "primernosti" s strani Vrhovnega sodišča omejen na presojo sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi (smiselno sodba Vrhovnega sodišča G 3/2010 z dne 28. 3. 2011), saj Vrhovno sodišče ne more s svojo presojo nadomestiti zapletene gospodarske in strokovne analize ter utemeljitve za to področje pooblaščene specializirane in usposobljene institucije. Preizkus, ki ga opravi Vrhovno sodišče, je zato sicer nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga praviloma ugotavlja Banka Slovenije.

Kolektivna odgovornost

59. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča Banka Slovenije s svojo interpretacijo, v katero je vključila tudi širšo odgovornost tožnika kot člana uprave (kolektivna odgovornost), ni nedopustno širila pomena določbe 2. točke petega odstavka 65. člena Zban-1. Banka Slovenije je, vsaj tako je razvidno iz vsebine in strukture izpodbijane odločbe, pri odločanju o izdaji dovoljenja tožniku za opravljanje funkcije člana uprave (v drugi banki) proučila njegovo celotno delovanje kot člana uprave banke B. in to tako v smislu opravljanja njegove funkcije in odgovornosti kot člana uprave kot kolegijskega organa (prvi odstavek 66. člena ZBan-1) kot tudi in še posebej z vidika opravljanja navedene funkcije v okviru delovnih nalog oziroma področij, za katere je bil neposredno zadolžen. Vrhovno sodišče v tej zvezi meni (izhajajoč iz svoje temeljne usmeritve, da je mogoče pod dejanski stan “dejanj, ki jih je storil” šteti tudi dejanja oziroma opravljanje funkcije v okviru uprave banke B.), da je mogoče preverjati tožnikovo primernost tudi z vidika opravljanja te funkcije, saj je uprava kolektivni organ vodenja, ki je skupaj in nerazdelno odgovorna za poslovanje banke in v okviru tega še posebej za področje obvladovanja tveganj. Pri tem je treba poudariti, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje kolektivne odgovornosti uprave, saj ta ni predmet obravnavanega postopka, temveč zgolj in izključno za oceno tožnikovega delovanja v okviru celotne uprave. Tožnik zaradi tega ne more uveljavljati, da kot član uprave ni odgovoren oziroma soodgovoren za dejanja, ukrepe ali druge akte poslovodenja v pristojnosti uprave banke, ne glede na to, da je sicer v okviru interne funkcionalne razdelitve dela med člani uprave posamezna področja sicer spadajo v ožji delokrog posameznega člana uprave. Ni mogoče sprejeti tožnikovih pogledov, da kolektivna odgovornost izključuje individualno odgovornost. ZBan-1 v okviru navedene odgovornosti predvideva le možnost eskulpacije posameznega člana, pri ugotavljanju morebitne odškodninske odgovornosti, vendar je dokazno breme izključno na njem (drugi odstavek 66. člena ZBan-1).

Ukrepi nadzora

60. Da tožnik ni bil soodgovoren za to, da je bilo v v času tožnikovega mandata kot člana uprave banke B. izrečenih 22 ukrepov nadzora, od tega med drugim tudi pet ukrepov za področja, za katera je bil tožnik kot član uprave banke B. neposredno odgovoren, s svojimi trditvami, podanimi v Izjavi in tožbi, ni izkazal, niti se ne more svoje splošne in konkretne odgovornosti ali soodgovornosti kot člana uprave za izrečene ukrepe nadzora in s tem povezane ocene o neustreznosti sistema upravljanja banke B. (A točka izpodbijane odločbe) razbremeniti z notranjo oziroma interno razdelitvijo delovnih področij med posameznimi člani uprave, da je vse odločitve uprave banke B. potrdil nadzorni svet banke B., niti s sklicevanjem na svetovno finančno krizo. Enako pa velja za soodgovornost tudi na področju upravljanja strateškega portfelja ter slabe bančne prakse ter kršitev na tem področju (C točka izpodbijane odločbe, ukrep nadzora, št. 19 Priloge te odločbe), v okviru katerega je tožnik bil tudi podpisnik večine pogodb s tega področja. Banka Slovenije v tej zvezi v izpodbijani odločbi (povzeto primeroma) navaja, da je uprava banke B. je v skladu s Politiko upravljanja strateškega portfelja sklepala posle z lastniškimi vrednostnimi papirji, ki naj bi bili namenjeni pokrivanju strateških interesov banke, ki pa jih uprava ni opredelila, velikost portfelja, ki je bil sestavljen tudi iz poslov terminskih prodaj delnic fizičnim osebam, je lahko uprava na podlagi kadar koli spremenila, brez predhodne ocene strokovnih služb, iz pogodb pa je bilo razvidno, da so se pogodbe podaljševale v primeru negativnega učinka za stranke, kar kaže na negospodarno ravnanje banke.

