Jedro

Če vročilnice ni, ni izključeno dokazovati na drugačen način, da je bila vročitev dejansko opravljena.

V razmerju med sklepom o razporeditvi, ki tožniku določa tudi plačo in kasneje (naslednji dan) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, velja kasnejše pogodbeno določilo.

Dejstvo, ali je uprava tožene stranke sprejela ali ni sprejela odločitve o tem, da se s tožnikom podpiše pogodba o zaposlitvi s takšno ali drugačno vsebino, v ničemer ne vpliva na upravičenost P. Ž. (član uprave), da s tožnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se P. Ž. pri podpisu te pogodbe ne bi držal navodil v zvezi s podpisovanjem in vsebino takšnih pogodb, to ne bi imelo nobenega vpliva na veljavnost same pogodbe.

Neutemeljeno je uveljavljanje nesporazuma, ki ga ureja 63. člen ZOR, saj med strankama ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe niti o podlagi ali predmetu obveznosti. Določitev višje ali manjše plače ne predstavlja drugega predmeta obveznosti, saj se s tem ne spremeni identiteta samega predmeta urejanja (v tem primeru plače).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe za znesek 1.860.399,01 SIT in s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna 13. plačo za leto 2001 (pravilno razliko 13. plače) ter mu izplača neto znesek od bruto zneska 171.034,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti, davki in prispevki, mu obračuna razliko plače za februar 2002 ter mu izplača neto znesek od bruto zneska 34.059,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki in mu obračuna 13. plačo (pravilno razliko te plače) za leto 2002 v bruto znesku 339.288,10 SIT ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki od posameznih konkretno določenih bruto zneskov in datumov zapadlosti, kot izhaja iz sodbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za čas od maja 2001 do vključno avgusta 2002 v bruto znesku 6.269.236,09 SIT ter mu obračunati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, in sicer od konkretno določenih bruto zneskov in datumov zapadlosti ter mu obračunati in plačati davke in prispevke ter da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za čas konkurenčne prepovedi od 1. 9. 2002 do 31. 8. 2004 v bruto znesku 9.508.238,16 SIT, mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od konkretno navedenih zneskov in datumov zapadlosti ter mu obračunati in plačati davke in prispevke, vse v 8 dneh. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 769.054,22 SIT, v 8 dneh.

