Jedro

Soglasje strank, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče (ali izvedenca) lahko prebere, je podano le z izrecno izjavo stranke, da se z branjem strinja, takšna izjava pa mora biti vpisana v zapisnik o glavni obravnavi.

S procesnega vidika je nedopustno, da stranka v postopku svoje pravice ne izkoristi, ko to možnost ima, nato pa sodbo sodišča izpodbija z argumentacijo, da ji je bila kršena pravica do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.A. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.9.2005 obsojenega J.A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in mu na podlagi tretjega odstavka istega člena izreklo kazen devet mesecev zapora, po drugem odstavku 35. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ pa tudi 900.000 SIT stranske denarne kazni. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V ostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tedaj razloga iz 2. točke prvega odstavka 420. člena istega zakona, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče mnenje sodne izvedenke za ekonomsko stroko N.M. na glavni obravnavi prebralo v nasprotju z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP. Izvedenke sploh povabilo na glavno obravnavo, v zapisniku o glavni obravnavi z dne 23.9.2005 tudi ni zapisano, da sta obsojenec in njegov zagovornik dala soglasje, da se njeno mnenje prebere. Zato obsojencu ni bilo omogočeno preveriti dejanske usposobljenosti izvedenke, pa tudi ne ali je pri izdelavi izvedenskega dela upoštevala celoten upravni spis Davčne uprave republike Slovenije (DURS) ali pa samo zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 18.1.2000, ki je le del celotnega upravnega spisa. Zato se po vložnikovem mnenju utemeljeno postavlja vprašanje ali je izvedenka preprosto sledila sklepom inšpekcijskega organa DURS, sodišče pa njene ugotovitve sprejelo kot točne, ne da bi jih samo preizkusilo s pregledom vsega gradiva, zbranega v davčnem postopku. Pravnomočna sodba se opira na izvedensko mnenje, torej na dokaz, na katerega se po vložnikovem videnju ne more opirati, zato je po njegovi presoji podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ocenjuje, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena.

Obsojeni J.A. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče, ne da bi predhodno pridobilo soglasje strank, prebralo zaključek izvedenskega mnenja N.M. na list. št. 127 spisa. V nadaljevanju so naštete listine, v katere je sodišče "vpogledalo", nato pa sledi zapis, da sodišče ugotavlja, da ni drugih dokaznih predlogov in da je potem, ko je obsojenčev zagovornik vložil v spis potrdilo o tem, da obsojenec nima neporavnanih davčnih obveznosti, sklenilo dokazni postopek. Sodbo je nato oprlo tudi na mnenje sodne izvedenke ekonomske stroke.

Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo vložnikove navedbe v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, ker je izvedensko mnenje prebralo brez soglasja strank. Svojo presojo je utemeljilo z argumenti, da v sodbi sicer ni izrecno zapisano, da je obramba soglašala z branjem izvedenskega mnenja, da pa je ob upoštevanju konteksta zapisov in dejstva, da obramba na prebrane zaključke ni imela pripomb in kljub pozivu sodišča ni predlagala neposrednega zaslišanja izvedenke ne pred glavno obravnavo, ko se je že seznanila z vsebino spisa, ne na njej in tudi ne v pritožbi, treba šteti, da je soglašala z branjem zaključkov izvedenskega mnenja.

Takšno pravno naziranje sodišča druge stopnje je napačno. Neposredno izvajanje dokazov na glavni obravnavi je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek. Pisno mnenje ne more nadomestiti neposrednega dialoga med sodiščem in izvedencem ter strankami, saj je samo na ta način mogoče zadostiti načeloma neposrednosti in strankini pravici do kontradiktornega postopka. Sodišče, stranke (in oškodovanec) imajo na glavni obravnavi pravico od izvedenca zahtevati pojasnilo, katere metode je uporabil in kako je prišel do določene ugotovitve, preizkusiti ali sta izvid in mnenje usklajena z drugimi dokazi ter ali so izvedenčevi sklepi jasni, razumljivi, logični, predočijo mu lahko tudi morebitne alternativne hipoteze in od zahtevajo, naj se izjavi o njihovi verjetnosti. V 340. členu ZKP zakon določa dve ravni izjem od tega pravila, tudi tisto v drugem odstavku 340. člena ZKP, ko sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe priče kot dokaza, ki je nenadomestljiv in pri katerem je pomembna zlasti presoja s psihološkega vidika, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Po drugem odstavku 340. člena ZKP med kriteriji, ki morajo biti podani za branje izpovedb prič ali izvedencev na glavni obravnavi, pa ni nobene razlike.

