Up-335/01 - 9

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 18. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 306/2001 z dne 13. 6. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. U-344/99 z dne 15. 1. 2001 in odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02005/2605/97 0070 TK z dne 25. 1. 1999 ter zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 162/2000 z dne 7. 6. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. U-624/98 z dne 13. 12. 1999 in odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02005/2605/97 0070 TK z dne 30. 3. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z vsako od izpodbijanih sodb je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila tožnikova tožba zavrnjena in potrjena odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, s katero je to ob reviziji odpravilo odločbo Upravne enote z dne 24. 2. 1997 in z dne 15. 1. 2001 ter odločilo, da se zadeva zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje z opozorilom, glede česa je treba postopek dopolniti. Neugotovljene so namreč ostale za odločitev pomembne okoliščine glede pobega iz izgnanstva v Srbiji in trenutka prihoda pritožnika (tedaj tožnika) z družino v Ljubljano in kasneje v Gorico. Do dveh sodb Vrhovnega sodišča v isti zadevi je prišlo zaradi preuranjenega ponovnega odločanja upravnega organa prve stopnje, ki je o zadevi ponovno odločil še v času trajanja prvega upravnega spora.

2.V ustavni pritožbi uveljavlja pritožnik kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), do katere naj bi prišlo v postopku priznavanja statusa žrtve vojnega nasilja. Navaja, da je bila leta 1941 vsa družina (že pokojna starša, brat in on) izseljena s strani Nemcev v Srbijo, kar izkazuje tudi z arhivskim gradivom (seznamom št. 10 o izseljencih z dne 3. 7. 1941), ki da ga nobena instanca v dosedanjem postopku ni upoštevala. Neenakost pred zakonom pa vidi v tem, da je bil njegovemu bratu status žrtve vojnega nasilja priznan, njemu pa na podlagi enakega dejanskega stanja ne.

B.

3.Na podlagi ustavne pritožbe lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru upravnega postopka ali upravnega spora, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Zato očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da je okoliščina prostovoljne vrnitve iz izgnanstva pomembna za ločitev pritožnikovega statusa izgnanca od begunca, ni mogoče odreči razumne presoje. Da bi bilo to stališče nezdružljivo s kako drugo človekovo pravico ali svoboščino, pa pritožnik niti ne trdi in tega tudi Ustavno sodišče ne vidi. Sicer pa je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19) ugotovilo, da sodi urejanje posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja, torej tudi določanje pogojev za priznanje določenega statusa žrtve vojnega nasilja, v široko območje zakonodajalčevega prostega odločanja, kjer mora biti ustavno sodna presoja zelo zadržana (podrobneje obrazloženo v točkah od 11 do 17 obrazložitve omenjenega sklepa).

4.Glede na povedano je lahko relevanten le pritožnikov očitek o drugačni odločitvi sodišča na podlagi enakega dejanskega stanja. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Kršitev omenjene človekove pravice je podana le, če sta izpolnjena oba pogoja, to je, da obstaja ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa. Pritožnik ni izkazal nobenega od navedenih pogojev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z različnimi odločitvami sodišč. Iz tega stališča logično izhaja, da odločitev sodišč ni mogoče primerjati z odločitvami upravnih organov.

5.Trditev pritožnika, da je sodišče odločilo drugače, kot je odločil prvostopenjski upravni organ, zato očitka o neutemeljenem odstopu od sodne prakse in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic ne more utemeljiti. Pritožnik bi moral izkazati, da je tudi Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, odločalo drugače kot v njegovem primeru. Takšne trditve pa njegova ustavna pritožba ne vsebuje. Ustavno sodišče pa je po vpogledu v računalniško bazo odločb Vrhovnega sodišča tudi ugotovilo, da je stališče v izpodbijani odločbi v skladu z enotno in ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo izkazujejo naslednje odločbe: sklep št. I Up 1100/99 z dne 1. 6. 2001, sodba št. I Up 162/2000 z dne 7. 6. 2001, sodba št. I Up 543/99 z dne 13. 6. 2001, sodba I Up 1078/99 z dne 14. 6. 2001, sodba št. I Up 1159/99 z dne 12. 7. 2001.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišče.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan