Jedro

Čeprav pritožnik ni pridobil položaja stranke v postopku osebnega stečaja, mora kriti nastale stroške postopka, ki jih je povzročil njegov pravni prednik (odstopnik terjatve) z vložitvijo ugovora. Na to bi moral pritožnik računati, ko je prevzel terjatev.

Po presoji Vrhovnega sodišča je dolžnik stroškov ugovornega postopka v obrazložitvi sklepa z dne 13. 3. 2020 dovolj določno opredeljen. Višje sodišče torej z izdajo popravnega sklepa, s katerim je zgolj natančneje označilo upnika, tako da je iz obrazložitve sklepa z dne 13. 3. 2020 prevzelo njegov polni naziv in ga pripisalo k splošnemu pojmu upnik v II. točki izreka, ni preseglo pooblastila iz 328. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi (PD 665 in 666), vloženi na Višje sodišče v Ljubljani, se zavrneta ter se izpodbijani popravni sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Pritožbi (PD 659 in 660), vloženi na Vrhovno sodišče, se zavržeta.

III. Stečajni dolžnik sam krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Vrhovnemu sodišču so bile s predložitvenim poročilom v odločanje predložene štiri pritožbe (PD 659, 660, 665 in 666): prva dvojica se po vsebini ne razlikuje od druge, a prva dvojica je bila vložena na Vrhovno sodišče, druga pa na Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi 342. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se pritožba zoper sklep vloži pri sodišču, ki je izdalo sklep na prvi stopnji. Za prvo dvojico pritožb se tako ne more šteti, da sta pravočasni, saj sta bili vloženi pri nepristojnem sodišču (Vrhovnemu sodišču) na zadnji dan pritožbenega roka 16. 2. 2023, glede na odredbo z dne 20. 2. 2023 (glej PD 660) pa nista pravočasno prispeli k pristojnemu sodišču (Višjemu sodišču v Ljubljani). Pri tem vložitve pri nepristojnem sodišču ne gre pripisati nevednosti vložnika, ki ima pooblaščenca, niti njegovi očitni pomoti (deseti odstavek 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Vrhovno sodišče je zato pritožbi na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zavrglo1 (II. točka izreka tega sklepa), vsebinsko pa je obravnavalo pritožbi, ki ju je pritožnik pravilno vložil na višje sodišče (PD 665 in 666).

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13. 3. 2020, izdanim v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Mariboru,2 zavrglo ugovor upnika proti odpustu obveznosti (I. točka izreka) in upniku naložilo povračilo stroškov dolžnika v znesku 57.922,55 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

3. Stečajni dolžnik je 11. 5. 2020 prvič predlagal izdajo popravnega sklepa, s katerim naj bi višje sodišče II. točko izreka tega sklepa popravilo/dopolnilo z navedbo upnika A., d. d., ....

4. Njegov predlog je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo kot nedopusten s sklepom z dne 26. 5. 2020. Poudarilo je, da iz sklepa z dne 13. 3. 2020 jasno izhaja, da je upnik, ki mora povrniti dolžniku stroške, B., d. o. o, ..., in ne več A., d. d., .... Pojasnilo je, da je ob prenosu terjatve vstopil v vse položaje prejšnjega imetnika terjatve, tudi v položaj vložnika ugovora proti odpustu obveznosti, zato ga je višje sodišče povabilo na narok. Ker A., d. d., v postopku osebnega stečaja nima več položaja upnika terjatve, ni dolžna povrniti dolžniku stroškov stečajnega postopka. Zato dolžnik s svojim predlogom ne zasleduje poprave sklepa z dne 13. 3. 2020, marveč želi njegovo spremembo, česar z institutom poprave sklepa ni mogoče doseči, je še zapisalo višje sodišče. 5. Stečajni dolžnik je nato 18. 7. 2022 ponovno predlagal popravo II. točke izreka tega sklepa; tokrat je navedel, da iz obrazložitve sklepa sicer izhaja navedba upnika B., d. o. o., vendar bi popravni sklep, s katerim bi sodišče upnika B., d. o. o., vneslo tudi v izrek, prispeval k popolni jasnosti izreka in odpravil možnosti nadaljnjih zapletov v okviru izvršilnega postopka.