2. V zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače od maja 2001 do vključno avgusta 2002 je sodišče ugotovilo, da je D. V. tožniku, ki je bil 15. 6. 2000 razrešen kot član uprave tožene stranke, dne 29. 6. 2000 v njegovi pisarni osebno vročila sklep o razporeditvi na delovno mesto svetovalca uprave (v katerem je bilo to delovno mesto ovrednoteno s 1.000 točkami oziroma 813.670 SIT), ki je bil podpisan s strani člana uprave P. Ž., in pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Ob vročitvi jo je tožnik zaprosil za premislek, da bo oba dokumenta lahko prebral. Kljub zagotovilu, da bo čez dva dni oba dokumenta vrnil, in kljub pozivom D. V., do vrnitve dokumentov ni prišlo. Sodišče je štelo, da je bila vročitev obeh dokumentov opravljena kljub nepodpisu vročilnice. Ker tožnik zoper sklep z dne 29. 6. 2000 ni ugovarjal, je postal dokončen. Zato mu pripada plača v višini, kot izhaja iz tega sklepa in ne v višini plače člana uprave, ki jo je zahteval. Nadalje je sodišče s sklicevanjem na določbe Statuta tožene stranke in Poslovnika o delu uprave ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je imel P. Ž. pooblastilo za sklenitev individualne pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Zato je pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000 sklenil z neupravičeno osebo. Na podlagi 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se je takrat v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) je ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom sklenjene pogodbe z dne 30. 6. 2000 tudi ni odobrila, kar pomeni, da je ne zavezuje. Pri tem je upoštevalo tudi izpoved D. V., da kadrovska služba tožene stranke s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000 ni bila seznanjena, oziroma se je z njo seznanila šele v mesecu septembru 2001. Ker tožnik ni zatrjeval, da v spornem obdobju ni prejel plače po sklepu z dne 29. 6. 2000, je njegov zahtevek za razliko plače zavrnilo. Kljub temu mu je prisodilo razliko 13. plače za leti 2001 in 2002, kar vključuje tudi razliko za februar 2002. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožniku pripada razlika 13. plače za leti 2001 in 2002, z razliko za februar 2002. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Delno pa je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o razliki plače za čas od maja 2001 do vključno avgusta 2002 spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun razlike v plači v skupnem bruto znesku 6.269.236,09 SIT (26.161 EUR), tako da tožena stranka tožniku od posameznih konkretno (v sodbi) navedenih bruto mesečnih zneskov odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki po 1. 1. 2002 tečejo dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice. Višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o nadomestilu zaradi konkurenčne prepovedi ter glede odločitve o stroških postopka je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in da ne dopusti revizije glede odločitve o plačilu 13. plače. 4. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega zaključka, da je sklep o razporeditvi tožnika z dne 29. 6. 2000 postal dokončen in da predstavlja podlago za odločitev o tožnikovih pravicah in obveznostih iz delovnega mesta svetovalca uprave. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka takšen sklep tožniku pravilno vročila. Za pravilno vročitev ne zadošča ustna izpoved vodje kadrovske službe D. V.. Ta bi morala vročitev ustrezno pisno evidentirati - to je na način, da bi tožnik s podpisom na listinah ali na vročilnici potrdil prejem listin. Če to ne bi bilo izvedljivo, bi bilo treba opraviti vročitev po pošti, vse v skladu z določbami 132. - 150. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi pogodbo o zaposlitvi tožnika. Predlog pogodbe, ki jo je predložila v spis tožena stranka, s strani tožnika ni bil podpisan. Na drugi strani je dne 30. 6. 2000 prišlo do podpisa pogodbe o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožnik. Pogodbo je podpisal tožnik, na strani delodajalca pa član uprave P. Ž., ki ni zanikal pristnosti tega podpisa. Pogodba ima tudi žig. Če je prišlo na strani tožene stranke do dileme, da je na njeni strani pogodbo podpisala neupravičena oseba, če so obstajala vprašanja glede napak volje, zmote o predmetu ali kakršnikoli drugi dvomi o nepravilnosti pogodbe, bi bil to lahko le razlog za izpodbijanje pogodbe, za kar pa so predpisani ustrezni roki (117. člen ZOR). Nobena od strank pogodbe ni izpodbijala. Pogodba ni nična, sicer pa jo je tožena stranka v celoti izvrševala. Tožnik je upravičen do plačila razlike plače in razlike 13. plače, saj je bil na novem delovnem mestu svetovalca uprave upravičen do plače v višini plače člana uprave, kot je določeno v njegovi (veljavni) pogodbi o zaposlitvi.

