Jedro

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena,kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. In še, da skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obtoženec priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču se je na podlagi izvajanj zagovornikov (šele v besedi strank), da so poškodbe (policistu) nastale ob priliki pobega in ne z namenom grdega ravnanja in da intenziteta poškodb ne dosega praga lahke telesne poškodbe, porodil dvom o tem, ali je obtoženec priznal točno to kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko 2 prvostopenjskega izreka in je predmet obtoževanja. Obtoženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni nikoli ničesar povedal (ni se izjasnil ne na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), vendar bi navedbe obrambe kazale na to, da je sodnik prve stopnje presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja iz 299. člena KZ-1 (protipravno ravnanje oziroma protipravno povzročeno posledico obtoženčevega delovanja po opisu), ni pa v okviru pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega (psihičnega) odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obtoženega B.C. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 28048/2019 z dne 3. 9. 2019, sprejeto na podlagi priznanja krivde, je bil obtoženi B. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; dejanje, opisano pod točko 1 izreka) in kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 2 izreka). Za dejanje pod točko 1 mu je bila ob uporabi omilitvenega določila 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 določena kazen deset mesecev zapora in stranska denarna kazen šestdeset dnevnih zneskov, to je 1.338,80 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Za dejanje pod točko 2 mu je bila določena kazen dva meseca zapora, nato pa mu po določilu o steku kaznivih dejanj po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enajst mesecev zapora, v njo pa po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas, ki ga je prebil v priporu od 1. 6. 2019 od 05.02 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je bila obtožencu izrečena stranska kazen izgon tujca iz države za obdobje enega leta, šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja stranske kazni. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, to je dveh mobilnih telefonov, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa odločeno, da se obtoženca oprosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vključno z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Po sedmem odstavku 361. člena ZKP je bil obtoženec še pred pravnomočnostjo sodbe oddan v Zavod za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obtoženca z navedbo, da pritožbo vlagata zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da obtožencu določi nižji dnevni znesek in posledično nižje število dnevnih zneskov stranske denarne kazni, varnostnega ukrepa odvzema predmetov pa ne izreče. 3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pritožbi uvodoma pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne poimenujeta in ne uveljavljata, pritožbeno obrazložitev, da je sodba, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo po sprejemu priznanja krivde, neobrazložena glede okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri izreku kazenske sankcije kot tudi varnostnega ukrepa, ker sta odločbi o stranski denarni kazni in odvzemu predmetov obrazloženi zgolj kot podatek s posplošeno navedbo, pa pritožbeno sodišče razume za uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 364. členom ZKP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Kršitev je podana. Po določbi šestega odstavka 285.č člena ZKP se glede sodbe, sprejete na podlagi priznanja krivde, smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja ZKP, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Osmi odstavek 364. člena ZKP določa, da če se obtoženec obsodi na kazen, je treba v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni; posebej mora obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti, obtožencu kazen odpustiti ali izreči pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni ukrep ali odvzem premoženjske koristi.

6. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ima zatrjevane pomanjkljivosti, ker sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, odločilnih za izrek stranske denarne kazni in varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Sodišče je v točki 4 glede stranske denarne kazni navedlo zgolj, da je obtožencu izreklo 60 dnevnih zneskov, to je 1.333,80 EUR. Okoliščin, ki so sodišče vodile, ko je določilo višino dnevnega zneska in število dnevnih zneskov (razpon, v katerem se izrekajo dnevni zneski je velik in znaša najmanj 10 in največ 360, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa največ do 1500 dnevnih zneskov), pa ni navedlo. Ker je višina dnevnega zneska vezana na premoženjske okoliščine obtoženca, ki so sodišču tako ali drugače znane (in ne več na tridesetino zadnje uradno objavljene povprečne neto plače za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji kot pred novelo KZ-1B), je zato potrebna toliko večja skrbnost pri obrazložitvi višine dnevnega zneska. Glede števila denarnih zneskov je bilo sodišče sicer vezano na predlog državnega tožilca, ta je za primer priznanja krivde predlagal izrek stranske denarne kazni v višini 60 dnevnih zneskov, vendar je omejeno le glede zgornje meje. Obtoženec je v besedi strank dejanje obžaloval in navedel, da s partnerko nista mogla imeti otrok, zato sta se odločila za umetno zanositev, za kar sta potrebovala finančna sredstva, vendar iz razlogov sodbe ne izhaja kako je in ali sploh je sodišče presojalo to okoliščino. Sodišče prve stopnje je v točki 6 navedlo, da je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer zaseženih mobilnih aparatov. Po 73. členu KZ-1 se smejo predmeti odvzeti, med drugim v kolikor so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje. Iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja dokazna ocena sodišča na podlagi katerih indicev, dejstev in okoliščin je ugotovilo, da sta telefona obtožencu služila za sporazumevanje z naročniki prevoza tujcev, torej bila uporabljana za izvršitev kaznivega dejanja.

