Jedro

Dela, ki ga je preko delovnega časa opravljal tožnik (voznik delavcev na delo), ni mogoče šteti niti za kratkotrajnega niti za nepredvidljivega in tudi ne za izjemnega, zato ni šlo za delo, ki bi se po delovnopravnih predpisih, veljavnih v spornem obdobju od leta 1975 do 1985, štelo kot poseben delovni pogoj. Izplačila za to delo se ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita I. in II. točka izreka odločbe toženca št. ... z dne 27. 8. 2004 ter da se tožniku odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1975 do 1985 ter da se mu izplača razlika med pokojninami, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa, vendar to delo naj ne bi bilo opravljeno v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Takšne ugotovitve sodišča pa so zmotne in se tožnik z njimi ne strinja. Priča A.J., ki je bila direktorica družbe I. je izpovedala, da dela ni bilo mogoče organizirati drugače, saj v primeru, da bi na relaciji P. – C. zaposlili dodatnega voznika, pogodba, ki so jo imeli s C., ne bi bila več ekonomsko upravičena. Delo preko polnega delovnega časa je bilo v skladu s takrat veljavnimi predpisi opredeljeno kot posebni delovni pogoj. Delo je odredil direktor, ki je odredbe v potrditev predložil Komisiji za delovna razmerja. Delavec ni mogel prekiniti vožnje avtobusa potem, ko je bil na vožnjo odrejen oziroma potem, ko je izpolnil kvoto ur. Odklonitev bi pomenila hujšo kršitev delovne obveznosti. Ker sklepov in druge dokumentacije ni možno pribaviti, saj je bila le-ta uničena v poplavah, je izpoved navedene priče ključnega pomena in bi jo sodišče moralo upoštevati. Tako tožnik kot tudi priča sta izpovedala, da dela ni bilo mogoče opraviti s smotrnejšo organizacijo in delitvijo dela, z razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, kajti zaradi narave dela je bilo delo preko polnega delovnega časa edina ekonomsko vzdržna možnost. Glede na specifiko dela, se delu preko polnega delovnega časa tudi ni bilo mogoče izogniti, saj gre za delo v prometni dejavnosti, kjer ni mogoče predvideti vseh okoliščin, kot so okvare, vremenske razmere itd.. V kolikor je voznik opravil le eno uro na dan v podaljšanem delovnem času, je to v posameznem letu predstavljalo do 300 nadur. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo sklep Vrhovnega sodišča RS, ki je navedlo, da tožnikov delodajalec ni upošteval zakonske ureditve le v primeru iz 3. alineje 67. člena pravilnika, medtem ko so ostali členi, ki se nanašajo na delo preko polnega delovnega časa, skladni s tedaj veljavno zakonodajo. Delodajalec je delavcem odrejal delo preko polnega delovnega časa na podlagi 1. alineje 67. člena pravilnika, ki pravi, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo. Delo preko polnega delovnega časa torej ni bilo odrejeno na podlagi 3. alineje istega člena pravilnika, za katerega je sodišče menilo, da ni v skladu s takrat veljavnimi zakonskimi predpisi. V primeru, ko voznik ne bi opravil svojega dela, bi delodajalcu nastala materialna škoda. Pogodba, ki jo je imel tožnikov delodajalec s C., ekonomsko ni dopuščala zaposlitve še enega voznika, oziroma je onemogočala drugačno organizacijo dela. Pri odločanju je potrebno upoštevati tudi takratno družbeno in gospodarsko situacijo. Ob polni zaposlitvi ter pomanjkanju delavcev oziroma voznikov na določeni relaciji je bilo nujno delo organizirati tako, da nastane minimalno nadurno delo. Gledano z današnje perspektive za uvedbo nadurnega dela niso bili podani upravičeni razlogi. Pri odločitvi je torej potrebno upoštevati tedanje razmere ter nadalje dejstvo, da je delodajalec prispevke plačeval po višji stopnji kot navadne ure, temu pa toženec tedaj ni nasprotoval. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Potem ko je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. VIII Ips 538/2008 z dne 21. 6. 2010 razveljavilo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča razčistilo bistvena dejstva. Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pribaviti ustrezne akte tožnikovega delodajalca veljavne v spornem obdobju, ugotoviti, kako je potekalo odrejanje dela preko polnega delovnega časa in tudi kako je sploh natančno potekalo tožnikovo delo, pri tem pa tudi, kdaj (tudi v katerih obdobjih oziroma stalno) in zakaj je prihajalo do dela preko polnega delovnega časa. Vrhovno sodišče RS je tudi opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju upoštevati načelno usmeritev, ki izhaja iz delovnopravne zakonodaje, veljavne v spornem obdobju, da je bilo delo preko polnega delovnega časa lahko le kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

