Jedro

V poglavju VI B tč. 15a Seznama, ki določa, za katera stanja je določena telesna okvara in po kakšni višini, je določena telesna okvara v višini 30 % do 40 %, v primeru hujših kontraktur štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke in sicer na eni roki, če pa gre za hujše kontrakture štirih ali petih prstov na vsaki roki pa za telesno okvaro v višini 50 % do 70 %. Takšno stanje pri tožniku ni podano. Na levi roki ima tožnik prizadete tri prste in na desni enega. Na podlagi takšnega stanja pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po VI B tč. 15a, niti drugih telesnih okvar, zaradi okvare femoralnega živca, posledic opeklin in večih črevesnih resekcij, ker v Seznamu ta stanja niso opredeljena kot telesne okvare. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za najmanj 50 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 11. 2010 in da se mu prizna invalidnina za najmanj 60 % telesno okvaro.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče in toženec glede na obseg posledic tožnikove poškodbe pri delu, ki so medicinsko prepričljivo dokazane, zmotno razlagata določbo 1. odstavka 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ko menita, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Tožnik očitek nestrokovnosti in neskladnosti odločitve navedenih organov z medicinsko doktrino utemeljuje z določbo 1. odstavka 143. člena zakona, ki sankcionira pogoje in rizične dogodke, ki morajo biti podani za ugotovitev telesne okvare, kot je opredeljena v citirani določbi. Navedena zakonska določba tudi ne specificira nobenih točk posameznih telesnih okvar, kot so navedene v seznamu telesnih okvar. Določba 143. člena ZPIZ-1 je določba, ki prepušča medicini in posameznim specialistom medicine, da v luči te določbe ugotovijo dejansko stanje, to je podanost telesne okvare, česar pa v tožnikovem primeru ni bilo opravljeno. Očita, da je bil Sporazum sprejet leta 1983 in leta 1989 sprejeta le nepomembna novela. Sodišče in toženec pa svoje negativno odločitev opirata izključno na navedeni Sporazum o seznamu telesnih okvar. Obseg in razsežnost poškodb tožnikovega telesa je potrjena z izvidi zdravstvenih ustanov in posameznih specialistov medicinske stroke, ki so se ukvarjali z zdravljenem, medicinsko rehabilitacijo in ohranitvijo njegovega življenja. V svojih sicer laično podanih navedbah v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2011, tožnik v določenem obsegu prikazuje obseg, naravo, intenziteto posledic poškodb posameznih delov njegovega telesa, te navedbe pa potrjuje tudi invalidska komisija druge stopnje v izvedenskem mnenju z dne 5. 6. 2012. Meni, da glede obstoja telesnih okvar obstaja razhajanje med mnenjem invalidske komisije druge stopnje in mnenjem zdravnice izvedenke invalidske komisije druge stopnje prim. A.A. z dne 3. 3. 2011. Sodišče prve stopnje se je z ugotovitvijo, da ima tožnik različne zdravstvene težave, zaradi katerih je omejen pri svojih aktivnosti, in mora vanje vlagati večje napore, le delno in iztrgano iz celotnega konteksta 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1 dotaknilo pogojev za ugotovitev telesne okvare. Navedeno s smiselno razlago pomeni, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj svojo odločitev opira le na citirani arhaični Sporazum o seznamu telesnih okvar in mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v B., ki je prav tako nepopolno in strokovno pomanjkljivo, podano s strani specialista medicine dela, prometa in športa. Obseg, narava, izjemne in nenavadne tožnikove poškodbe in zdravstvena prizadetost narekujejo potrebo po oceni konzilija specialistov, v katerih stroko sodi teža in obseg posledic tožnikove poškodbe pri delu in njegova zdravstvena prizadetost. Poškodba mišic sprednje strani trebušne stene, amputacija dela debelega črevesja, prizadetost zgornjih okončin, mehanska okvara in fiziološka disfunkcija tankega črevesja, skaženost, funkcionalne motnje, opekline in obrazgotinjenje, že same po sebi zahtevajo oceno abdominalnega kirurga, specialista nevrologa in travmatologa, kakor tudi specialista kirurga plastične