5. Tožena stranka je zoper sklep o nedopuščeni reviziji vložila pritožbo, ki je predmet obravnavanja v zadevi Dsp 15/2008. 6. V delu, v katerem je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugodilo zahtevku tožnika na plačilo razlike v plači (razen v delu, v katerem je delno zavrnilo zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti), je tožena stranka vložila tudi revizijo. V njej navaja, da je tožniku pravilno vročila sklep o razporeditvi z dne 29. 6. 2000. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved D. V., dejstvo, da se tudi pogodba o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000 izrecno sklicuje na sklep uprave tožene stranke z dne 29. 6. 2000 (gre pa dejansko za sklep o razporeditvi iz tega dne), opomine D. V. tožniku, naj vrne podpisan sklep o razporeditvi in podpisano pogodbo o zaposlitvi, itd.. Zmoten je materialnopravni zaključek, da za dokazovanje vročitve ne zadošča že ustna izpoved vodje kadrovske službe, saj sedmi odstavek 149. člena ZPP izrecno dopušča dokazovanje vročitve tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z vročilnico. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 99/96 z dne 25. 3. 1997. Opozarja na nasprotje v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000, saj se ta sklicuje na sklep o razporeditvi s plačo v višini 813.670 SIT, istočasno pa določa plačo v višini, kot velja za člana uprave tožene stranke. Ta pogodba ne obstaja, ker jo je sklenila neupravičena oseba. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče druge stopnje brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo - zlasti v zvezi s tem, da naj bi stranki pogodbo z dne 30. 6. 2000 v celoti izvrševali in da naj bi se tožnikova plača v sredini leta 2001 znižala. Tožnik je do sredine leta 2001 prejemal plačo v enaki višini kot člani uprave (to je v znesku 813.670 SIT). Do takrat je bila namreč plača članov uprave in svetovalcev uprave enaka, po tem pa se tožnikova plača ni znižala, temveč so se povečale plače članom uprave. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo z neupravičeno osebo, sodišče druge stopnje pa tako ugotovljenemu dejstvu ni nasprotovalo. Posledica tega je, da gre po določbi 88. člena ZOR za pogodbo, ki ni bila nikoli sklenjena. Nepravilni oziroma "brezpredmetni" so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da naj bi bile na P. Ž. prinesene pristojnosti v splošnih in kadrovskih zadevah, da naj bi bilo zato razumljivo, da se je tožnik v zvezi z vsebino pogodbe dogovarjal z njim in da bi lahko P. Ž. odklonil dogovarjanje s tožnikom, če za to ne bi bil pristojen. Vse to ne spremeni dejstva, da P. Ž. ni bil pristojen niti za dogovarjanje o vsebini pogodbe niti za sklenitev in podpis pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Zakaj je pogodbo podpisal brez ustreznega sklepa oziroma pooblastila uprave, je znano samo njemu. Na koncu revizije tožena stranka ponovno poudarja, da sodišče druge stopnje ni nikjer zanikalo ali spremenilo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je P. Ž. ravnal brez pooblastila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Če revizijsko sodišče šteje drugače, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V tem odgovoru prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je tožena stranka v spis predložila le "neizdan" sklep o razporeditvi z dne 29. 6. 2000 oziroma vzorec tega sklepa in vzorec pogodbe o zaposlitvi št. 117 ter za vročitev obeh dokumentov predlagala zaslišanje priče D. V.. Vročitev teh dokumentov ni bila opravljena v skladu z določbami 139. - 143. člena ZPP niti v skladu z določbo 144. člena istega zakona, saj vročilnice ni. Odločba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, izhaja iz drugačnih dejanskih ugotovitev. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bil P. Ž. pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi. Nelogično je, da ne bi bil pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dne 30. 6. 2000, pristojen pa naj bi bil za podpis pogodbe št. 117. 8. Tožena stranka je podala tudi odgovor na odgovor tožnika, v katerem prereka njegove navedbe.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) ali zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V skladu s to določbo je predmet revizijske presoje pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje o ugoditvi zahtevku tožnika za obračun in plačilo razlike plače od meseca maja 2001 do avgusta 2002 z davki in prispevki ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče druge stopnje sodbo (v zvezi z zaključkom, da je tožena stranka v celoti izvrševala pogodbo o zaposlitvi s tožnikom z dne 30. 6. 2000 in da mu do sredine leta 2001 ni znižala plače) brez obravnave oprlo na nedopustno ugotovljeno dejansko stanje. Bistvena kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na primer, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi to obravnavo moralo opraviti. Gre prvenstveno za kršitev pred sodiščem prve stopnje, ki pa ni revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje namreč odloča o pritožbi praviloma brez obravnave oziroma mora razpisati obravnavo le v primeru, če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP). Posebno določbo v zvezi s tem je v času odločanja vseboval tudi 30. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Iz teh določb torej ne izhaja, da je obravnava pred sodiščem druge stopnje pravilo oziroma je obvezna. Kršitev določb postopka v zvezi s tem se zato lahko ugotavlja le posredno - preko odločitve in razlogov odločitve sodišča druge stopnje. V tem primeru, ker je prišlo do spremembe sodbe sodišča prve stopnje, se presoja kršitve nanaša na pravilno uporabo določbe 358. člena ZPP. Ravnanje v nasprotju s to določbo lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar le, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