Sodišče prve stopnje je najprej zaprosilo tožnikovega delodajalca za posredovanje notranjih pravnih aktov. Sodišču je bil posredovan Pravilnik o delovnih razmerjih, ki je veljal od 6. 11. 1979 do 26. 12. 1990, Pravilnik o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke ter nadomestilih za materialne stroške, ki je veljal od 16. 6. 1983 in pripombe k predlogu samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo ter o izplačilih, ki pripadajo delavcem pri opravljanju del in nalog kot povračila za nastale stroške, ki so začele veljati 10. 3. 1986. Delodajalec je še sporočil, da iz ohranjenih evidenc ni razvidno, kdo je v obdobju od leta 1975 do 1985 neposredno odrejal nadurno delo tožniku. Drugih notranjih pravnih aktov delodajalec ni mogel posredovati, kajti arhiv je nepopoln in je bil dobršen del aktov uničen v poplavi leta 1990 in 1999. Sodišče je nadalje zaslišalo tudi tožnika kot stranko v postopku in pa pričo A.J., ki je bila direktorica podjetja I..

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago, ki je bistvena za odločitev v sporni zadevi. V primeru, ko gre za zahtevek za novo odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač, prejetih za nadurno delo pri ugotavljanju pokojninske osnove, je potrebno izhajati iz določbe 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), ki odkazuje na uporabo v spornem obdobju veljavnih delovnopravnih predpisov. V spornem obdobju od leta 1975 do leta 1985 sta delo preko polnega delovnega časa urejala Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 24/77 in nasl.). Zakonsko ureditev podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Za odločitev je bistven odgovor na vprašanje, ali so bila plačila, ki jih je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, izplačana za delo, ki se je po že citiranih predpisih o delovnih razmerjih, veljavnih v spornem obdobju, štelo kot poseben delovni pogoj. V zvezi s predpisi je potrebno še poudariti, da tožnik za čas pred 6. 11. 1979 ni predložil internega akta, ki bi urejal nadurno delo, niti tega ni uspelo pridobiti sodišče prve stopnje. V tem primeru je potrebno pri presoji upoštevati splošne predpise, ki so urejali delo preko polnega delovnega časa. Dne 6. 11. 1979 je bil sprejet Pravilnik o delovnih razmerjih, ki je sicer pomanjkljiv, saj ni razvidno, na katero organizacijo oziroma delodajalca se nanaša, na kar je opozorilo tudi že Vrhovno sodišče RS, vendar očitno tekom postopka med strankama ni bilo sporno, da se navedeni pravilnik nanaša na delodajalca, pri katerem je bil tožnik zaposlen. Pravilnik o delovnih razmerjih, ki se nahaja v priloga C/6, je bil sprejet 6. 11. 1979 in je začel veljati v 8 dneh po njegovem sprejemu in objavi (209. člen). Pravilnik povzema zakonsko ureditev, razen v zadnji alineji 67. člena, kjer je določeno, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede tudi v primeru, da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge, posebno če so vezane na čakanje zaradi povratka, pri čemer pa navedena alineja ni odločilna za rešitev sporne zadeve, kar nenazadnje poudarja tudi tožnik v pritožbi. Navedena alineja namreč tudi ni skladna z zakonsko ureditvijo, kar izhaja tudi iz že citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik vozil delavce na relaciji C. – P. in C. – M.. Na en avtobus sta bila vezana dva voznika, ki sta si porazdelila delo tako, da je en voznik delal dva dni skupaj, nato pa je bil dva dni prost. V enem dnevu je trikrat peljal delavce v C. in nazaj. Kot to izhaja iz izpovedbe tožnika, je šlo za redno obliko dela. Na tej progi je bil zaposlen 28 let. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da so opozarjali delodajalca, da obstaja potreba po dodatnih zaposlitvah, vendar voznikov niso uspeli pridobiti. Vendar pa je bil očitno odločilen ekonomski razlog, saj kot je to izpovedala zaslišana priča A.J., je na obseg dela bistveno vplivala pogodba, sklenjena med tožnikovim delodajalcem in C.. Določen je bil vozni red, dogovorjena so bila postajališča. Voznik je moral nalogo opraviti v celoti, tako da je pobral delavce na začetnem postajališču in jih odložil v C., nato pa se je vrnil na začetno postajo. Očitno v primeru, če se je nabralo zaradi takega dela več ur, se je to štelo kot nadure. Glede na sklenjeno pogodbo, za zaposlitev več voznikov ni bilo dovolj sredstev. Ekonomski razlog, pa nikakor ne opravičuje, da bi v bistvu izredna oblika dela, kar nenazadnje je delo preko polnega delovnega časa, prerasla v redno obliko dela. Po stališču pritožbenega sodišča delo, ki ga je opravljal tožnik, ni mogoče šteti niti za kratkotrajno niti za nepredvidljivo oziroma tudi ni podana izjemnost takega dela, kar pomeni, da ni šlo za delo, ki bi se po že citiranih delovnopravnih predpisih, veljavnih v spornem obdobju, štelo kot poseben delovni pogoj. S tem pa torej tudi ni podlage, da bi se sporna izplačila upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.