Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem primeru treba šteti, da se je postopek, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, začel že pred 12. 4. 2013. Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2015 je treba šteti za začetek (novega) postopka redne odpovedi. Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v 4. členu določa, katero dokumentacijo je delodajalec dolžan predložiti Komisiji, pri čemer je navedeno tudi obvestilo zavarovanca, da je seznanjen z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako pričel 12. 8. 2015, to je po uveljavitvi ZDR-1, zato ni bilo podlage za uporabo prehodne določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1 o tem, da se postopki odpovedi o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila vezana na šestmesečni prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti z dne 13. 6. 2016 (I/1. točka izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2006 za delovno mesto izdelovalec A. (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto izdelovalec A., ga prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje in mu za ta čas izplačati neto mesečne plače, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od mesečne bruto osnove 790,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dneva v posameznem mesecu dalje do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče presojalo pravilnost mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ustreznost delovnih mest pri toženi stranki le v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2016, ne da bi se ukvarjalo z vmesnim obdobjem, ko je bil tožnik na čakanju na delo. Vztraja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka vročila v letu 2016, prepozna. Tožena stranka bi morala ukrepati v okviru šestmesečnega prekluzivnega roka po prej veljavnem ZDR glede na to, da ni imela ustreznih delovnih mest za tožnika in se ni strinjala z mnenjem Komisije z dne 5. 3. 2013. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 228. člena ZDR-1, po katerem se postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začet pred uveljavitvijo ZDR-1, to je pred 12. 4. 2013, dokonča po prej veljavnem zakonu. Utemeljenost odpovednega razloga in obstoj ustreznih delovnih mest za tožnika bi moralo sodišče presojati glede na čas, ko je bil tožnik na čakanju na delo. Tožnik trdi, da sodišče ni preverjalo z izvedencem okoliščin v zvezi z zaključkom, da iz opisa dela na stroju B. ne izhaja, da je tožnik usposobljen svoje znanje prenašati dalje oz. uvajati morebitne nove delavce, oziroma da je sposoben opravljati delo na delovnem mestu št. .... Tak zaključek je sodišče sprejelo, kljub temu da za takšno oceno nima ustreznega strokovnega znanja.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 432/2018 z dne 27. 9. 2018 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo napotila pritožbenega sodišča ter po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi zaradi invalidnosti zavrnilo.

7. Za odločitev v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožnik, zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu izdelovalec A. v IV. tarifnem razredu, je bil z odločbo ZPIZ z dne 17. 10. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, in sicer s soročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z odročitvijo in predročitvijo v desni rami do 70 stopinj, ne na višini, lestvi in ne nad globino, s polnim delovnim časom od 22. 5. 2012 dalje; - tožena stranka je sprožila postopek pred Komisijo, ta pa je 15. 3. 2013 izdala zavrnilno mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitve brez ponudbe nove pogodbe; - tožena stranka je po prejemu mnenja za tožnika iskala ustrezno delo pri drugih delodajalcih, vendar takšne možnosti ni bilo, ter v letu 2014 prejela mnenje o neustreznosti delovnega mesta C. in D.; - tožena stranka je tožnika 18. 8. 2015 seznanila z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in dodatno iskala možnosti zaposlitve pri drugih delodajalcih ter po neuspešnem iskanju ustreznega dela sprožila postopek pred Komisijo; - Komisija je 24. 3. 2016 ponovno izdala zavrnilno mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe; - tožena stranka je kljub negativnemu mnenju tožniku 24. 6. 2016 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti; - tožnik je bil na čakanju na delo doma.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2016 uporablja tisti zakon, ki je veljal v času odpovedi, razen če je bil postopek odpovedi začet še v času, ko je veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), sama odpoved pa je bila podana po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Navedeno izhaja iz določbe prvega odstavka 229. člena ZDR-1 o tem, da z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati ZDR, in določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1, ki določa, da se postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Iz takšnih določb ni možno sklepati, da bi bilo ZDR in s tem tudi določbo o objektivnem šestmesečnem roku za podajo odpovedi potrebno uporabiti tudi v primeru, ko je delodajalec začel s postopkom odpovedi šele po uveljavitvi ZDR-1. 9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem primeru treba šteti, da se je postopek, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, začel že pred 12. 4. 2013. Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2015 je treba šteti za začetek (novega) postopka redne odpovedi. Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005, 96/2012) v 4. členu določa, katero dokumentacijo je delodajalec dolžan predložiti Komisiji, pri čemer je navedeno tudi obvestilo zavarovanca, da je seznanjen z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako pričel 12. 8. 2015, to je po uveljavitvi ZDR-1, zato ni bilo podlage za uporabo prehodne določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1 o tem, da se postopki odpovedi o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila vezana na šestmesečni prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

10. Za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno, da je bil tožnik ves čas na čakanju na delo, niti ni bilo sodišče za ta čas dolžno ugotavljati obstoja ustreznih delovnih mest. Tožnik je bil na čakanju, ker mu tožena stranka ni mogla zagotoviti ustreznega dela. Zato je tožena stranka dodatno preverjala možnosti za ponudbo druge ustrezne zaposlitve tožniku pri njej in pri drugih delodajalcih. Šele, ko se je izkazalo, da tudi po takem preverjanju tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, je izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pričela nov postopek pri Komisiji. ZDR-1 v 77. členu določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in med njimi našteva tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi z redno ali izredno odpovedjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko pod pogoji, določenimi v ZDR-1, poda vsaka od pogodbenih strank. Odločitev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odpovedjo je enostransko upravičenje delodajalca. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka glede na to, da zanj ni imela ustreznih delovnih mest, z odpovedjo ukrepati že pred 12. 4. 2013. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožena stranka tožniku po priznanju statusa delovnega invalida III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti. Pri tej presoji se je oprlo tudi na izpoved sodnega izvedenca medicine dela E.E., dr. med., ki je pojasnil, da pri dela na stroju B. ne gre za delovno mesto, temveč samo za eno opravilo. To predstavlja en stroj, v katerega se vlaga določen predmet in se dva elementa združita, potem pa se to vzame ven iz stroja. Takšno delo ni primerljivo delovnemu mestu št. ..., ki za tožnika ni ustrezno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverjalo okoliščin dela na navedenem stroju z izvedencem medicine dela.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.