12. Sodišče druge stopnje je razlogih sodbe ugotovilo tudi, da je tožena stranka po tožnikovi razrešitvi v celoti izvrševala pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000 in da je v sredini leta 2001 prišlo do znižanja tožnikove plače. To predstavlja dejanski zaključek sodišča druge stopnje, ki ga je to sprejelo mimo sodišča prve stopnje, vendar pa je s tem le dodatno utemeljilo svojo presojo o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30. 6. 2000. Ta ugotovitev (ki res ni pravilna, saj tožniku ni bila znižana plača, temveč je v spornem obdobju njegova plača ostala enaka, zvišala pa se je plača članov uprave) pa ne predstavlja odločilnega, temveč le dodatni argument sodišča glede veljavnosti pogodbe. Zaključek sodišča druge stopnje je tudi brez te ugotovitve enak in jasen, ter omogoča ustrezen preizkus. Zato to ni vplivalo in moglo vplivati na drugačno odločitev in ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

13. Tožena stranka navaja tudi, da naj sodišče druge stopnje ne bi zanikalo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je P. Ž. ravnal brez pooblastila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi; če revizijsko sodišče meni drugače, pa uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v zvezi s tem vprašanjem nima nobenih razlogov.

14. Zaključek sodišča prve stopnje o obsegu pooblastil P. Ž. izhaja iz pravne presoje položaja člana uprave, glede na določbe pozitivne zakonodaje, Statuta in Poslovnika uprave tožene stranke. Zato je neutemeljena trditev tožene stranke, da ugotovljenemu dejstvu (o ravnanju P. Ž. brez pooblastil) sodišče druge stopnje ni nasprotovalo, torej da naj bi šlo za dejansko ugotovitev, ki naj bi vezala tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je (v nasprotju s sodiščem prve stopnje) očitno presodilo, da je bil P. Ž. pristojen za podpisovanje pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Te svoje presoje res ni natančneje pojasnilo, saj so argumenti sodišča druge stopnje v tem delu skopi, vendar pa obstajajo, zavzeto stališče pa omogoča ustrezen preizkus. Očitane bistvene kršitve določb postopka ni.

15. Materialni preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe se nanaša na presojo veljavnosti sklepa o razporeditvi tožnika z dne 29. 6. 2000 (na kar se navezuje tudi vprašanje pravilne vročitve tega sklepa tožniku) in veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 30. 6. 2000 (ki je povezano predvsem z vprašanjem, ali je na strani tožene stranke to pogodbo sklenila upravičena oseba).

16. Glede vročitve sklepa o razporeditvi tožnika z dne 29. 6. 2000 (ta bi bil za odločitev v sporu lahko pomemben, ker v drugem odstavku za čas od 16. 6. 2000 dalje določa tudi tožnikovo plačo v znesku 813.670 SIT) je sodišče druge stopnje sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je vodja kadrovskega sektorja tožene stranke, D. V., ta sklep osebno vročila tožniku v njegovi pisarni, da je tožnik ta sklep sprejel, vendar pa vročitve sklepa ni potrdil, in da tega tudi kasneje, kljub pozivom D. V., ni storil. Kljub temu je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je pri vročanju sklepa ravnala v skladu z določbami ZPP (v povezavi s 103. členom ZDR), saj bi morala vročanje ustrezno pisno evidentirati. Vročitev zato ni bila opravljena. Takšno stališče, ki se tudi sicer le na splošno sklicuje na določbe ZPP o vročanju (v postopku pred sodiščem to predstavlja vprašanje uporabe materialnega prava), ni pravilno.