6. Višje sodišče v Ljubljani je tokrat sledilo njegovemu predlogu in II. točko izreka sklepa z dne 13. 3. 2020 popravilo z izpodbijanim sklepom z dne 17. 1. 2023 tako, da je za besedo „Upnik“ dodalo njegov polni naziv, in sicer B., d. o. o., ..., Republika Hrvaška, OIB: ..., MBS: .... Odločilo je še, da upnik sam nosi stroške odgovora na predlog (II. točka izreka). Zapisalo je, da v postopku osebnega stečaja prevzemnik terjatve vstopi v položaj odstopnika – v vse njegove položaje, tudi glede ugovora proti odpustu obveznosti. Pojasnilo je, da je ravno zato na narok dne 13. 3. 2020 povabilo prevzemnika terjatve, vendar da se naroka ni udeležil in ni umaknil ugovora. Zato je sodišče moralo odločiti o pravnem sredstvu in tudi o stroških v zvezi z njim. V II. točki izreka sklepa z dne 13. 3. 2020 je pomotoma izpadla navedba točnega naziva upnika, ki mora dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka, kar je odpravilo z izdajo popravnega sklepa.

7. Zoper takšen sklep je upnik B., d. o. o., vložil zelo obsežni pritožbi, v katerih poudarja, da višje sodišče ni imelo podlage za izdajo popravnega sklepa na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep Višjega sodišča II Cpg 772/2019 z dne 13. 3. 2020 v povezavi s sklepom istega sodišča z dne 17. 1. 2023 razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani z napotkom, da o zadevi ponovno odloči in obrazloži, ali je in če je, kdaj in na kakšni dejanski in pravni podlagi pritožnik pridobil položaj stranke v stečajnem postopku in v postopku po ugovoru zoper odpust obveznosti, ter na kakšni pravni podlagi je dolžan bivšemu stečajnemu dolžniku povrniti stroške postopka oziroma pritožnik predlaga, da navedena sklepa razveljavi in v zadevi samo ponovno odloči tako, da je stroške postopka po ugovoru zoper sklep o odpustu obveznosti dolžna bivšemu stečajnemu dolžniku povrniti upnica A., d. d., ki je ugovor vložila. Med drugim navaja, da pred izdajo sklepa z dne 17. 1. 2023 „upnik“ B., d. o. o., niti v izreku niti v obrazložitvi ni bil naveden kot tisti, ki bi moral stečajnemu dolžniku povrniti stroške postopka po ugovoru upnika proti odpustu obveznosti. Do tedaj je bil glede na obrazložitev sklepa z dne 13. 3. 2020 omenjen le kot prevzemnik terjatve od upnice A., d. d., v konkretnem primeru pa prevzemnika terjatve nikakor ni mogoče enačiti s stranko glavnega stečajnega postopka. Sodišču očita, da v sklepu z dne 13. 3. 2020 ni navedlo razlogov, zakaj v konkretnem primeru šteje pritožnika za stranko postopka. Navedlo je samo, da je trenutni imetnik terjatve pritožnik (torej B., d. o. o.). Sodišče je s popravnim sklepom poskušalo popraviti neskladje med obrazložitvijo in izrekom sklepa z dne 13. 3. 2020. Obrazložitev, kdaj in zakaj je pritožnik postal stranka postopka, v tem sklepu manjka. Sodišče je s sklepom z dne 17. 1. 2023 izrazilo voljo sodišča, ki sklepu z dne 13. 3. 2020 manjka, a takega neskladja ni mogoče popravljati na način iz 328. člena ZPP. Nobeden od sklepov nima razlogov o tem, zakaj štejejo pritožnika za stranko postopka in zakaj ne A., d. d. - razlogi se ne morejo preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega ni navedena podlaga za odločitev, da nekdo, ki ni bil nikoli stranka postopka in za katerega se ne more šteti, da je stroške neutemeljeno povzročil, odgovarja za plačilo stroškov takega postopka. Poudarja, da ni bil in ni mogel biti stranka postopka, saj je terjatev prevzel od upnice, ki v stečajnem postopku ni pridobila položaja stranke postopka in tako na njegovo mesto (stranke v postopku) ni mogel vstopiti. Ker A., d. d., ni nikoli imela procesnega položaja stranke, ni mogoče, da bi v skladu z drugim odstavkom 190. člena in tretjim odstavkom 187. člena ZPP v njen procesni položaj kot stranka vstopil za tem kdo drug, tj. pritožnik. Sklene, da ga sodišče zato ne more zavezati na plačilo stroškov ugovornega postopka. Iz sklepa z dne 13. 3. 2020 ne izhaja, vsaj jasno ne, kdo je upnik v II. točki izreka, zato ni mogoče pritrditi stališču višjega sodišča, da se na to lahko sklepa iz obrazložitve. Zato niso podani pogoji za izdajo popravnega sklepa in gre za poseg v izjavo sodišča v sklepu z dne 13. 3. 2020. S popravnim sklepom je sodišče poseglo v pravni položaj pritožnika, česar ne bi smelo. Izpodbijani sklep je bil izdan v nasprotju s 328. členom ZPP, zato gre za bistveno kršitev odločb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Višje sodišče je očitno želelo sanirati svojo napako z dne 13. 3. 2020 v točki II izreka sklepa z dne 13. 3. 2020, ki je v resnici neizvršljiv, in napako v obrazložitvi, kjer manjkajo razlogi, kdaj je pritožnik postal stranka postopka, zakaj in na kaki pravni podlagi, kar v konkretnem primeru ni mogoče enačiti z obrazložitvijo glede prevzema terjatve, saj prenosnik terjatve nikoli ni bil stranka postopka oziroma če je sodišče menilo, da je to mogoče enačiti, bi moralo tudi zapisati. Poprava sklepa izreka bi bila dopustna le, če bi se popravljeni izrek in obrazložitev prvotnega sklepa popolnoma skladala, sodišče pa je s sklepom z dne 17. 1. 2023 želelo prvotni sklep dopolniti, kar je storilo neobrazloženo in pavšalno. Upnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; meni, da je višje sodišče s sklepom z dne 26. 5. 2020 pravnomočno odločilo o identičnem predlogu stečajnega dolžnika za popravo sklepa, in sicer z dne 11. 5. 2020, češ da je II. točka izreka sklepa z dne 13. 3. 2020 neizvršljiva. Ne strinja se s presojo sodišča, da predloga za popravo nista enaka in je zato mogoče odločiti o drugem predlogu. Sklicuje se na sklepe VSL I Cp 352/2016, I Cp 3505/2015 in I Cp 3505/2015, idr., iz katerih izhaja, da je odločilna ista dejanska in pravna podlaga predloga. Ravno za to gre v konkretnih predlogih stečajnega dolžnika. V obeh je namreč predlagal, da se sklep v II. točki izreka popravi, da se zraven besede upnik doda besedilo tako, da se navede še pravna oseba, ki jo sodišče smatra za upnika, ki je dolžan povrniti stroške postopka (prvič je predlagal, da se navede družbo A., d. d., drugič pa pritožnika). Samo zaradi tega, ker tudi bivši stečajni dolžnik ni vedel, ali je sodišče v obrazložitvi sklepa z dne 13. 3. 2020 „imelo v mislih“ A., d. d., ali pritožnika, ne more biti razlog, da je o isti stvari dopustno odločati večkrat, da ne gre za dva ista predloga in da načelo „ne bis in idem“ ni kršeno. Taka obrazložitev je pravno zgrešena. Ponoven predlog za popravo sklepa bi bil mogoč le v primeru, da bi prišlo do spremenjenih okoliščin (na strani stečajnega dolžnika), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

