Jedro

V obravnavani zadevi gre očitno za nepredložitev potrdila o plačilu takse, ki bi ga sodišče glede na 4. odstavek 26. člena ZST moralo prejeti oziroma bi moral taksni zavezanec predložiti potrdilo o plačilu takse. V primeru, da upravni organ ugotovi, da je bila taksa plačana v gotovini, pa taksni zavezanec ni predložil potrdila o plačilu, se zaračuna in izterja samo kazenska taksa v višini 10 %, vendar ne več kot 250 točk.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 29. 4. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 23. 5. 2001, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo redne sodne takse v znesku 27.000,00 SIT, sodne takse za opomin v znesku 3.000,00 SIT in 50 % povišanja sodne takse kot kazenske takse v znesku 13.500,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 do 20/98 in 50/98, dalje ZST), po katerih mora taksni zavezanec plačati sodno takso takrat, ko izroči vlogo sodišču oziroma glede na opozorilo ali opomin sodišča v zakonito določenem roku. Če stranka tudi v tem roku takse ne plača, sporoči sodišče o tem v nadaljnjih 15 dneh pristojnemu davčnemu uradu s predlogom, naj takso prisilno izterja. Na podlagi takšnega sporočila izda upravni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15-tih dneh plača vso dolžno sodno takso in 50 % pribitka kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se takse prisilno izterjajo (29. člen ZST). Prvostopni organ je pravilno izdal odločbo na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v B, opr. št. P... z dne 13. 2. 2001, iz katerega izhaja, da tožnik v pravdni zadevi zaradi plačila 10.000 DEM, kljub 30. 11. 2000 prejetem opominu, ni plačal sodne takse v znesku 27.000,00 SIT in sodne takse za opomin v znesku 3.000,00 SIT. Tožena stranka navaja poročilo Okrajnega sodišča v B, opr. št. P... z dne 2. 4. 2002, kjer je razvidno, da je obveznost tožnika za plačilo sodnih taks nastala v pravdni zadevi tožeče stranke AA proti toženi stranki BB, zaradi dne 10. 3. 1999 vložene pritožbe. Pritožbo je za tožnika vložil pooblaščenec, ki mu je sodišče tudi dne 10. 3. 1999 poslalo nalog za plačilo sodnih taks. Ker taksa ni bila plačana, je sodišče pooblaščencu dne 30. 11. 2000 ponovno poslalo nalog za plačilo takse. Iz poštne povratnice je razvidno, da je prejel pooblaščenec pritožnika nalog dne 4. 12. 2000. Kadar ima stranka pooblaščenca se po določbi 137. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) vročajo pisanja pooblaščencu. Tožena stranka ugotavlja, da je bil opomin za plačilo sodne takse pravilno vročen pooblaščencu pritožnika, pritožnik, kot taksni zavezanec, pa tudi po tako pravilno vročenem opominu, sodne takse ni plačal v 15 dnevnem roku. Zato je sodišče to sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, ki je postopal po 29. členu ZST.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Davčna uprava ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Taksna obveznost je nastala 10. 3. 1999, zaradi vložene pritožbe, ki jo je vložil tožnikov pooblaščenec pri Okrajnem sodišču v B. Tožnik je po nalogu sodišča, ki je bil dne 10. 3. 1999 poslan pooblaščencu, sodno takso v znesku 30.000,00 SIT, dne 17. 3. 1999 plačal in kot dokaz prilaga dokazilo o plačilu sodne takse z dne 17. 3. 1999. Ni mu razumljivo dejanje sodišča, ko dne 30. 11. 2000 pooblaščencu ponovno poslalo nalog za plačilo sodnih taks in sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, da izda odločbo, s katero mu je naloženo plačilo sodne takse in 50 % pribitka kot kazenske takse. Zahteva odpis vseh terjatev, ki so nastale zaradi neupoštevanja navedenih dejstev in tudi povračilo takse v zvezi z vložitvijo tožbe na upravnem sodišču. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča tožena stranka ni ravnala pravilno, ko od tožnika ni zahtevala predložitev dokazila o plačilu sodne takse. Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/89 in 70/00, dalje ZUP), mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti.Če stranka tega sama ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Tožnikov ugovor v to smer je tožena stranka zavrnila, upoštevajoč zgolj dokazila o vročitvi opomina za plačilo sodne takse tožnikovemu pooblaščencu in obvestila Okrajnega sodišča v B o neplačilu sodne takse. Tožnik pa je v pritožbi ugovarjal, da ni ničesar dolžan. Tožnik je v tožbi predložil dokazilo o plačilu sodne takse, kar sodišče ne razume kot tožbeno novoto, saj je to zatrjeval tudi že v postopku pred toženo stranko, ki pa v tej smeri dejanskega stanja niti ni ugotavljala. V obravnavani zadevi gre očitno za nepredložitev potrdila o plačilu takse, ki bi ga sodišče glede na 4. odstavek 26. člena ZST moralo prejeti oziroma taksni zavezanec bi moral predložiti potrdilo o plačilu takse. V primeru, da upravni organ ugotovi, da je bila taksa plačana v gotovini, pa taksni zavezanec ni predložil potrdila o plačilu, se zaračuna in izterja samo kazenska taksa v višini 10 %, vendar ne več kot 250 točk. Če taksa ni bila plačana pravočasno, se izterja kazenska taksa (3. odstavek 29. člena ZST). Ob takem stanju stvari je razvidno, da je bilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja posledično tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj gre za pravno relevantno okoliščino.

Glede na navedeno, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), odpravilo in zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Kot preuranjeno je zavrniti v tem postopku tožnikovo zahtevo za povrnitev takse za upravno odločbo v upravnem sporu. Po 36. členu ZST je treba stranki vrniti plačano takso, če to zahteva, če je v postopku v upravnih sporih upravna odločba razveljavljena ali spremenjena. Po 2. odstavku 36. člena ZST je vrnitev takse treba zahtevati v 60 dneh od vročitve odločbe iz prejšnjega odstavka.