61. Na samo ugotovitev obstoja 22 izrečenih ukrepov nadzora nad poslovanjem banke B. tudi tožbene navedbe, da so bile vse v teh ukrepih nadzora ugotovljene kršitve odpravljene, nimajo vpliva, saj to ne spremeni dejstva, da so te kršitve bile storjene. Glede števila kršitev je sicer mogoče slediti tožnikovemu prepričanju, da za banko B. kot največjo banko glede na obseg njenega poslovanja in druge s tem povezane okoliščine 22 izrečenih ukrepov morda ni veliko, vendar pa je po drugi strani ravno od največje in najpomembnejše banke v državi tudi pričakovati, da bo njeno poslovanje tako, da do večjih in pomembnejših kršitev na pomembnih področjih njenega poslovanja sploh ne bo prišlo oziroma zgolj izjemoma in omejeno, saj so negativne posledice ravno zaradi njene velikosti in števila njenih komitentov (fizičnih in pravnih oseb) tudi največje, pri tem pa je treba izpostaviti tudi njeno vlogo pri razvoju in spodbujanju gospodarstva. Kršitve, katerih odpravo je z v odločbi navedenimi odredbami in drugimi ukrepi zahtevala od banke B. Banka Slovenije, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča take narave, da gre v bistvu tudi za težje kršitve ravno na področju obvladovanja tveganj (npr. Odredba 24.20.-13.3/08-I z dne 1. 7. 2008, št. 13 Priloge izpodbijane odločbe). Prav tako pa tožnik ne more v tožbi ugovarjati pravilnosti in upravičenosti izrečenih ukrepov, saj je glede na to, da zoper izrečene ukrepe niso bili sproženi postopki sodnega varstva, izrečene ukrepe šteti v celoti za utemeljene. Banka B. je imela, če je menila, da ukrepi niso upravičeni, možnost, da bi jih izpodbijala v postopku sodnega varstva pod pogoji in na način, določen v ZBan-1. Tožnik pa je tudi nedosleden, saj če do kršitev, ugotovljenih v postopku nadzora, sploh ni prišlo, jih tudi ni bilo treba odpravljati, čeprav po drugi strani zatrjuje, da so bile vse kršitve odpravljene. Strinjati pa se je treba s tožnikovim upravičenim tožbenim ugovorom, da trditev Banke Slovenije, da si tožnik ni prizadeval oziroma dovolj prizadeval za odpravo teh kršitev, v izpodbijani odločbi (niti v prilogah) nima dejanske podlage.