8. Stečajni dolžnik je na pritožbi odgovoril ter predlagal, naj ju sodišče primarno zavrže kot nedovoljeni, podrejeno pa zavrne, s stroškovno posledico.

_O dovoljenosti pritožb_

9. Neutemeljene so navedbe v odgovoru na pritožbo o nedovoljenosti pritožb. Čeprav je popravni sklep izdalo Višje sodišče v Ljubljani, je to storilo v funkciji sodišča prve stopnje. S sklepom o popravi sklepa namreč ni odločalo o pravnem sredstvu zoper odločbo sodišča prve stopnje, marveč je izdalo samostojen sklep o popravi sklepa na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Prav zato je v skladu s prvim odstavkom 363. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zoper tak sklep dovoljena pritožba (drugače kot zoper odločbo višjega sodišča, v katerem to nastopa kot pritožbeno sodišče, ki potrdi ali spremeni odločitev sodišča prve stopnje ter odločitev postane pravnomočna).3 _O prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari_

10. S tem ko je višje sodišče s sklepom z dne 26. 5. 2020 prvi dolžnikov predlog za popravo sklepa zavrglo kot nedovoljen, o njem ni bilo pravnomočno (po vsebini) odločeno. Že zato ne gre za odločanje o isti stvari. Tudi sicer, če bi bil predlog za popravo sodbe pravnomočno zavrnjen, bi to pomenilo le odločitev o tem, da upnica iz II. točke izreka ni A., d. d., ne pa obenem, da je upnik B. d. o. o., za kar si je prizadeval stečajni dolžnik v drugem predlogu. Predloga torej nista ne enaka ne izključujoča, zato niti v primeru vsebinske odločitve ne bi bilo kršeno načelo ne bis in idem. Upnik s tem, ko skuša oba predloga za popravo sklepa pretvoriti na skupni imenovalec – isto vprašanje, ki naj bi bila po njegovem mnenju vprašanje neizvršljivosti izreka, neutemeljeno želi dokazati nasprotno, tj., da sta predloga identična. Glede na navedeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana.