medicine. V smislu navedenega je prvostopenjsko sodišče opustilo izvedbo dokazov po navedenih specialistih in je svojo odločitev z izpodbijano sodbo oprlo izključno na citirani Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar. Šele izvedba predlaganih dokazov in ob upoštevanju Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij, bi lahko pripeljala do objektivne in strokovne utemeljene ugotovitve, oziroma zaključka za odločitev utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Navaja, da sodišče dodatno zavezuje po takšnem postopanju tudi določba 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Meni, da sta toženec in sodišče zgolj s sklicevanjem na Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar svoji odločitvi sprejeli pavšalno ter dokazno nepodprto. Glede na pravilno in dosledno razlago določbe 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1 utemeljeno trdi, da so pri njem v skladu z dosežki medicine kot doktrine podane sledeče telesne okvare: ohromelost femoralisa po poglavju IV A tč. 2, izguba falang po poglavju VI A tč. 6, nepregibnost in hujše kontrakture prstov po poglavju VI B tč. 14 in tč. 15 in po poglavju VI C posledice opeklin kože. Sodišče je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zmotno ter nepopolno presodilo listine, sodba sodišča pa se v pretežnem delu opira na te dokaze. V sodbi sodišča obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, s čimer je podana absolutna kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da pritožbeno sodišče primarno sodbo spremeni, ter tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in presodilo listine ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožbeni očitek, da obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin in da ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in da nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je podana absolutna kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 11. 2010 ter v zvezi s to odločbo presojalo, ali je toženec v predsodnem postopku upošteval bistvena pravila postopka, določena z veljavnimi predpisi s področja uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ali je dejansko stanje ugotovil popolno in pravilo ter ali je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločil o pravici tožnika, ki je uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za najmanj 60 % telesno okvaro.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, ali poklicne bolezni, najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar.

Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ; 38/83, 66/89, v nadaljevanju Seznam). Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Seznamu. V kolikor določena stanja v Seznamu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlaga za priznanje pravice do invalidnine. Drugačno stališče je zmotno in nima podlage v 143. členu in ostalih določbah ZPIZ-1. Zmotno je stališče pritožbe, da določba 143. člena ZPIZ-1 prepušča medicini in posameznim specialistom medicine, da v njeni luči ugotovijo obstoj telesnih okvar.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali pri tožniku obstajajo telesne okvare za posamezna stanja, vključno za stanja o itenziteti in posledicah poškodb posameznih delov telesa, ki jih je navajal tožnik in jih je ugotavljala tudi invalidska komisija druge stopnje v izvedenskem mnenju dne 5. 6. 2012 (list. št. 36), pravilno skladno z določbo 454. člena ZPIZ-1 upoštevalo Seznam, ki določa za katera stanja je določena telesna okvara in po kakšni višini.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je mnenje o obstoju telesnih okvar pri tožniku, najprej podala invalidska komisija prve stopnje dne 20. 4. 2010 in nato še invalidska komisija druge stopnje, dne 28. 10. 2010. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da pri tožniku ne obstaja nobena telesna okvara po nobeni točki veljavnega Seznama. V sodnem postopku je toženec najprej posredoval mnenje zdravnice izvedenke invalidske komisije druge stopnje, ki je menila, da na novo priloženi izvidi z dne 28. 6. 2010 in 10. 1. 