Neposredna odgovornost

62. Kot pa izhaja iz izpodbijane odločbe, prav tako pa je to Banka Slovenije pojasnila v odgovoru na tožbo, je Banka Slovenije v svoji odločitvi dala poudarek predvsem področjem, za katera je bil tožnik neposredno odgovoren, in sicer slabega upravljanja s kreditnim tveganjem na področju kreditiranja pravnih oseb ter zaradi kršitev na tem področju (B točka izpodbijane odločbe, ukrepi nadzora, št. 3, 12 in 17 Priloge te odločbe), kjer Banka Slovenije tožniku povzeto očita, da kandidat kot član uprave in predsednik kreditnega odbora banke B. na področju kreditiranja pravnih oseb ni upošteval zakonskih določil in utečene dobre bančne prakse pri odobravanju kreditov, kar je banko izpostavilo dodatnemu kreditnemu tveganju in oblikovanju dodatnih oslabitev terjatev. V okviru tega področja je bil tožnik kot član uprave (od 16. 7. 2002 do 15. 7. 2007) neposredno odgovoren za CUV 2 CUV 3 (Center upravljanja vrednosti), kamor je spadalo tudi odobravanje kreditov malim, srednjim in velikim podjetjem. Banka Slovenije je v izpodbijani odločbi izpostavila in poimensko navedla dane kredite podjetjem (predvsem za managerske odkupe, kjer naj bi bila banka B. vodilna), ki so se izkazali kot tvegani in škodljivi za banko, in sicer podjetju Merfin, d. o. o. (za nakup delnic ...), Pivovarni Laško, d. d., (za nakup delnic ...), Pivovarni Union, d. d., (nakup delnic ...). Povečana pa je bila tudi kreditna izpostavljenost do nekaterih finančnih holdingov, ki so sodelovali pri konsolidaciji lastništva (Zvon Ena holding, ACH, d. d.) ter drugih podjetij, ki so pri tem sodelovala (Protej, d. o. o., Maos, d. o. o., Dilon, d. o. o,). Izpostavljeno pa je tudi financiranje managerskega prevzema Istrabenz. Banka Slovenije tudi navaja (navedeno primeroma), da je neodgovorno kreditiranje banke B. omenjene družbe izpostavilo prekomerni zadolženosti in s tem povečanemu tveganju plačilne nesposobnosti, s tem pa je bila izpostavljena tudi banka zaradi tveganja nevračila kredita, posledično pa oblikovanje velike dodatne oslabitve terjatev.

63. Navedene sporne odobritve posojil pravnim osebam, navedene pod B točko izpodbijane odločbe, se nahajajo v upravnem spisu, argumentacija Banke Slovenije in podroben opis načina njihove odobritve v izrečenih ukrepih nadzora pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadoščajo in dajejo dovolj podlage za zaključek, da je do kršitev pri posojilni politiki prišlo v številnih primerih, da so bile kršitve pri spornih odobritvah posojil sistematične, ponavljajoče in prevladujoč način poslovanja in da je že samo zaradi na teh področjih ugotovljene slabe bančne prakse in neposrednih kršitev, odločitev Banke Slovenije, da je tožniku zavrnila zahtevano izdajo dovoljenja, pravilna in zakonita.

64. Enako pa velja za v izpodbijani odločbi posebej in konkretno izpostavljeno tožnikovo neposredno odgovornost na področju kreditiranja fizičnih oseb (zaradi nepravih premostitvenih kreditov) in slabe bančne prakse ter kršitev na tem področju (D točka izpodbijane odločbe, ukrepi nadzora, št. 21 in 22 Priloge te odločbe), to je za področje, za katerega je bil tožnik v letih 2006 in 2007 neposredno odgovoren, tožnik pa je bil tudi sopodpisnik pogodb. Glavne kršitve (navedeno primeroma) so bile odobravanje kreditov brez ustrezne ocene tveganj, zanašanje na zavarovanje kot edini vir odplačila kredita, neredno unovčevanje zavarovanj ter napačno bonitetno razvrščanje komitentov, odobravanje spornih kreditov preko dnevnega podpisa uprave in ne na sejah kreditnega odbora, premostitveni krediti so se odobravali tudi za namene, za katere prvotno niso bili mišljeni (nakup vrednostnih papirjev), s tem pa so se v osnovi netvegani produkti spremenili v tvegane produkte, saj je največkrat šlo za kredite z večjimi zneski, ki niso bili sorazmerni z bonitetno oceno komitentov.

65. Na tožnikove ugovore v Izjavi, podane k ugotovitvam Banke Slovenije v zvezi s spornim kreditiranjem pravnih, prav tako pa fizičnih oseb, v Pozivu, pa je Banka Slovenije v tem bistvenem in odločilnem delu tudi ustrezno odgovorila, prav tako pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustrezno odgovorila na v tej zvezi podane tožbene navedbe z odgovorom na tožbo.