7. Pritožbenemu sodišču se je na podlagi izvajanj zagovornikov (šele v besedi strank), da so poškodbe (policistu) nastale ob priliki pobega in ne z namenom grdega ravnanja in da intenziteta poškodb ne dosega praga lahke telesne poškodbe, porodil dvom o tem, ali je obtoženec priznal točno to kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko 2 prvostopenjskega izreka in je predmet obtoževanja.1 Obtoženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni nikoli ničesar povedal (ni se izjasnil ne na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), vendar bi navedbe obrambe kazale na to, da je sodnik prve stopnje presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja iz 299. člena KZ-1 (protipravno ravnanje oziroma protipravno povzročeno posledico obtoženčevega delovanja po opisu), ni pa v okviru pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega (psihičnega) odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde.2 Navedbe obrambe je mogoče razumeti tudi tako, da dejanje, ki ga je obtoženec priznal, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem odstavku 299. člena KZ-1 (hujša oblika), temveč zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 299. člena KZ-1. 8. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. To je še posebej pomembno, če obtoženec navaja tudi okoliščine, iz katerih bi lahko sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici, oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. In še, da skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obtoženec priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti3 zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje. Ustavno sodišče je v odločbi kot je bilo že povzeto, postavilo zahtevo, da sprejem priznanja krivde mora omogočiti naknadno kontrolo. Te kontrole pa pritožbeno sodišče na podlagi zapisnika o poteku predobravnavnega naroka v obravnavanem primeru ne more opraviti. Ne da se preveriti, ali in kako je sodišče prve stopnje preverilo ali je bilo obtoženčevo priznanje krivde res skladno z opisom v obtožnici. Glede na navedbe obrambe pa pritožbeno sodišče v luči ustavne odločbe ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni dovolj podrobno raziskalo priznanja obtoženca do te mere, da bi lahko z dokaznim standardom prepričanosti sprejelo priznanje za točno to kaznivo dejanje, ki je predmet obtoževanja. Priznanje je jasno in popolno le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se obdolženec zaveda tudi tega, da priznava eno od modalitet kaznivega dejanja, če je teh modalitet več.4

9. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja ali je bilo obtoženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu, kršitev pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, predstavlja pa tudi kršitev 27. člena Ustave.

10. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama in po uradni dolžnosti glede na naravo kršitev razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika v fazo po predobravnavnem naroku.5 Sodišče prve stopnje bo tako moralo razpisati glavno obravnavo, kar izključuje ponovno izvedbo predobravnavnega naroka ter odločanje predsednika senata o sprejemu ali zavrnitvi priznanja krivde, in po izvedbi dokazov, predlaganih v obtožnici, ugotoviti ali so na strani obtoženca okoliščine, ki bi lahko vplivale na njegovo krivdo, v sami sodbi pa vse obvezne sestavine sodbe iz 364. člena ZKP razumno pravno utemeljiti, da ne bo tvegalo ponovno razveljavitev sodbe.

11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega in tretjega odstavka 392. člena ZKP.

1 Iz krivdoreka izhaja, da bi naj z grdim ravnanjem poskušal uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije, preprečil uradno dejanje, ki ga je ta oseba nameravala opraviti v okviru svojih pravic in ga pri tem lahko telesno poškodoval, dejanje pa bi naj storil na način, da je po prečkanju državne meje s pospešeno vožnjo vozil pred zasledovanim avtomobilom s prižganimi utripajočimi lučmi; nato zaustavil avtomobil, ga na hitro zapustil in začel bežati, na zahtevo policista, ki je opravljal naloge državne meje „stop policija“ ni ustavil; policista, ki ga je dohitel in s strokovnim metom obvladal, s komolcem udaril v prsni koš tako močno, da je le ta padel na tla, za tem pa ga poskušal z roko udariti v obraz, vendar mu je policist uspel udarec blokirati in ga z nogo odriniti; se za tem postavil v borbeni položaj, po izstreljenih opozorilnih strelih policista, pa zbežal in bil prijel po policistu in pripadniku vojske, ki sta prišla v intervencijo; tedaj s policistom grdo ravnal in mu pri tem povzročil podplutbo na levi nadlahti in opraskanine ter opraskanine leve nadlahti, podlahti in prsnega koša, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. 2 L. Bavcon, A. Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, šesta izdaja, Ur. l. RS, Ljubljana 2018: Današnje kazensko pravo zavrača objektivno odgovornost in dovoljuje kaznovanje le v primeru, da je storilec kriv, to je da je ravnal s psihičnim odnosom do dejanja, zaradi katerega mu je dejanje mogoče očitati - pojem krivde, stran 261 do 263. 3 Ustava RS v 27. členu glasi, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Drugi odstavek 3. člena ZKP glasi, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. 4 Tako sodnik dr. Marijan Pavčnik v ločenem pritrdilnem mnenju v ustavni odločbi zgoraj. 5 Gre za smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP, saj glede na to, da je bilo na predobravnavnem naroku določeno, da sodi sodnik posameznik, ne more odrediti sojenja pred senatom. Kar pa ne izključuje senatnega sojenja na glavni obravnavi.