2011 sicer ne vplivajo na podano mnenje, da pa po ponovni proučitvi zdravstvene dokumentacije ocenjuje, da obstaja pri tožniku 40 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu od 27. 5. 2009 po poglavju VI B tč. 15a, hujše kontrakture štirih prstov z ankilozo DIP sklepa četrtega prsta na levi roki. Nadalje je menila, da blaga okvara levega femoralnega živca ne dopušča priznanja telesne okvare po poglavju IV A tč. 2a in da ni podana ocena obsega opeklin, ki povzročajo skaženost in funkcionalne motnje in da zato ni možno podati telesne okvare po poglavju IV C tč. 4, kjer je potrebna opeklina kože nad 25 % zajete površine vratu in telesa, ter da ne gre za nekompenzirano stanje po črevesni resekciji in nedohranjenosti nad 20 % (telesna višini 176 cm, telesna teža 72 km), ki bi sicer dopuščal priznanje telesne okvare po poglavju IX. tč. 7. Ker se tožnik ni strinjal s takšnim mnenjem in uveljavljal, da so pri njem poleg 40 % telesne okvare, kot jo je ugotovila zdravnica izvedenka invalidske komisije druge stopnje, v zvezi s tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2011 in na podlagi zgoraj navedenih predloženih izvidov, je sodišče s soglasjem obeh strank dejansko stanje razčiščevalo še z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje. Ta se z mnenjem zdravnice izvedenke invalidske komisije druge stopnje z dne 3. 3. 2011, o obstoju 40 % telesne okvare po poglavju VI. B tč. 15a, ni strinjala, ker bi za priznanje telesne okvare v takšni višini bilo potrebno ugotoviti, da gre pri tožniku za hujše kontrakture štirih ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov na eni roki. Na osebnem pregledu je ugotovila, da je pri tožniku na desni roki palec zatrjen v osnovnem MSP sklepu, fleksija v PIP sklepu je primerna, na levi roki je tretji prst amputiran v višini distalne falange, pokrit s hipertrofičnim režnjem, na četrtem prstu je zatrjen DIP sklep, nekoliko slabši gibljiv je PIP sklep. Mezinec je amputiran distalno od proksimalne falange, krn je lepo oblikovan. Razen tega je invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju povzela, da je iz izvida EMG z dne 6. 5. 2009 razvidno, da gre pri tožniku za blago okvaro levega femoralnega živca, ki pa ni v seznamu telesnih okvar. Tožnik ima tudi hude opekline po trebuhu, vendar ne povzročajo takšne skaženosti in funkcionalnih motenj, da bi jih lahko našli v veljavnem Seznamu. Tožnik je bil tudi operiran po hudi poškodbi na črevesju, vendar pri njem ne gre za nekompenzirano stanje in tudi ne za nedohranjenost nad 20 % in zaradi tega telesne okvare po tem poglavju ni mogoče ugotoviti.

Ker se tožnik tudi s takšnim dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje ni strinjal, je sodišče na podlagi tožnikovega predloga, da se izvede dokaz z izvedenci ustreznih strok, ki niso pogodbeno vezani na toženca, izvedlo dokaz še s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v B., ki ji je prepustilo strokovno presojo, kateri specialisti naj sodelujejo pri ocenjevanju in podajanju izvedenskega mnenja o obstoju telesnih okvar pri tožniku. Osnovni temelj spora se je nanašal na vprašanje, ali je pri tožniku za stanja, ki so posledica poškodbe pri delu, podana telesna okvara.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje s pomočjo listin v sodnem in upravnem spisu, zlasti pa s pomočjo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v B., ki ga je izdelala na podlagi medicinske dokumentacije, izvidov osebnega pregleda in opravljenih objektivnih preiskav, ki so povzete v mnenju, sodišče pa je izvedenca še zaslišalo. Komisija je menila, da telesne okvare po poglavju VI B, tč. 15a, to je hujša kontraktura štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke (hujše kontrakture so tiste, ki onemogočajo prejem predmetov s prsti) - ena roka 30 % do 40 %, pri tožniku ni podana, saj so prizadeti le trije prsti ene roke. Prav tako pri tožniku ni telesne okvare po poglavju IV A tč. 2a - okvare lumbusakralnega pleksusa - ohromelost femoralij za 40 %, pri čemer se delna ohromelost femoralisa ocenjuje v ustreznem nižjem odstotku (jasne funkcijske motnje in ne le diskretne lezije). Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je ugotovila, da gre pri tožniku za okvaro femoralnega živca (EMG 5. 6. 2009 - blaga okvara), gibljivost je normalna, obseg (atropija) je na prizadeti strani večji kot na zdravi, motnja senzibilitete je omejena na zunanjo stran stegna na področja nekaj odstotkov in da takšno stanje ne dopušča ocene telesne okvare po Seznamu. Pri tožniku po mnenju komisije tudi ni mogoče ugotoviti telesne okvare po poglavju IV C tč. 4 - posledice opeklin kože nad 25 % zajete površine vratu in telesa, ki povzročajo skaženost in funkcionalne motnje 40 - 70 %. Kot je ugotovila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, je pri tožniku kirurg plastik ugotovil, da je delež opečene površine 14 % (trebuh velikosti 35 x 21 cm in na obeh stegnih - odvzemno mesto za diskoloracijo desno 22 x 15 cm in levo 20 x 24 cm), kar ne dopušča ocene telesne okvare po Seznamu. Enako Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri tožniku ni ugotovila telesne okvare po poglavju IX tč. 7, po katerem je podana 60 % telesna okvara za nekompenzirano stanje po večih črevesnih resekcijah s precejšnimi posledicami za splošno telesno stanje in nedohranjenost nad 20 % standardne telesne teže. Pri tožniku je namreč Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ugotovila, da pri tožniku ne gre za takšno stanje in za nedohranjenost nad 20 % standardne telesne teže, pač pa gre anamestično le za pogostejše odvajanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s prejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da za stanja, kot jih je pri tožniku ugotovila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, Univerze v B., ni mogoče ugotoviti nobenih telesnih okvar. Sodišče je ustrezno obrazložilo, da je v poglavju VI B tč. 15a, določena telesna okvara v višini 30 % do 40 %, v primeru hujših kontraktur štirih prstov ali petih prstov, morebiti komplicirane z ankilozo posameznih sklepov, po teži oziroma ohranjenosti globalne funkcije roke in sicer na eni roki, če pa gre za hujše kontrakture štirih ali petih prstov na vsaki roki pa za telesno okvaro v višini 50 % do 70 % in da takšno stanje pri tožniku ni podano. Na levi roki je ugotovilo, da ima tožnik prizadete tri prste in na desni enega ter drugačnega stanja pri tožniku tudi pritožba ne zatrjuje. Na podlagi takšnega stanja po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po VI B tč. 15a, niti drugih telesnih okvar, zaradi okvare femoralnega živca, posledic opeklin in večih črevesnih resekcij, ker v Seznamu ta stanja niso opredeljena kot telesne okvare.

Sodišče je bilo pri presoji dolžno uporabiti veljavne predpise. Tudi, če bi bila sprejeta drugačna strokovna stališča v zvezi s Seznamom, bi takšna stališča lahko predstavljala kvečjemu podlago za sprejem novega podzakonskega akta, nikakor pa ni sodišče tisto, ki bi zgolj na podlagi strokovnih ugotovitev oziroma mnenj širilo Seznam telesnih okvar, kot so le-te opredeljene v Seznamu. Ne glede na to, da gre za Seznam sprejet v letu 1983 oziroma spremenjen 1989, gre za veljaven Seznam in kot tak edino predstavlja podlago za ugotavljanje ali je toženčevo stanje opredeljeno kot telesna okvara.

V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnikove poškodbe na posameznih delih telesa zahtevajo oceno abdominalnega kirurga, specialista nevrologa in travmatologa ter specialista kirurga plastične medicine, dodatno, ker tožnik konkretnih pripomb glede specialnosti izvedencev ni podal, ne v fazi njunega imenovanja, niti kasneje v pripombah na mnenje ter na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan specialist medicine dela, prometa, športa, ali da bi navajal konkretne razloge, zaradi katerih mnenje ne bi bilo objektivno, pač pa je uveljavljal, da predlagani izvedenci, kot pravno podlago upoštevajo sezname zavarovalnih hiš oziroma zavarovalnic in torej ne Seznam. V zvezi s tožnikovimi navedbami o neustreznosti veljavnega Seznama je razloge ustrezno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče v skladu z določbo 154. členom v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.