Upoštevajoč navedena izhodišča je Vrhovno sodišče že v sodbi z dne 19.11.1999, opr. št. I Ips 136/97, sprejelo razlago, da ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, po kateri je soglasje za branje zapisnika o zaslišanju priče (enako velja za izvedenca) podano, če nihče od navzočih branju zapisnika ni nasprotoval oziroma zahteval neposrednega zaslišanja. Zapisalo je tudi, da je soglasje strank o tem, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče (ali izvedenca) lahko prebere, podano le z izrecno izjavo stranke, da se z branjem strinja in da takšna izjava mora biti vpisana v zapisnik o glavni obravnavi. Poudarilo je tudi, da ni mogoče šteti, da je podano takšno soglasje, če sodišče strank ni pozvalo, naj se izjavijo ali naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju prebere ali če izjava (soglasje) ni vpisana v zapisnik. Taka razlaga, ki je bila ponovljena tudi v številnih drugih odločbah Vrhovnega sodišča, kaže, da je sodišče prve stopnje s tem, da je v obravnavani zadevi prebralo zaključek izvedenskega mnenja (tega, da ni prebralo mnenja v celoti, vložnik v zahtevi ne problematizira) ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP.

Ta kršitev pomeni le relativno kršitev določb postopka, ki se sme po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, to je po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče obsojencu s takim načinom izvedbe dokaza onemogočilo preveriti dejansko usposobljenost izvedenke in na podlagi katerih listin iz spisa davčnega organa je opravila izvedensko delo.

V sodobnem kazenskem (tudi neadversarnem) postopku sta stranki avtonomna subjekta postopka, ki samostojno sprejemata, oblikujeta in izvajata svoji strategiji v postopku. Uresničujeta jo tako, da utemeljujeta svojo in izpodbijata dokazno tezo nasprotne stranke. Obdolženec ima tako na voljo tudi pravico do zaslišanja avtorja obremenilne izjave, trditve nasprotne stranke pa lahko izpodbija tudi tako, da predlaga izvedbo dodatnih dokazov. Osrednja prvina (vsake) pravice je možnost, opredeljena v abstraktni in splošni pravni normi, da pravni subjekt na določen način ravna. Kršitev pravice je podana, če kdo nosilcu pravice neupravičeno onemogoči izvrševanje abstraktnega upravičenja. Po naši procesni ureditvi dokaze izvaja sodišče, stranki predlagata dokaze, sodišče pa odloči ali bo dokaznim predlogom ugodilo ali ne. Zakon o kazenskem postopku skuša preprečiti prepozne dokazne predloge in tovrstno neodzivnost strank in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja na glavni obravnavi ter od pritožnika zahteva navedbo razlogov, zakaj dokazov ni navedel že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). To še toliko bolj velja, če se očitki v pravnem sredstvu nanašajo na vprašanja, ki bi jih bilo treba razjasniti s ponovno izvedbo pred sodiščem prve stopnje že izvedenega dokaza.

