Jedro

Za začasno zaupanje otroka tretji osebi mora biti verjetno izkazana nujnost takega ukrepa za preprečitev otrokove ogroženosti, kar pomeni, da mora biti verjetno izkazano, da je otrok ogrožen pri obeh (oz. pri kateremkoli) od staršev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep o ugovoru zoper začasno odredbo se spremeni tako, da se mu ugodi ter se izdana začasna odredba razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu med zakoncema oz. roditeljema mladoletnih A. A., roj. leta 2003, in B. B., roj. leta 2005, po uradni dolžnosti 7. maja letos izdalo začasno odredbo, s katero je oba fanta začasno, in sicer za čas trajanja tega postopka, zaupalo v varstvo in vzgojo tretji osebi, ga. C. C., ki jo imenuje rejnica. Toženčev ugovor zoper tako začasno odredbo je z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Zoper ta sklep (o zavrnitvi ugovora) se toženec, torej oče obeh fantov, pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev in opredeljuje pritožbene stroške. Vztraja pri svojem ugovoru in meni, da je ukrep začasnega odvzetja otroka staršem prekomeren. Priznava, da gre za težko situacijo v matični družini, zanika pa, da ne bi bil pripravljen poskrbeti za oba otroka. Opozarja, da je v poročilu o ogroženost CSD ugotovljeno, da B. B. očeta odklanja, ker se je pri njem dolžan držati pravil, npr. skrbeti za higieno in hoditi v šolo. Res ga je vračal k materi, to pa zato, ker ga ni želel zadrževati s silo. Ve, da mora prevzeti še nekoliko strožji pristop, da mora biti še bolj dosleden in meni, da se bo na ta način otrokov odpor zmanjšal. Namestitev k tretji osebi in v novo šolo bi stisko otroka samo še povečalo, sklene pritožnik.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Skrb za otrokovo korist narekuje takojšen poseg v obstoječo obliko vzgoje in varstva otroka oziroma pogojuje začasno zaupanje otroka enemu ali drugemu staršu res samo v zelo nujnih primerih, ko v dani situaciji ni mogoče odlašati do odločitve, sprejete po rednem postopku z izvedbo vseh potrebnih dokazov. Sicer bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine. Še tem bolj pa to velja za začasno zaupanje otroka tretji osebi. Nujnost takega ukrepa, brez katerega bi bil otrok ogrožen, mora biti na dlani, kar pomeni, da mora biti verjetno izkazano, da je otrok ogrožen pri obeh (oz. pri kateremkoli) od staršev.

5. Take nujnosti po presoji pritožbenega sodišča glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje ni. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo preuranjeno in tedaj napačno, ko je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je oba mladoletna sinova, dvanajstletnega A. A. in skoraj desetletnega B. B., začasno zaupalo tretji osebi (272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ; v zvezi s 411. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Sodišče prve stopnje se je za zdaj glede vprašanja ogroženosti obeh otrok s strani obeh staršev lahko oprlo le na poročila in mnenja pristojnega Centra za socialno delo (CSD). Ta je sicer res predlagal, da se glede na oceno ogroženosti otroka zaupata v vzgojo in varstvo tretji osebi. To poročilo (prav tako narejeno s strani strokovnih delavcev CSD) pa je treba zaradi usodnosti realizacije njegovega sklepnega predloga vendarle nadrobneje in celovito preučiti. Iz njega izhaja, da sta otroka brez dvoma ogrožena v materini družini, to je pri materi: ta je veliko odsotna, do otroka ni zmožna empatičnega odnosa, ju zanemarja (opušča skrbi za osnovno osebno higieno), izvaja psihično in fizično nasilje nad B. B., ne poskrbi, da bi obiskoval pouk v šoli, v njeni širši družini, kjer se B. B. veliko zadržuje, pa je še duševno bolna babica in nezaposlen stric z ugotovljenimi nižjimi sposobnostmi. Nasprotno pa je za očeta ugotovljeno, da sledi navodilom CSD in šole, da je razumevajoč in ljubeč, ustvaril si je novo družino (s partnerko ima še mlajšo hčerko) in je zaposlen. Iz dosedanjega celotnega postopka je razvidno njegovo prizadevanje, da bi bilo za oba otroka ustrezno poskrbljeno: sprva se je strinjal z materinim predlogom o tem, da se oba otroka zaupata v vzgoji in varstvo njej, ko pa je opazil, da sta otroka zanemarjena in da je mati do B. B. nasilna, je ukrepal on (obvestil PP in CSD).