Ogroženost poslovanja banke A. v skladu s pravili o obvladovanju tveganj

66. Tožnikovo razlogovanje, da je treba posledice „ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o obvladovanju tveganj“ ugotoviti z gotovostjo in dokazati, ni utemeljeno. Negotovih dejstev ni mogoče z gotovostjo napovedati, zato je nemogoče od tožene stranke zahtevati (tožnik se namreč ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke iz zadnjega odstavka na 10. strani izpodbijane odločbe, da je dovolj »že možnost«, da bi lahko prišlo do takih dejanj), da dokaže, da bi do ogroženosti poslovanja banke A. v skladu s pravili o obvladovanju tveganj tudi dejansko in z gotovostjo prišlo. Je pa mogoče na podlagi preteklih ravnanj, dejanj ali dogodkov z veliko verjetnostjo tudi predvidevati, da bo lahko v prihodnosti ob istih ali tem podobnih ravnanjih, dejanjih in okoliščinah prišlo do enakih ravnanj kot v preteklosti in na tej podlagi do ogroženosti pri obvladovanju tveganj. Pri tem je treba izrecno poudariti, da zaradi opustitve dolžnih ravnanj in skrbnega ter varnega poslovanja zadostuje že, da lahko pride do ogroženosti, ne pa tudi, da bi zaradi takih kršitev pravil o obvladovanju tveganj do neželenih posledic tudi dejansko pride. Zato gre za zakonsko normo, katere namen je preventiven ravno v tem, da se sicer strokovno povsem primerni osebi ne dopusti opravljanje tako pomembnih funkcij in s tem prepreči nastanek morebitne ogroženosti poslovanja banke v skladu s pravili o obvladovanju tveganj (smiselno sodba Vrhovnega sodišča G 42/2011 z dne 13. 11. 2012).

67. Banka Slovenije pa tožniku ne očita samo opustitve dolžnih ravnanj oziroma storitve dejanj, zaradi katerih bi bilo zgolj ogroženo ali lahko ogroženo poslovanje banke B. (čeprav bi tudi samo to zadostovalo), temveč tudi oziroma predvsem, da je do konkretne ogroženosti oziroma posledic na posameznih področjih tudi že prišlo, vključno s konkretnimi finančnimi posledicami (dokapitalizacija NLB), ki so v izpodbijani odločbi tudi natančno navedene (npr. B točka, prvi in drugi odstavek na 8. strani, C točka, tretji odstavek na 9. strani, D točka , drugi odstavek na 10. strani). Tožnik zato Banki Slovenije neutemeljeno očita, da ta tudi možnosti nastanka navedenih zakonskih posledic ni dokazala, niti da ni izkazala vzročne zveze med tožnikovimi preteklimi dejanji in nastankom možnih posledic v drugi banki. Vzročna zveza je nedvomno podana, saj se tožniku očitajo prvenstveno ravno kršitve oziroma dejanja, ki naj bi jih storil v zvezi z obvladovanjem tveganj v banki B. pri opravljanju funkcije člana uprava, torej enake funkcije, ki naj bi jo tožnik opravljal v banki A., če bi zahtevano dovoljenje dobil. 68. V sklepni oceni Banka Slovenije glede celotnega poslovanja tožnika kot člana uprave oziroma kot neposredno odgovornega za posamezna področja izrecno ugotavlja, „da so za poslovanje banke A. ravno tako pomembna vsa področja, na katerih so bile ugotovljene številne kršitve v banki B., ter da za banko A. velja ista področna zakonodaja kot za banki B.. Ker obstaja nevarnost, da bi tožnik s svojimi dejanji lahko ogrozil poslovanje banke A. v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, zato Banka Slovenije ne more sprejeti tveganja, da bi se takšne slabe bančne prakse na področju upravljanja, kreditiranja, oblikovanja specifičnih portfeljev, različne obravnave strank ipd. vzpostavile tudi v banki A.“.