Prvostopenjsko sodišče je na glavni obravnavi zapisnik o izvedenskem delu prebralo, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 340. člena ZKP in s tem kršilo navedeno določbo. Ta kršitev sama na sebi še ne pomeni, da je sodišče s tem onemogočilo udejanjanje obdolženčeve pravice do obrambe, saj bi ta lahko tudi potem, ko je sodišče prebralo izvedensko mnenje, predlagal (enako velja za njegovega zagovornika) neposredno zaslišanje izvedenke zaradi razjasnitve vprašanj, ki jih nakazuje v zahtevi. S procesnega vidika je nedopustno, da stranka v postopku, ko to možnost ima, svoje pravice ne izkoristi, nato pa sodbo sodišča izpodbija z argumentacijo, da mu je bila v tem pogledu kršena pravica do obrambe.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče odredbo o izvedenstvu obsojencu, ki je bil o poštnih pošiljkah obveščen, pa jih ni dvigoval, skušalo vročiti petkrat in jo nato v skladu z določbo tretjega odstavka 120. člena ZKP nabilo na sodno desko ter mu nato izvedensko mnenje vročilo po večkratnih neuspešnih poskusih, pri čemer je obdolženec v ugovoru zoper obtožnico navedel le to, da se ne strinja z izvedenskim mnenjem in da ugotavlja, da izvedenka ni v celoti opisala in zajela v svojem mnenju vse dokumentacije, ki jo je (sam) posredoval in da je zato prepričan, da izvedenka ni ugotovila pravilno dejanskega stanja. Pozneje v postopku ni nikoli predlagal, da sodišče izvedenko na glavni obravnavi neposredno zasliši, niti takrat, ko je prvostopenjsko sodišče sicer v neskladju z drugim odstavkom 340. člena ZKP prebralo zaključek izvedenskega mnenja in nato po izvedbi listinskih dokazov, po ugotovitvi, da stranki nimata novih dokaznih predlogov, zaključilo dokazni postopek. Zato se vložnik ne more uspešno sklicevati na to, da mu je bil s kršitvijo, ki jo je storilo sodišče, onemogočen preizkus izvedenskega mnenja.

Vložnikovo stališče, da je sodišče z načinom izvedbe omenjenega dokaza, na katerega je oprlo sodbo, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je pravno napačno. Kakor je bilo že pojasnjeno, gre za tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa mora vložnik izkazati, da je vplivala na zakonitost sodbe oziroma v konkretnem primeru je to kršitev uveljavljal že s pritožbo, da je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. Tega pa z navedbami v zahtevi ni izkazal. Sodišče je odredilo izvedenstvo ekonomske stroke, ker samo s potrebnim strokovnim znanjem ni razpolagalo, vendar pa je šlo z vidika davčne stroke za nezapletena in nezahtevna vprašanja. Vložnik je šele v zahtevi prvič izpostavil, da je z zaslišanjem izvedenke hotel preveriti dejansko usposobljenost izvedenke, zato tega ugovora, ki bi lahko podal že pred sodiščem prve stopnje, ne more uspešno uveljavljati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče količine plinskega olja D2 in ultra lahkega kurilnega olja (L), ki ga je družba G.d.o.o. kupila od družbe H.d.o.o., ugotovilo na podlagi vročilnic družbe G.d.o.o. in dobavnic oziroma računov družbe H.d.o.o., pa tudi na podlagi zapisnika Davčnega urada Maribor, Oddelka za davčno inšpiciranje v delu, kjer so navedene nabave navedenih naftnih derivatov v letu 1998 in letu 1999 (str. 7 in 8 zapisnika). Iz tistih računov in dobavnic v prilogah spisa, ki so navedene tudi v preglednici zapisnika davčnega urada izhaja, da se te količinsko in zneskovno popolnoma ujemajo. Sodišče je tudi argumentirano obrazložilo ugotovitev, zakaj je prodaja naftnih derivatov pod točko a) družbi F.d.o.o. fiktivna, glede preostale količine pa zakaj ocenjuje, da je bila prodana končnim kupcem ter na tej podlagi upoštevalo izračun prometnega davka in ekološke takse. Iz izvedenskega mnenja, ki ga, kakor je bilo pojasnjeno, zahteva ne problematizira z vidika, da na glavni obravnavi ni bilo prebrano v celoti, je popolnoma določno razvidno (zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek na 7. strani), katere listine je izvedenka upoštevala pri ugotavljanju izvida in na tej podlagi podala izvedensko mnenje. Kolikor zahteva trdi drugače, ni utemeljena.

Z navedbami, da je sodišče preprosto povzelo kot točne zaključke inšpekcijskega davčnega organa, ne da bi ugotovitve tudi preizkusilo s pregledom vsega gradiva, zbranega v davčnem postopku, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. V tem obsegu zato ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega J.A., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (Zakon o sodnih taksah, Taksna tarifa, taksna št. 7262).