7. Ugotovljeno je, da B. B. odklanja oba starša, mater zaradi njene odsotnosti in zaradi tega, ker med njima ni čustvene povezave, očeta pa zato, ker se mu je treba pri njem držati pravil in omejitev ter hoditi v šolo, česar mu pri mami ni treba. Tu je treba pojasniti, da se v poročilih CSD sicer omenja zlasti mlajši sin B. B., vendar je posebej povedano, da le zato, ker s svojim vedenjem bolj opozarja nase, A. A. pa je bolj pasiven. A tudi zanj ni ustrezno poskrbljeno in je v matični družini ogrožen.

8. Na dlani je, da sta oba otroka ogrožena v matični družini matere, ne pa v (novi) družini očeta. Očitek očetu je za zdaj le ta, da ni bil dovolj avtoritativen, se pravi odločen in ni znal uveljaviti meja, ki jih je sicer ustrezno postavljal sinovoma, zlasti B. B., da ni bil kos njegovim manipulacijam, upiranju in begu nazaj k mami, kjer ni nobenih pravil in kjer lahko otrok dela, kar želi. Na to oče v pritožbi utemeljeno opozarja.

9. Po naravi stvari bi bilo možno ta očitek (nepreprečitve bega k materi, upiranje) prav zlahka naperiti tudi tretji osebi, s tem pa bi praktično kot relevantno sprejeli trenutno voljo travmatiziranega (podatek iz psihološkega poročila CSD) desetletnika, ki je v očitnem nasprotju z njegovo objektivno koristjo.

10. Ne more biti sporno, da je korist otroka najprej skrb za zdravje in osebno higieno, nato seveda obiskovanje in po možnosti uspešen zaključek osnovne šole. Ni dvoma, da je očetu to jasno, saj so to tiste „meje in pravila, ki jih postavil B. B.,“ mutatis mutandis pa vse enako velja tudi za A. A. Ker za zdaj ni ugotovljeno, da bi bile pri očetu osebno kakršnekoli ovire za vzgojo in varstvo (sinovoma je čustveno naklonjen, razumevajoč, živi v urejeni družini, je zaposlen), je treba dati najprej možnost, da doseže in uveljavi korist za svoja otroka on, če mati tega ni sposobna, kar pa je žal evidentno. To je njegova pravica in dolžnost, šele če v tem ne uspe, je primerno, da se vključi pomoč širše družbe (tretje osebe). Na podlagi dosedanjega poteka dogodkov, ko pri tem ni bil uspešen, je preuranjeno zaključiti, da tega ni nesposoben in mu je treba dati priložnost, tudi ob ustrezni asistenci pristojnih strokovnih služb. 11. Njegovi pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o začasni odredbi razveljavi (3. tč. 365. čl. ZPP).

12. Če pa bi se spričo poteka časa od izdaje začasne odredbe in zaradi njene morebitne dejanske uveljavljenosti izkazalo, da sta oba otroka pri tretji osebi vzpostavila normalen in miren ritem življenja (da sta urejena, umirjena, obiskujeta pouk, ne begata, imata urejene stike z roditeljema) in bi ponovna začasna premestitev obeh otrok k enemu od staršev (najbrž k očetu) ogrozila njun komaj vzpostavljen normalen in zdrav razvoj, naj sodišče prve stopnje ne okleva s ponovno izdajo identične začasne odredbe, kot je ta ravnokar razveljavljena. Vendar pa naj pred njeno morebitno izdajo preveri novo situacijo (s starši, tretjo osebo in s šolo, ne le s CSD), zlasti tudi kraj šolanja, kot to opozarja oče na koncu svoje pritožbe.

13. V vsakem primeru naj prvostopenjsko sodišče še naprej ažurno vodi postopek in čim hitreje, ne da bi pri tem okrnilo zanesljivo ugotovitev največje koristi obeh otrok, odloči o glavni stvari. Pri tem pritožbeno sodišče (glede na podatke spisa!) opozarja, da v razmerjih med starši in otroki sodišče ni vezano na dokazne predloge strank (2. odst. 408. čl. ZPP), zato naj ne opusti izvedbe dokaza z izvedencem, če je ocenilo, da je le-ta potreben, če stranki zanj ne bi založili predujma.

14. Stroški v zvezi s postopkom zaradi začasne odredbe (vključno s pritožbenimi) delijo usodo stroškov glede na končni uspeh strank v postopku (151. čl. ZPP).