69. Zato zaradi navedenega tožniku zahtevano dovoljenje ni bilo zavrnjeno zaradi splošne inkriminacije statusa, kot to skuša tožnik v tožbi uveljaviti, temveč zaradi tožnikove soodgovornosti pri neustreznem sistemu upravljanja banke B. in slabe bančne prakse na področju upravljanja strateškega portfelja (A in D točki izpodbijane odločbe), predvsem pa zaradi tožnikove neposredne odgovornosti za konkretna dejanja, ravnanja, opustitve in kršitve, naveden v izpodbijani odločbi zlasti pod točkama B in D in podrobneje opredeljena v odločbi priloženih ukrepih, kot njen sestavni del, ne pa zaradi posledic – splošnih slabih rezultatov poslovanja banke B. (ki bi bili lahko tudi posledica restriktivne varne politike banke) in slabšanja položaja banke B. glede na nadzorniško oceno. Te Banka Slovenije po presoji Vrhovnega sodišča navaja le kot dodatni, ne pa odločilni argument za svojo odločitev. Zato ni utemeljena tožnikova tožbena trditev, da če pade le ena ugotovitev ali dejstvo v izpodbijani odločbi, da zaradi tega pade celotna odločitev.

Sklepno

70. Glede na navedeno so vsi nosilni razlogi Banke Slovenije za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana Uprave banke A. v izpodbijani odločbi dovolj določno opredeljeni in vsebujejo dovolj določen opis dejanj, ravnanj, okoliščin in dejstev, ki so bile razlog za odločitev, da se tožniku zahtevano dovoljenje ne izda. Po presoji Vrhovnega sodišča so bila tako „dejanja, ki jih je storil tožnik“ (v smislu razlage Vrhovnega sodišča) na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga Banka Slovenije, dovolj natančno opisana; iz ZBan-1 pa tudi ne izhaja, kot je to v tej sodbi že navedeno, da bi moralo biti vsako dejanje določno, poimensko in datumsko opredeljeno. Odločbo pa je mogoče tudi preizkusiti, saj so v njej navedena vsa odločilna dejstva, v odločbi pa so navedeni, povzeti in v prilogi priloženi ukrepi nadzora, ki so sestavni del odločbe, ter druga upravnemu spisu priložena dokumentacija Banke Slovenije, v kateri so navedena in opisana tudi konkretna dejanja in ravnanja tožnika, ki omogočajo njihovo subsumpcijo pod abstraktni dejanski stan iz pravne norme iz 2. točke petega odstavka 65. člena člena ZBan-1. 71. Zato tudi ni utemeljena tožbena trditev, da je izpodbijana odločitev arbitrarna, saj je Banka Slovenije svojo odločitev utemeljila s pravnimi argumenti, ne pa na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev. Na podlagi vseh relevantnih dejstev, kot jih je s to sodbo v povzelo tudi Vrhovno sodišče, je razumno pojasnila, zakaj tožniku zahtevanega dovoljenja ni izdala. Razlogi Banke Slovenije za takšno odločitev so razumljivi, sprejemljivi in ustrezno obrazloženi. Zgolj dejstvo, da tožnik z odločitvijo ni zadovoljen, in da ima drugačno mnenje o dejstvih, ugotovitvah in zaključkih izpodbijane odločbe ter o oceni svojega delovanja kot člana uprave banke B., za utemeljitev zatrjevane arbitrarnosti ne zadostuje (sklep Ustavnega sodišča RS, št. 665/05 z dne 22. 5. 2006).

72. Vrhovno sodišče je izrecno odgovorilo na tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvenega pomena za odločitev (sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003, 2. točka obrazložitve), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne (odločba Ustavnega sodišča, št. Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001, 1. točka obrazložitve). Če na katere ni izrecno odgovorilo, pa je odgovor razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Pri svojem odgovoru pa ni ponavljalo pravilnih razlogov Banke Slovenije iz odločbe o zavrnitvi dovoljenja in iz odgovora na tožbo, s katerimi je odgovorila na tožnikovo Izjavo oziroma tožbo.

73. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Skupaj s tožbo je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).