Jedro

Naloga upravitelja zapuščine je predvsem skrb za ohranitev vrednosti zapuščine za dediče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog dedičev za določitev skrbnika zapuščine in za upravitelja zapuščine določilo dediča I. N..

Zoper sklep se je pravočasno pritožila dedinja M. Ž. in predlagala, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se za upraviteljico zapuščine določi njo oziroma podredno njo in dediča I. N. vsakega do 1/2, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Pritožnica navaja, da je sodišče nepravilno in neutemeljeno odločilo, da je dedič I. N. za upravitelja zapuščine primernejši od nje. Da temu ni tako, je razvidno iz dejstva, da imenovani upravitelj do uvedbe tega zapuščinskega postopka ni izkazoval interesa, da bi delal na zaščiteni kmetiji na J., in glede nje nima nobene vizije. Poleg tega že upravlja s posestvom denacionalizacijskih upravičencev T. in bi bil v primeru upravljanja dveh velikih posestev razpet med njiju, tako da ne bi bil sposoben ne časovno in ne fizično skrbeti za kmetijo na Z. J. kot dober gospodar. Dejstvo, da že upravlja neko posestvo, po mnenju pritožnice ni dovolj tehten razlog, da se nekoga oceni kot najprimernejšega za upravitelja zapuščine. Navaja, da je za upravitelja zapuščine nesporno primernejša ona. Medtem ko dedič I. N. živi od zaščitene kmetije oddaljen 22 km, živi ona 200 m stran. Na delo na kmetiji se spozna, v celoti je seznanjena s stanjem poslopja, ki ga je tudi ustrezno zavarovala. Poleg tega ji bosta kot do sedaj tudi v bodoče pri upravljanju kmetije pomagala sinova, kar je prej prednost kot slabost, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Pri delu ji bo pomagal predvsem A. Ž., gozdarski tehnik, ki ima z delom in gospodarjenjem na kmetiji veliko znanja in izkušenj. S predlaganimi konkretnimi ukrepi, ki so potrebni na zapuščini, je izkazala interes in skrb za dobro vodenje kmetije, česar I. N. ni storil, zato ob vsem navedenem meni, da je nesporno, da je primernejša za upraviteljico zapuščine, s čimer bi se strinjala tudi dedinja C. M..

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 145. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZD), postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od dedičev, ki do delitve dediščine z njo upravljajo in razpolagajo skupno, če se glede uprave dediščine ne morejo sporazumeti in ni izvršitelja oporoke, upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja je lahko postavljen tudi kdo izmed dedičev. Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda.

Iz določb, ki urejajo institut upravitelja zapuščine, je razvidno, da ga sodišče postavi, kadar je upravljanje z zapuščino onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči, ki morajo po določbah ZD glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje. Upravitelj z zapuščino upravlja za vse dediče tako, da se ohranja njena vrednost. Opravljati sme posle redne uprave, za katere dedičem polaga račune, saj deluje kot njihov pooblaščenec, čeprav ga je postavilo sodišče. Sodišče pri izbiri upravitelja mora dati dedičem možnost, da se o predlogu izjavijo, ter obrazložiti svojo odločitev, da je mogoč preizkus njegove odločitve (glej tudi VSL sklep II Cp 1856/2005).

Sodišče prve stopnje je iz pripravljalnih vlog dedičev M. Ž. in I.N. ugotovilo, da je nujno opraviti nekatera dela na zaščiteni kmetiji, in je po zavrnitvi njunih predlogov za določitev začasnega skrbnika zapuščine, določilo upravitelja zapuščine. Kot najbolj usposobljenega je ocenilo dediča I. N., kar je tudi ustrezno obrazložilo. I. N. že dolga leta upravlja kmetijo T. in ga je T. P., revirni gozdar na območju P., kjer to posestvo leži, ocenil kot sposobnega vodenja kmetijske in gozdne posesti. Sodišče je zato zaključilo, da ima ustrezne izkušnje, na podlagi katerih bo lahko zaščiteno kmetijo upravljal v interesu vseh dedičev, in je primernejši za upravitelja od dedinje M. Ž., ki je skupaj s sinovoma zapustniku pomagala z delom na kmetiji. Sodišče druge stopnje se pridružuje mnenju prvostopenjskega sodišča, da za izbiro upravitelja zapuščine ni bistveno, kdo je skrbel za zapustnika, ampak kdo je zapuščino sposoben takoj in ustrezno vzdrževati. Upravitelj ni dolžan neposredno sam opravljati vsa dela povezana z ohranitvijo dediščine, ampak mora predvsem znati delo primerno organizirati. Slednje pa za dedinjo M. Ž. ni izkazano, saj je iz njenih navedb razvidno, da je bila predvsem v pomoč svojima sinovoma in pokojnemu bratu, ni pa sama organizirala dela na kmetiji. Potrebne organizacijske sposobnosti pa so za dediča I. N. izkazane tako z dolgoletnimi uspešnim upravljanjem posestva T. kot z omenjeno izjavo T. P.. Navedbe pritožbe, da dedič I. N. ni izkazoval interesa, da bi delal na kmetiji na J., in ne bo imel časa za upravljanje, so v nasprotju s podatki spisa. V svojih vlogah je I. N. predlagal, da se ga določi za prevzemnika, če drugi ne bodo imeli interesa za prevzem kmetije, in je tudi predlagal, da se ga postavi za začasnega skrbnika zapuščine, ker le-ta propada. V kolikor bi delo na kmetiji, ki je predmet zapuščinskega postopka, to zahtevalo, se je upravljanju posestva T. pripravljen odpovedati. Da dedič I. N. živi 22 km stran od zapuščine, še ne pomeni, da bi za upravljanje bolje poskrbela pritožnica, ki živi le 200 m stran, ali da zaradi oddaljenosti za zapuščino ne bi mogel primerno skrbeti, saj razdalja ni velika. Vizija razvoja zaščitene kmetije pri izbiri upravitelja zapuščine ni relevantna, saj mora upravitelj poskrbeti predvsem za ohranjanje vrednosti zapuščine za dediče. Poudariti pa je potrebno tudi, da sodišče z določitvijo enega izmed dedičev za upravitelja zapuščine, v ničemer ne prejudicira končne odločitve o osebi prevzemnika zaščitene kmetije v zapuščinskem postopku.

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožiteljica s pritožbo propadla, sama krije stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).