17. Res je glede na določbo 103. člena ZDR v tem primeru potrebno upoštevati določbe ZPP, iz katerih pa ne izhaja, da vročitev ni bila opravljena. Po določbi prvega odstavka 142. člena ZPP se sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba (tudi sklep o razporeditvi), vroči osebno stranki. O vročitvi mora obstajati dokaz, to je potrdilo o vročitvi (vročilnica) oziroma drugo potrdilo o vročitvi, ki ga v tem primeru ni. Izjemo določa 144. člen ZPP, ki obravnava primer, kako mora ravnati vročevalec, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, itd., tega pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti. Vendar ta določba ne pride v poštev, saj iz dokaznih zaključkov izhaja, da je tožnik sklep sprejel. 18. ZPP v tretjem odstavku 149. člena določa, da v primeru, če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan vročitve - šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Nadalje določa, da se v primeru, če se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače (sedmi odstavek 149. člena ZPP). Ni nujno, da je potrdilo o vročitvi prav vročilnica. Potrdilo je lahko sestavljeno tudi v obliki posebnega zapisnika ali podobno (primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 244/96 z dne 15. 1. 1998). To pomeni, da vročilnica ni edini dokaz o opravljeni vročitvi. Celo v primeru, če vročilnica (ki je javna listina) obstaja, je dovoljeno dokazovati, da v njej ugotovljena dejstva niso resnična. Če vročilnice ni, ni izključeno na drugačen način dokazovati, da je bila vročitev dejansko opravljena. Zato je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje - da je tožnik osebno prejel sklep o razporeditvi z dne 29. 6. 2000, in sicer istega dne - pravilen zaključek o vročitvi tega sklepa tudi brez posebnega potrdila o vročitvi. Iz določb ZPP o vročitvi kaj drugega ne izhaja.

19. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik zoper sklep ni ugovarjal, je ta postal dokončen in pravnomočen.

20. Kljub temu to še ne zadošča za drugačno presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače. Tožnik je namreč zatrjeval, da je naslednji dan, to je 30. 6. 2000, prišlo med njim in P. Ž. (za toženo stranko) do podpisa pogodbe o zaposlitvi, ki glede njegove plače določa nekoliko drugače kot sklep o razporeditvi, saj v 10. členu določa osnovno bruto plačo tožnika v enaki višini, kot velja za člana uprave tožene stranke. V razmerju med sklepom o razporeditvi, ki tožniku določa tudi plačo in kasneje (naslednji dan) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, velja kasnejše pogodbeno določilo. Nepomembno je, če se pogodba v 4. členu sklicuje tudi na sklep uprave z dne 29. 6. 2000 (kar naj bi po tolmačenju tožene stranke pomenilo sklep o razporeditvi), saj je pogodbena določba o osnovni plači (10. člen) drugačna kot določitev plače v sklepu o razporeditvi, vendar jasna in je do nje prišlo kasneje.

21. Pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2000 (priloga A 1) sta podpisala tožnik in član uprave tožene stranke P. Ž.. Ni podlage za zaključek, da P. Ž. ni bil upravičen za podpis oziroma sklenitev te pogodbe.

22. Po 28. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS, št. 32/93 in nadalj.) se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja (toženo stranko) uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Glede na to, da ZGJS drugačne ureditve spornih vprašanj ne vsebuje, se upošteva Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju). Ta v 246. členu določa, da delniško družbo vodi uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost. Uprava ima lahko enega ali več članov. Če ima uprava več članov, odločitve iz pristojnosti sprejemajo člani soglasno, oziroma lahko statut določi tudi drugačen način odločanja (prvi in drugi odstavek 247. člena). V 248. členu določa, da uprava zastopa in predstavlja družbo, da v primeru, če ima uprava več članov, zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače (prvi in drugi odstavek), da v primeru skupnega zastopanja učinkuje izjava volje, podana kateremukoli članu uprave, proti družbi kot celoti, če so pooblaščeni vsi skupaj (tretji odstavek), in da statut družbe ali nadzorni svet, če je to s statutom predvideno, lahko določi, da so za zastopanje pooblaščeni le posamezni člani uprave oziroma ti skupaj s prokuristom. Iz Sklepa o preoblikovanju tožene stranke v javno podjetje, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije 11. 12. 1997 (Ur. l. RS, št. 78/97), med drugim izhaja, da toženo stranko zastopa predsednik uprave sam za sklepanje poslov v vrednosti do vključno 100.000.000 SIT, za sklepanje poslov višje vrednosti pa skupaj s podpredsednikom ali enim članom uprave, da podpredsednik oziroma vsak član uprave, razen delavski direktor, zastopa javno podjetje sam za sklepanje poslov v vrednosti do vključno 50.000.000 SIT, za sklepanje poslov višje vrednosti pa skupaj s predsednikom in še enim članom uprave, ter da je za sklepanje pravnih poslov v vrednosti nad 300.000.000 SIT in najemanje dolgoročnih kreditov potrebno soglasje nadzornega sveta (prvi, drugi in tretji odstavek 8. člena).