_O utemeljenosti pritožb_

11. Pritožbi nista utemeljeni.

12. Pritožbeni preizkus, ko gre za pritožbo zoper popravni sklep, je zamejen izključno na pravilnost uporabe 328. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, in sicer, ali je bil institut poprave sklepa pravilno uporabljen. V tem okviru sodišče preveri, ali je podan eden od procesnih položajev iz prvega odstavka 328. člena ZPP, ki utemeljuje izdajo popravnega sklepa. Gre za posege/korekcije, ki ne pomenijo vsebinskega sojenja, mednje pa sodijo: poprava napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Z opisanim procesnim sredstvom sodišče ne sme odpraviti napak pri predhodnem vsebinskem odločanju oziroma ni namenjen vsebinskemu spreminjanju predhodne odločitve; z njim ni dopustno posegati v odločitev o pravicah in obveznostih strank.

13. Institut pritožbe zoper popravni sklep torej ni namenjen uveljavljanju pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ki zadevajo vsebino predhodne odločitve ali celo popravnega sklepa. Z njim se lahko osvetli le vidik, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo popravnega sklepa. Zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do naslednjih pritožnikovih navedb: o obstoju kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklepa z dne 13. 3. 2020, o pravilnosti odločitve sodišča, ali in na kateri podlagi je sedanji upnik terjatve B., d. o. o., dolžan povrniti stroške ugovora proti odpustu obveznosti, in s tem v povezavi o pravilnosti odločitve, ali je trenutni imetnik terjatve dolžan povrniti stroške ugovornega postopka, čeprav ugovora ni vložil, in o domnevni neizvršljivosti II. točke izreka sklepa z dne 13. 3. 2020. 14. Vrhovno sodišče je omejilo pritožbeni preizkus na primerjavo predhodnega sklepa in sklepa, ki naj bi tega popravil. Ozek preizkus, ali sklep z dne 17. 1. 2023 temelji na razlogih iz obrazložitve sklepa z dne 13. 3. 2020 in (le) popravlja njegovo II. točko izreka v smislu prvega odstavka 328. člena ZPP, zahteva podrobnejši vpogled v razloge sklepa z dne 13. 3. 2020. Iz njih izhaja, da je 2. 3. 2015 prvotna upnica A., d. d., prijavila terjatev po poteku roka za prijavo, da je 26. 11. 2015 vložila ugovor proti odpustu obveznosti in nato prenesla terjatev na tedanjega upnika B., d. o. o., ..., o čemer je bila stečajna upraviteljica obveščena novembra 2017. V sklepu je višje sodišče na več mestih navedlo (zlasti v 7., 9. in 12. točki), da je prevzemnik terjatve oziroma „sedanji upnik te terjatve“ B., d. o. o., .... Ključna je 10. točka sklepa, ki potrjuje, da je višje sodišče štelo, da je „sedanji upnik“ vstopil v postopek namesto odstopnice terjatve upnice družbe A., d. d., saj je izključno njemu omogočilo možnost izjavljanja o navedbah stečajnega dolžnika glede procesne legitimacije in udeležbo na razjasnjevalnem naroku v zvezi s to (procesno) okoliščino.4 Ta točka torej ne pušča dvomov, da je sedanji upnik B., d. o. o., vstopil v postopek in v njem imel kot edini upnik možnost aktivno vplivati na njegov rezultat. Sodišče je torej štelo, da med imetništvom terjatve ter vstopom v postopek in prevzemom postopka v stanju, kot je, obstaja kavzalen odnos, s tem pa tudi prevzem obveznosti povrnitve stroškov, ki so povezani z uveljavljanjem upnikove terjatve.5 Kot izhaja iz nadaljnjih 11. in 12. točke obrazložitve, ki med drugim povzameta vsebino 385. člena ZFPPIPP,6 je imetništvo terjatve nujni/primarni pogoj, da upnik vstopi v postopek, za pridobitev procesne legitimacije oziroma položaja stranke pa se zahteva izpolnitev dodatnih pogojev.

15. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na to, da sklep ne vsebuje argumentov, kdaj in zakaj je pritožnik postal stranka postopka, a tega se od sodišča niti ni pričakovalo. Razlog za to je preprost: ker do tega ni prišlo zaradi neizpolnitve nadaljnjih pogojev za pridobitev procesne legitimacije na podlagi 3. točke 385. člena ZFPPIPP (prerekana terjatev ni bila priznana oziroma upnik B., d. o. o., ni razpolagal s pravnomočno sodbo o ugotovitvi obstoja njegove terjatve), kar sodišče v sklepu lepo pojasni. Ker njegova pravna prednica ni imela tovrstnega položaja, tudi ni mogel vstopiti vanj namesto nje. Toda to ne more biti razlog, da sedanji upnik terjatve, ki v ugovornem postopku ni uspel (njegov ugovor proti odpustu obveznosti je bil zavržen prav zaradi pomanjkanja procesne legitimacije), ne krije stroškov ugovornega postopka, ki so stečajnemu dolžniku nastali zaradi odgovora na ugovor. Pritožnikova teza, češ da bi šele položaj stranke postopka utemeljeval obveznost kritja nastalih stroškov, je nevzdržna. Če bi ji sodišče sledilo, bi moral stečajni dolžnik vsakokrat, kadar bi upniku spodletelo pridobiti procesno legitimacijo ali bi to kasneje izgubil, sam kriti svoje stroške odziva na upnikov ugovor. To pa bi bilo v opreki s kriterijem uspeha strank v pravdi, ki je temeljno merilo za odločitev, koga bremenijo stroški postopka. Povedano drugače: čeprav pritožnik ni pridobil položaja stranke v postopku osebnega stečaja, mora kriti nastale stroške postopka, ki jih je povzročil njegov pravni prednik (odstopnik terjatve) z vložitvijo ugovora. Na to bi moral pritožnik računati, ko je prevzel terjatev.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča je dolžnik stroškov ugovornega postopka v obrazložitvi sklepa z dne 13. 3. 2020 dovolj določno in nedvoumno opredeljen; iz obrazložitve je razvidno, da je upnik iz II. točke izreka lahko le aktualni upnik, tj. družba B., d. o. o. (in ne prejšnja upnica A., d. d., ki je ugovor proti odpustu obveznosti vložila), ki je zato stečajnemu dolžniku dolžan povrniti njegove stroške ugovornega postopka. Višje sodišče torej z izdajo popravnega sklepa, s katerim je zgolj natančneje označilo upnika, tako da je iz obrazložitve sklepa z dne 13. 3. 2020 prevzelo njegov polni naziv in ga pripisalo k splošnemu pojmu upnik v II. točki izreka, ni preseglo pooblastila iz 328. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbene navedbe, da je sodišče z izdajo popravnega sklepa poseglo v vsebino sklepa z dne 13. 3. 2020 oziroma na novo odločilo o pritožnikovi obveznosti povrnitve stroškov postopka, so neutemeljene.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v I. točki izreka tega sklepa pritožbi zavrnilo in izpodbijani popravni sklep višjega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

18. Vrhovno sodišče ocenjuje, da stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ), zato bremenijo stečajnega dolžnika (III. točka izreka).

1 Slednje za pritožnika ni usodno, saj sta, kot že pojasnjeno, dvojici pritožb po vsebini enaki.

2 Postopek osebnega stečaja je že pravnomočno zaključen, kar ni ovira za izdajo popravnega sklepa. V resnici gre za nekdanjega stečajnega dolžnika, a to sodišče ga bo zaradi poenostavitve imenovalo stečajni dolžnik.

3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cp 30/2023 z dne 19. 7. 2023. 4 Česar pritožnik ni izkoristil. 5 Vrhovno sodišče poudarja, da se ne izreka o pravilnosti tega argumenta, čeravno pritožnik to pričakuje, saj v konkretnem omejenem pritožbenem postopku za to nima zakonskih pooblastil. 6 ZFPPIPP v 385. členu določa: Stranke glavnega postopka osebnega stečaja so: 1. stečajni dolžnik, 2. upnik, ki je v rokih, določenih s tem zakonom, opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, in 3. upnik, ki je zamudil roke za izvedbo dejanj za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, če je njegova terjatev priznana.