23. V skladu z zakonskim pooblastilom je tožena stranka v svojem Statutu, ki je veljal v spornem obdobju, med drugim določila, da ima petčlansko upravo (predsednika, podpredsednika in tri člane, od katerih je eden delavski direktor - 24. člen), da uprava v nekaterih pomembnih zadevah (med njimi ni sklepanja pogodb s svetovalci uprave) sprejema odločitve soglasno, o vseh ostalih zadevah pa z večino glasov vseh članov uprave (26. člen), da uprava sprejme poslovnik o svojem delu in o podrobnejši vsebini področij dela in odgovornosti posameznih članov s soglasjem nadzornega sveta (27. člen), glede zastopanja pa je v 28. členu določila enako kot v 8. členu Sklepa o preoblikovanju v javno podjetje. V Poslovniku o delu uprave (glede na določbo 27. člena Statuta) je v 4. členu določila, da je vsak član uprave, razen delavskega direktorja, vpisan v sodni register kot zastopnik, ki je za prekoračitev zastopniških pooblastil odgovoren (5. člen), da vsak član odloča po pooblastilu v imenu in odgovornosti uprave na svojem delovnem področju, da to področje vodi ter zagotavlja nemoten delovni proces in poroča o svojem delu (11. člen), da uprava trajno pisno prenaša del svojih pristojnosti za odločanje na posameznega člana po tem poslovniku (prvi odstavek 10. člena), da so pravice in dolžnosti podpredsednika in članov uprave med drugim sprejemanje samostojnih odločitev, predvsem v skladu z 9., 15., 16. in 17. členom tega poslovnika, zastopanje javnega podjetja v skladu s Statutom, odločanje o zadevah s svojega delovnega področja in vodenje tega področja, pri čemer je delovno področje članov uprave tudi področje kadrovskih, pravnih in splošnih zadev (16. člen), ki ga je vodil P. Ž..

24. Na podlagi teh določb je pravilen zaključek, da je P. Ž. kot član uprave lahko zastopal toženo stranko pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Za zastopanje v tej funkciji ni bilo nobenih ovir, predvsem glede na določbo 28. člena Statuta (8. člena Sklepa o preoblikovanju tožene stranke). Dejstvo, ali je uprava tožene stranke sprejela ali ni sprejela odločitve o tem, da se s tožnikom podpiše pogodba o zaposlitvi s takšno ali drugačno vsebino, v ničemer ne vpliva na upravičenost P. Ž., da s tožnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se P. Ž. pri podpisu te pogodbe ne bi držal navodil v zvezi s podpisovanjem in vsebino takšnih pogodb, to ne bi imelo nobenega vpliva na veljavnost same pogodbe. P. Ž. ni mogoče šteti za pooblaščenca, ki je v imenu drugega, brez njegovega pooblastila sklenil pogodbo. Zato je povsem neutemeljeno tudi sklicevanje na 88. člen ZOR.

25. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje nesporazuma, ki ga ureja 63. člen ZOR, saj med strankama ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe niti o podlagi ali predmetu obveznosti. Določitev višje ali manjše plače ne predstavlja drugega predmeta obveznosti, saj se s tem ne spremeni identiteta samega predmeta urejanja (v tem primeru plače). Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da gre za veljavno pogodbo, ki jo tožena stranka ni izpodbijala. Tožniku v spornem obdobju, v katerem je prišlo do razlike med njegovo plačo (izhajajoč iz osnovne bruto plače) in plačo člana uprave tožene stranke, pripada prisojena razlika. Višina te razlike ni bila sporna.

26. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

27. Ker odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).